Manca Pavlin je mlada podjetnica, ki je zasnovala pakete z igračami in pripomočki za podporo pri otrokovem razvoju. Hkrati je žena in mamica 1,5-letnemu sinu, ki si je svoj dom ustvarila v Solkanu. Po izobrazbi je profesorica razrednega pouka. Po zaključku študija je bila nekaj let zaposlena na osnovni šoli kot razredničarka in v podaljšanem bivanju, vendar ji to delo ni bilo preveč pisano na kožo, zato se je tekom porodniškega dopusta odločila, da se ne bo vrnila na delovno mesto, temveč se bo podala na samostojno pot.


Lansko jesen je skupaj z ekipo zasnovala blagovno znamko Kookidi. Pod njenim okriljem ponuja pakete, v katerih lahko starši najdejo informacije o otrokovem razvoju ter igrače in pripomočke, ki so posebej zasnovani za določeno starostno obdobje otroka, zato ga lahko kar v največji meri podprejo pri njegovem razvoju. Trenutno so na voljo paketi za otroke do starosti osmih mesecev. Manca je poleg tega tudi vaditeljica plavanja za otroke. V kratkem bo pridobila tudi mednarodno licenco za inštruktorico masaže dojenčkov po IAIM programu.

V intervjuju nam je zaupala svoj pogled na šolski sistem, kot ga je uspela spoznati, predala nekaj napotkov za bodoče starše, obrazložila, zakaj so za otroke dotiki tako pomembni, ter poudarila pomen povezovanja med starši in grajenja skupnosti.

Starši naj ne pričakujejo preveč ne od otroka ne od sebe, saj je starševstvo v prvem letu otrokovega življenja po mojih izkušnjah in po izkušnjah strank in staršev, s katerimi sem bila v stiku, najzahtevnejše leto.

Katere so glavne prednosti paketov za otroke Kookidi? 

Glavna prednost Kookidija je, da ti ni treba vlagati časa v to, da raziskuješ, kaj se trenutno razvija pri otroku, se udeleževati tečajev, iskati člankov na to temo in razmišljati, katere igrače mu ponuditi, da bodo takrat zanj v redu. Kot starš razumeš, kaj se dogaja z otrokom, zakaj počne določene stvari in mu hkrati ponudiš igrače, ki imajo nek smisel. Vse igrače, ki jih trenutno ponujamo, so izdelane v Sloveniji. Poudarek je na kvaliteti in da so izdelki iz čim bolj naravnih materialov.

Kot starš prihraniš na času in denarju, ker običajno ena igrača s podobno funkcijo na trgu stane skoraj toliko kot cel paket Kookidi. Pri nas za to ceno dobiš dve do štiri igrače in pripomočke, prilagojene razvojnim značilnostim dojenčka. Zraven smo dodali še predloge, na kakšen način te igrače uporabiti skozi daljše obdobje. Te igrače se lahko potem uporabi v vsakdanjem življenju. Paket vključuje tudi predloge za igro in povezovanje med družinskimi člani. Nekaj je samo za dojenčka, nekaj za dojenčka in eno osebo, nakaj pa za celo družino, prilagojeno posameznemu razvojnemu obdobju. Priložena je tudi povezovalna aktivnost za mamico in očka, ki sta temelj družine.


Se je bilo težko odločiti za ta korak; pustiti redno zaposlitev in se podati na samostojno pot?

Ja in ne. Ja, zaradi finančne varnosti, na katero vsaj z začetka ne moreš računati. Iz tega vidika je bilo težko, vendar je pretehtalo to, da se bom dobro počutila, ko bom z veseljem opravljala delo. Predvsem to, da ne bom prišla iz službe izžeta, pri čemer se ne bi mogla posvečati svojemu otroku tako, kot bi si želela.

Ste tudi mama 1,5-letnemu sinu. Kaj je materinstvo prineslo v vaše življenje in s katerimi izzivi se trenutno soočate?

Največji izziv - že odkar je moj otrok na svetu - je ta, da nisem več edina, ki si določam urnik, kaj bom delala in koliko časa. Star je leto in pol in začenja se obdobje, ko hoče stvari početi samostojno, kar pomeni, da se je treba drugače organizirati, da se začnemo prej pripravljati na vse aktivnosti. To, da hoče vse narediti sam, je hkrati naporno, hkrati pa sem ponosna nanj, ker to pomeni, da se lepo razvija in napreduje.

Učitelji velikokrat izgubijo zaupanje vase in sledijo sistemu, ker je – kot se meni zdi – neko splošno mnenje o učiteljih zelo slabo, na nizkem nivoju, ni zaupanja. Potem nimaš volje. Včasih si misliš: »Tako ali tako to, kar delam, ni cenjeno.« Velikokrat, ko se pogovarjam z drugimi učitelji, se mi zdi, da je to tisto, kar boli, zato daš težje več od sebe. Mislim, da je status učitelja v Sloveniji zelo slab.

Kako lahko starši po vašem mnenju v največji meri podprejo otroka v prvem letu njegovega življenja?

Tako, da so mu na voljo in odgovarjajo na njegove potrebe. Da joka ne vidijo kot način za izsiljevanje, ampak kot izraz otroka, da mu nekaj manjka. Da razmislijo, kaj otrok potrebuje in poskrbijo zanj v dani situaciji. Starši naj ne pričakujejo preveč ne od otroka ne od sebe, saj je starševstvo v prvem letu otrokovega življenja po mojih izkušnjah in po izkušnjah strank in staršev, s katerimi sem bila v stiku, najzahtevnejše leto. Res se je treba zelo prilagoditi svojemu dojenčku in velikokrat dajati sebe na stran, vendar vsaka stvar mine; vsi težki in tudi lepi trenutki. Včasih pride dan, ko je treba samo preživeti.

Ali bi – glede na to, da ste nekaj časa delali tudi v šoli - rekli, da je naš šolski sistem dovolj podporen pri razvoju otrok, ki obiskujejo nižje razrede, ali bi bile na tem področju potrebne izboljšave?

Številne izboljšave bi bile potrebne. Preveč je sedenja, preveč je statičnega dela. Sicer je to spet odvisno od učitelja do učitelja, ampak znotraj sistema si zelo omejen. Če želiš narediti nekaj po svoje, lahko hitro naletiš na neodobravanje s strani sodelavcev. Brez podpore sodelavcev pa ne moreš nič, sploh v začetku, ker jih potrebuješ za pomoč, za podporo, za nasvete, ker imajo izkušnje – veliko zelo dobrih izkušenj. Čutiš, da če bi želel narediti nekaj po svoje, drugi odreagirajo: Tako to je. Kaj bi sploh rad? Zakaj bi naredil nekaj drugače?


Veliko je prostora za spremembe. Zakaj do njih ne pride? En razlog je ta, da so bile zadnji dve leti razmere take, kot so bile. Vse je bilo zelo okleščeno. Z otroki nisi smel delati v skupinah, bile so te razdalje. To je bila katastrofa od katastrofe; sploh za najmlajše. Hkrati učitelji velikokrat izgubijo zaupanje vase in sledijo sistemu, ker je – kot se meni zdi – neko splošno mnenje o učiteljih zelo slabo, na nizkem nivoju, ni zaupanja. Potem nimaš volje. Včasih si misliš: »Tako ali tako to, kar delam, ni cenjeno.« Velikokrat, ko se pogovarjam z drugimi učitelji, se mi zdi, da je to tisto, kar boli, zato daš težje več od sebe. Mislim, da je status učitelja v Sloveniji zelo slab.

Otroci preživljajo čedalje več časa pred računalniki, tablicami, telefoni. Kaj lahko naredijo starši, da bi jih odvrnili od tega?

Starši smo tisti, ki določamo, koliko časa bodo otroci preživeli pred ekrani. Odgovorni smo, da zanje ustvarimo okolje, v katerem bodo imeli možnost početi tudi kaj drugega. Dejstvo je tudi, da otrok potrebuje določen čas, ko se mu posvečaš. Njegova biološka, fiziološka in psihološka potreba je, da je z ljudmi, ki so mu pomembni. Normalno in povsem v redu je, da je otrok kdaj tudi pred ekrani (seveda je to odvisno tudi od njegove starosti). Včasih nam zelo prav pridejo računalniki in televizije. Še dobro, da jih imamo. Sploh ko je otrok bolan, ko ne spi, ko je vse na tebi in moraš biti ves čas pri njem. Smo pa mi tisti, ki smo odgovorni, da odmerimo čas, koliko se bo otrok temu posvečal. Tudi vsebina je pomembna.

Kaj bi svetovali bodočim staršem, ki se pripravljajo na prihod novega družinskega člana? 

Za dojenčka je že od rojstva naprej dotik zelo pomemben. Ta sprošča, spodbuja delovanje vseh sistemov v telesu in razvoj možganov. Ne zavedamo se, kaj vse naredi dotik kože na kožo. To je tudi to, da otroka držiš za roko, masaža, božanje, objemanje. To je bistvo, na katerem gradi otrok zaupanje vase, v starše, v svet. Postavljamo ga v prvem letu, največ v prvih dveh letih, kasneje pa imamo čedalje manj vloge pri tem oz. lahko čedalje manj spremenimo to, v kolikšni meri bo on zaupal svetu.

Naši predniki so vzgajali v skupnosti in si pomagali med sabo, danes pa si hočemo dokazati, da zmoremo vse sami, vendar ni treba, da je tako. Lahko si pomagamo z informacijami, s podporo prijateljev, družine, s podpornimi skupnostmi mamic in staršev. S tem ohranjamo občutek skupnosti in pripadnosti.

Kar pa se tiče bodočih staršev oziroma dojemanja sebe in sveta: Vse bo drugače, kot je bilo prej. Na to te v teoriji lahko pripravi veliko ljudi, v praksi pa samo, da to doživiš. Vsi rečejo: Je težko in je vredno. Težki trenutki minejo, kot sem že prej rekla, kot človek pa lahko zelo zrasteš, če si daš to priložnost; če dopustiš, da te situacija uči in rasteš ob njej. Spuščanje kontrole je pomemben trening, ki tudi meni predstavlja izziv. Spuščanje kontrole v smislu, da verjetno ne bo tako, kot sem si zamislila in načrtovala. Neko prilagajanje. Edina stalnica je to, da ni stalnice.

Morda še kakšna misel za konec?

Starši velikokrat pozabimo na to, da ni treba, da smo sami v tej vlogi, da lahko - ko smo na to pripravljeni - spustimo blizu druge ljudi, da nam pomagajo pri tem. Naši predniki so vzgajali v skupnosti in si pomagali med sabo, danes pa si hočemo dokazati, da zmoremo vse sami, vendar ni treba, da je tako. Lahko si pomagamo z informacijami, s podporo prijateljev, družine, s podpornimi skupnostmi mamic in staršev. S tem ohranjamo občutek skupnosti in pripadnosti. Dandanes imajo starši na voljo številne možnosti, da se povezujejo med sabo. Ko starši opazujejo dinamiko drugih staršev in otrok, vidijo, da je tisto, kar se jim dogaja, normalno, da se enako dogaja z drugimi. Mreženje z drugimi starši - to se mi zdi zelo pomembno.