Zofki Kveder že v otroštvu ni bilo prizanešeno, saj je njena družina živela v slabih finančnih razmerah, oče pa je bil alkoholik. Zares je zaživela šele tedaj, ko se je od doma odselila v Ljubljano in si je lahko privoščila najem sobe, ki je bila le njena. Takrat se je lahko posvetila pisanju. Njeno življenje sta zaznamovali dve težki ločitvi ter smrt hčere. Kljub vsemu je Kvedrova stremela k nenehnemu izobraževanju in preučevanju položaja žensk v srednjeevropskem prostoru. Njena novinarska in literarna dela so bila večinoma posvečena zagovorništvu pravic žensk, poskrbela pa je tudi za prevajanje del takratnih slovenskih avtorjev v tuje jezike, da so lahko ta zažarela v širšem evropskem prostoru. Ima časten naziv ene prvih slovenskih pisateljic. S svojo življenjsko zgodbo dokazuje, da so lahko prav težke življenjske preizkušnje odskočna deska za ustvarjanje in pomoč drugim.
Odraščala v revni delavski družini z očetom alkoholikom
Zofka Kveder se je rodila 22. aprila 1879 v Ljubljani. Njen oče Alojz je bil zaposlen na železnici, mama Neža pa je bila hči posestnika. Zofka je imela še dva mlajša brata. Vsi skupaj so odraščali v delavski družini, kjer so bile ekonomske razmere zelo nestanovitne. Ker sta oče in mama želela svojim otrokom zagotoviti boljše pogoje za življenje, so se nenehno selili iz enega v drug slovenski kraj. Zofka se je kot majhna deklica pogosto potepala naokoli in naredila kaj, kar staršem ni bilo po godu, zaradi česar jo je oče večkrat pretepel.
Kvedrova je obiskovala ljudsko šolo na Blokah, nato pa se je vpisala na nunsko šolo v Ljubljani. Šlo ja za eno redkih šol, kjer so se lahko v tedanjih časih izobraževala dekleta. Kvedrova je bila začasne selitve v Ljubljano zelo vesela, saj se je lahko odmaknila od domačega okolja in zaživela v večjem mestu. Šolanje je zaključila leta 1893. Nato se je bila primorana ponovno preseliti domov, kjer vzdušje ni bilo najboljše. Oče se je še vedno pogosto opijal, medtem ko mama zanjo ni pokazala nobenega razumevanja. V tistem času se je lotevala različnih del; pomagala je v gostilni, v trgovini in pri pisarniških delih.
Lastna soba kot izhodišče za začetek ustvarjanja
Ko se je ponudila priložnost, se je ponovno preselila v Ljubljano in se zaposlila pri odvetniku Ivanu Šušteršiču, za katerega je opravljala pisarniška dela. Končno je bila finančno dovolj preskrbljena, da si je lahko privoščila najem lastne sobe, kjer je imela svoj mir. Večkrat je poudarila, da se je takrat končno počutila, da je gospodarica sama sebi. Ob večerih je uživala ob skodelici čaja in se – ko je imela za to končno ustrezne pogoje – začela posvečati literarnemu ustvarjanju. V tistem času je spoznala Vladimirja Jelovška, hrvaškega pesnika in zdravnika, s katerim se je zapletla v romantično razmerje.
Kasneje je za krajši čas živela v več evropskih mestih, kot so Trst, Bern, Munchen, Praga in Zagreb. Tako se je na licu mesta dodobra seznanila s položajem žensk ter z gospodarskimi in političnimi razmerami v srednjeevropskem prostoru. V času bivanja v Trstu je delala v uredništvu časopisov Edinost in Slovenka. Za slednjo je napisala veliko prispevkov na temo položaja žensk v različnih državah, o njihovih zaposlitvenih možnostih, o primerjavi njihovih plač s tistimi, ki jih prejemajo moški, in o drugih podobnih temah. V Bernu je vpisala študij, nato je za nekaj časa bivala v Munchnu, kasneje pa je v Pragi živela skupaj z Jelovškom.
V nestanovitnem razmerju so se jima rodile tri hčere
Leta 1903 sta se z Jelovškom poročila. Kmalu po tem se jima je rodila prva hčerka Vladoša, vendar pa so se v njunem zakonu kmalu začele pojavljati velike težave. Jelovšek je bil namreč Kvedrovi pogosto nezvest. Ni mu ostala dolžna, zato je vmes tudi sama pristala v izvenzakonskem razmerju. Kljub vsemu sta se odločila, da bosta skušala prebroditi težave in ostati skupaj. Tako se jima je v že precej nestabilnem zakonu rodila hči Maša, čez štiri leta pa še Mira. Jelovškova nezvestoba se je nadaljevala, zato je naposled le prišlo do njunega razhoda.
Kvedrova se je leta 1912 z otroki preselila v Zagreb k novemu partnerju in kasnejšemu možu Juraju Demetroviću, ki pa je dve leti kasneje zaradi protivladnega delovanja pristal v zaporu. Tudi leto 1919 je bilo za Zofko precej tragično. Takrat je namreč zaradi španske gripe v času študija umrla njena najstarejša hči Vladoša, česar Kvedrova ni nikoli zares prebolela. Ko je prišel iz zapora, je Demetrović zasedel mesto enega vodilnih hrvaških politikov, zaradi česar je večino časa preživel v Beograda. S Kvedrovo sta se tako čedalje bolj oddaljevala. Ko ji je naznanil, da si želi ločitve, je bil to za Kvedrovo velik šok. Z uspavali je poskušala narediti samomor, kar pa ji na srečo ni uspelo.
Opozarjala na neenakopraven položaj žensk
Kvedrova je napisala številne novinarske članke, eseje, črtice, romane in dramska besedila. Še posebej znani sta bili njeni deli zbirka črtic Misterij žene in roman Njeno življenje, pri čemer je opozarjala predvsem na neenakopraven položaj žensk tistega časa. Bila je tudi aktivna pripadnica takratnega ženskega gibanja in ena najbolj prodornih članic Splošnega slovenskega ženskega društva, ki je delovalo v Ljubljani od leta 1901 dalje. Ženska je bila takrat namreč podrejena moškemu, od nje se je pričakovalo, da bo pridna in ubogljiva, njena sreča pa naj bi bila odvisna od njenega partnerja.
Zofka se je sočasno ukvarjala tudi s prevajanjem del slovenskih avtorjev tistega časa v tuje jezike. Precej znano je njeno sodelovanje z Ivanom Cankarjem, s katerim sta se spoznala leta 1902 na Dunaju, že prej pa sta bila v stiku preko pisem. Po njeni zaslugi so bila številna Cankarjeva dela prevedena v nemški, nekatera pa tudi v češki jezik. Kvedrova je umrla 21. novembra 1926. Po uradnih podatkih naj bi bil razlog smrti srčna kap, medtem ko so svojci trdili, da je zaužila strup. Pokopana je v Zagrebu.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: