Trapasta darilna pogodba je uničila vse dobro v naši družini

Elegantno se umaknite iz razgretega okolja

»Najpomembnejši smisel medčloveške komunikacije je oziroma bi morala biti pomiritev. Ta bi morala v celoti služiti temu, da znižuje ali odstranjuje zidove nerazumevanja, ki nas, človeška bitja, neupravičeno ločujejo drugo od drugega.« Tako Morgan Scott Peck, cenjeni, žal že pokojni ameriški psihiater in eden najbolj globalno branih avtorjev s področja psihologije in psihiatrije.

V nekaterih nazadnjaških, napol fevdalnih družbah je še vedno uveljavljeno zastarelo in neinteligentno prepričanje, da je smiselno konflikt vleči v neskončnost, vse zato, da se v končni instanci konča z zmago ene izmed dveh ali več strank v njem. Na prvi pogled prepričljiva in bojevita teorija se sicer sliši privlačno, a je polna površnosti, nedoslednosti in tudi neumnosti.

Večina konfliktov, posebno tistih na družinski ravni, ima namreč naravo tako imenovane igre brez zmagovalca. S tem sicer ne želim brezpogojno trditi, da se jih je treba vselej in v vseh okoliščinah izogibati. Včasih se je treba odločno postaviti zase in za zavarovanje svojih interesov, posebno če ena stranka v konfliktu izziva, grozi ali zlorablja ali izkorišča nekonfliktno ali pomirjajočo naravo nasprotne stranke.

A to so vendarle izjeme, ki potrjujejo pravilo.

V večini gre žal za povsem nesmiselne konflikte, ko se denimo soseda prerekata za košček zemlje, namesto da bi raje prav na tem koščku organizirala piknik, na katerem bi se skupaj igrali njuni otroci, ali pa so se družine pripravljene »poklati« med seboj in povsem nespametno podreti dobre odnose, ki so jih ustvarjali več let ali desetletij, zaradi bedaste materialne dobrine.

Večina takih konfliktov se namreč konča brez zmagovalca, z vsoto nič. Nekdo denimo pridobi premoženjsko dobrino, a si zato nakoplje na glavo malo morje sovražnikov, ki zoper njega rovarijo z vsemi mogočimi pravnimi ali nepravnimi sredstvi. Kot pri vas.

Modri ljudje (taki, kot ste denimo vi) zato raje iščejo dogovore, kompromise, pomiritve, saj se zavedajo, da se da s konstruktivnim pristopom in mediacijskimi tehnikami doseči bistveno več kot z nesmiselnim zaostrovanjem sporov.

Vendar pa je delo tistega, ki ima v življenju pogosto opravka z razgretimi glavami, naporno, saj terja veliko energije in diplomatskih spretnosti. Pri tistih posameznikih, ki jih namesto zdravega razuma vodijo podivjane emocije, so pomiritve običajno obsojene na neuspeh in občutek imam, da je med člani vaše družine večina takih. Zato vam priporočam, da se elegantno umaknete iz razgretega okolja in se raje posvetite svoji družini, v kateri vladajo zdravi medčloveški odnosi.

Kar se tiče razpolaganja z nepremičnino očeta, pa je tako: če je bila pridobljena v zakonski zvezi med mamo in očetom, gre za njuno skupno premoženje in oče s tako nepremičnino ne more samostojno razpolagati (je podariti sinu, denimo). Če pa gre za njegovo posamično premoženje (za tako bi denimo šlo, če bi nepremičnino pridobil pred sklenitvijo zakonske zveze ali če bi jo podedoval), pa je tak pravni posel veljaven, saj lahko s takim premoženjem samostojno razpolaga.