Odvisnost je možganska motnja, za katero je značilno kompulzivno sodelovanje pri nagrajevanju dražljajev kljub škodljivim posledicam. Obstajata dve poglavitni lastnosti, ki sta značilni za vse odvisne dražljaje, in sicer da se krepijo, torej povečujejo verjetnost, da se bo posameznik večkrat izpostavil takim dražljajem, ter obrestujejo, kar pomeni, da jih oseba dojema kot pozitivne, zaželene in prijetne. 

To je »stroga« definicija odvisnosti. Pri mojem oblikovanju definicije partnerskega odnosa, ki ni zdrav, temveč kaže težnje k odvisniškemu ravnanju partnerjev, je poglavitna značilnost ta, da se čustveno in osebnostno mrcvarita, ustvarjata burne čustvene drame, drug drugemu očitata vse mogoče, še iz pradavnine njunih začetkov, uporabljata tudi hude oblike nasilja, kot je čustveno in psihično nasilje, oblike pasivne agresivnosti, kot sta čustvena manipulacija in ignoriranje. 

K meni je prišla po tem, ko ga je tretjič vrgla iz lastnega stanovanja, pa ga je vsakič spustila nazaj, ker je skesano vedno znova rekel, da jo ima rad in da bi vseeno rad bil z njo. Ko si je hotela z njim ustvariti družino, ji je naravnost povedal, da »njej pa že ne bo naredil otroka, ker noče, da je tako zabit in grd kot ona«. 

Različno dojemanje odnosa 

Običajno sprva pride k meni na svetovanje eden od partnerjev, tisti, ki se ima za žrtev, ki drugega označi za agresorja, ki po njegovem prepričanju izvaja opisane oblike, sam pa se le brani, običajno z nerazumnimi dejanji, vreščanjem, kričanjem, histeričnimi izpadi in podobnimi energetsko izredno izčrpavajočimi scenariji. Vedno prijazno povabim tudi drugo stran, da slišim še drugo plat medalje oziroma zgodbo in doživljanje odnosa z očmi »agresorskega« partnerja. Običajno se zgodba zelo razlikuje, kar je seveda pričakovano, a diskrepanca je v večini odvisniških odnosov res ogromna, kar da meni jasno vedeti, da nimamo veliko elementov, ki bi vsaj malce nakazovali na obris zdravega razmerja. No, v odvisniških partnerskih odnosih jih res ni. 


Njegovo vedenje jo boli

Pride gospa sredi tridesetih let, visokoizobražena, šolana v tujini, poslovno zelo uspešna, z visokim materialnim standardom, pred tremi leti se je zaljubila v nekaj let mlajšega moškega. Gospod sicer ima službo, a je slabo plačana, kar naprej se pritožuje in godrnja, da ni zadovoljen z delom in zaslužkom, ima pa ambicije, da bi živel na veliki nogi. Baje je zelo privlačen in se tega tudi zaveda, saj se ji je na začetku zveze pohvalil, da je osvojil kar nekaj trofej in da so zanj ženske potrošna roba.

Naša dama se je popolnoma zatreskala vanj in priznala, da ni videla svojega prsta pred očmi zaradi navala hormonov. Hitro se je preselil k njej in ji dal vedeti, da ga nima kaj spraševati, kje je, s kom je, kdaj pride in kaj je počel. No, seveda ga je spraševala, ker jo je bolelo, da ga včasih ni vse noči, a on ni odgovarjal. Če je predolgo tečna, po njegovem, in preveč rine vanj, jo začne žaliti, grobo poniževati in izvajati čustveno nasilje, ki pa ga naša gospa ne prepozna, saj je bila kot otrok žrtev nasilja staršev. Sicer pravi, da jo takšno vedenje zelo boli, da mu to pove, da kdaj histerično iz nemoči vrže na tla kakšno skodelico, on pa se samo reži in ji nesramno prigovarja: »Kaj pa boš še naredila, a? Saj si nič ne upaš! Vse boš delala, kot bom jaz rekel!« in podobne stavke, polne zlorabe in nespoštovanja. Naj napišem, da sem svetovala zgolj njej, kajti on »ni nor in ne potrebuje ene babe tam, da mu bo solila pamet«. 

Vrtela sta se v krogu čustvene bolečine, njegovega izsiljevanja, manipulacij, laži, prikrivanja in bevskanja, nemočnega metanja krožnikov v zid in jokanja v potokih. Foto: Crime Art /Shutterstock

Že trikrat ga je izselila

K meni je prišla po tem, ko ga je tretjič vrgla iz lastnega stanovanja, pa ga je vsakič spustila nazaj, ker je skesano vedno znova rekel, da jo ima rad in da bi vseeno rad bil z njo. Ker ga ona ljubi z dušo in telesom, a se zaveda, da takšne scene res niso zdrave za njene živce, psiho, energijo in osebnost, in ker je čutila, da ji še tisto malo poslovne samozavesti razpada, se je odločila, da tokrat res naredi konec. Želela si je tudi otroka, a sčasoma spoznala, da to v tako patološkem odnosu ne bi bilo priporočljivo. Partner ji je naravnost povedal, da »njej pa že ne bo naredil otroka, ker noče, da je tako zabit in grd kot ona«. 


Žrtev in napadalec

Jasno je, da so bile zgolj besede, da ga noče več videti, dejanja pa so bila drugačna, na kar sem jo pripravila in opozorila. Ko govorimo o odvisniškem in nezdravem partnerskem odnosu, moramo tako rekoč pozabiti na vse tisto, kar venomer poudarjam o zdravem in ljubečem odnosu. V tem razmerju in v še premnogo drugih taisto patoloških se vselej vzpostavlja določena dinamika žrtve in napadalca, a vedeti je treba tudi to, da se vlogi včasih spremenita. Gospa je prav tako kdaj norela in bila agresivna, tudi fizično, ker ni zmogla več biti mirna ob vseh zajedljivih in nesramnih pripombah in dejanjih, njegovi ignoranci in manipulaciji, in to je tudi priznala. 

Ko se je petič odselil in ko ga je blokirala na vseh dostopnih točkah, se je narisal pred vrati hiše in moledoval, da jo ima vseeno rad in da bi se rad vrnil. Pa ga je spustila k sebi, nekaj dni sta ustvarjala »normalen« odnos, potem pa sta se zvrnila nazaj v gnojno jamo njune patologije in ponovno je tekel krog čustvene bolečine, njegovega izsiljevanja, manipulacij, laži, prikrivanja in bevskanja, nemočnega metanja krožnikov v zid in jokanja v potokih. 

Vsakič, ko ga je končno napodila, se je vrnil nazaj na kolenih. Foto: Pressmaster/Shutterstock

Fikcija ljubezni

Nekako sem ji dopovedala, da se bo tako izjemno izčrpala in bo lahko začela delati napake v službi, ki pa je zelo zahtevna. Da so od njenega dela odvisne družine njenih zaposlenih in naj misli vsaj nanje, če ni druge dovolj močne motivacije in če ji je vseeno za lastno zdravje. Vem, mogoče sem malce zvito pritisnila na njen poslovni čut odgovornosti, a je zaleglo. Seveda se je med najinim delom ves čas zavedala, da nič od tega, kar je partnerju dovolila, ni zdravo, ljubeče in spoštljivo, a njena fikcija ljubezni je bila premočna. 

Nato se je zgodil velik projekt v njenem podjetju in hkrati je našla mnogo njegovih sporočil trem drugim ženskam, tudi o konkretno spolni vsebini, kar jo je čustveno tako potrgalo, da je rekla: »Zdaj je pa res konec!« Kot da bi pojedla pilulo razsvetljenja, ga je v enem dnevu izselila in se ni več ozirala na njegove klice in sporočila. Ko jo je spet čakal pred hišo, je poklicala policijo, ker da jo bivši partner ogroža. Potem se ni več prikazal. 

Ozavestiti patologijo 

Kaj želim sporočiti z današnjo zgodbo? Takšnih partnerskih odnosov je veliko, verjetno je marsikateri zelo podoben opisanemu, saj podobne zakonitosti krojijo zvezo dveh nesrečnih ljudi, ki drug drugemu pritiskata na bolečinske točke; ustvarjene pa so seveda bile že prej, med odraščanjem in z vzgojo ter odnosom staršev do otrok. Ko takšne čustvene zlorabe ozavestimo, jih lahko začnemo zdraviti in oblikovati bolj primerne in zdrave programe, ki nam koristijo v naši novi nameri graditi sebe brez patologij. Terja čas in pogum, a se poplača. 

* Avtorica prispevka je univerzitetna dipl. socialna pedagoginja in dipl. socialna delavka Melita Kuhar, 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali jo povprašali za nasvet, pišite na: info@svetovalnica.si.