Slovenska pevka iskreno o boju z bulimijo: Bila sem zelo vodljiva ovčka

Anjo Baš poznamo predvsem kot slovensko pevko, ki se je leta 2004 predstavila na Bitki talentov, med letoma 2004 in 2009 pa je delovala kot pevka skupine Angee. Kasneje se je udeležila tudi Slovenske popevke, z avtorsko skladbo What if pa se je leta 2016 predstavila tudi na Emi. Leta 2015 je izdala samostojni avtorski prvenec Punca iz tvoje ulice. Sodelovala je tudi z Alyo in Alenko Godec ter zanju napisala pesmi.

Ko oz. če pridem nazaj – nisem še sigurna, če bom - bo zagotovo veliko bolj brezkompromisno. Do takrat pa raje ne delam nič, kot da bi delala nekaj na pol. Preden se česarkoli lotim, bi rada našla svoj pravi izraz.

Anja se je sicer kot najstnica spopadala z bulimijo. Ta ji je vzela skoraj deset let njenega življenja, saj je bila v tistem obdobju, kot pravi, le senca sebe. Popustila je v šoli, njeni odnosi z bližnjimi pa so se čedalje bolj krhali, saj je vso svojo pozornost usmerjala v neprestano hujšanje, s čimer je svoje telo nenehno izčrpavala. 

Na neki točki je bilo njeno zdravstveno stanje tako slabo, da ni mogla več niti peti. Takrat je v njej zazvonil alarm in pripravljena je bila preseči to stanje. Kot priznava, pot okrevanja ni bila niti lahka niti kratka. Vendar šteje to, da ji je na koncu uspelo, zato je lahko danes zgled mnogim. Zaradi tega, kar je prestala, je bogatejša za nova spoznanja, svojo izkušnjo ter napotke za mlade, ki se spopadajo z motnjami hranjenja, pa je povzela tudi v knjigi Lačna življenja. 

Anja Baš se je v zadnjem času nekoliko distancirala od petja in se posvetila ustvarjanju vsebin za svoj blog, Instagram, poleg tega pa se ukvarja s pripravo digitalnih strategij in vsebin za družbena omrežja različnih podjetij. Trenutno je njen glavni fokus v življenju njena družina. Je namreč ponosna mama dveletnemu sinu Vitu, s partnerjem Mitjo pa v kratkem pričakujeta še drugega otroka. Kot pravi, je materinska vloga nekaj najlepšega, kar se ji je zgodilo, in v njej resnično uživa. Kot oseba pa se trudi, da bi bila iz dneva v dan boljša različica sebe in da bi za sabo pustila nekaj lepega. 

Več let ste se v javnosti pojavljali predvsem kot pevka. Svojo zadnjo skladbo Vse O.K. ste sicer predstavili že pred nekaj leti. Kako je trenutno z vašim delovanjem v glasbenih vodah? Se še ukvarjate s petjem ali je to področje na čakanju?

Ja, petje je trenutno povsem na čakanju. Ne bom rekla, da sem popolnoma izgubila interes za to, vendar pa mi na neki točki ni več predstavljalo takega veselja kot prej. Nekoliko sem se 'najedla' vsega skupaj. Predvsem zato, ker nisem več čutila, da ima vse skupaj kakšen učinek. Pa ne mislim v finančnem smislu. Naš prostor je nekoliko specifičen glede tega, kakšen tip glasbe odobrava. 

Problem je, da sem vedno delala tako, da sem bila nekje vmes – da je bilo všeč meni in da je bilo hkrati dovolj 'mainstreamovsko', da se je lahko predvajalo na radiu. Še vedno stojim za svojimi pesmimi in sem zadovoljna z njimi, ampak v končni verziji nikoli niso bile povsem take, kot sem si želela. Ko oz. če pridem nazaj – nisem še sigurna, če bom - bo zagotovo veliko bolj brezkompromisno. Do takrat pa raje ne delam nič, kot da bi delala nekaj na pol. Preden se česarkoli lotim, bi rada našla svoj pravi izraz.

Se torej poklicno trenutno ukvarjate s čim drugim?

Ja, zdaj imam svoj s.p. Večinoma pripravljam vsebinske strategije in vsebine za družbena omrežja različnih podjetij. Moja strast je tudi priprava vsebin za svoj Instagram profil. Tam večinoma govorim o izzivih, s katerimi se soočam kot mama. Svojim sledilkam včasih predstavim tudi kakšno blagovno znamko, s katero sodelujem in katere izdelke uporabljam. Držim se tega, da če predstavljam nek produkt, to nikoli ni samo zato, ker mi je nekdo plačal za to. Če čutim, da nekaj ni v sozvočju z mojimi vrednotami, potem tako sodelovanje raje odklonim.

Na instagramu sem našla nek drug način izražanja; skozi fotografije in videe. Sicer uživam v tem, da sem pri pripravi vsebin popolnoma samostojna, vendar mi zadnje čase nekoliko manjka neposreden stik z ljudmi, saj sem imela, preden sem postala mama, po šolah tudi predavanja o motnjah hranjenja. To se je z rojstvom sina zaključilo, ker enostavno ni šlo več časovno skozi. Pri tem delu, ki ga zdaj opravljam, pa mi je všeč, da lahko objavljam, ko imam čas. Lahko se prikažeš točno tak, kakršen si. Zelo hitro se uloviš v to, da se prikazuješ boljši, kot si. Logično. Ampak meni je cilj prav to, da pokrijem oba pola – tistega, ki je lep, in tistega, ki ni. Tudi to je en način umetniškega izražanja. Skušam prikazati, kako izgleda realno življenje v vlogi mame, ker vem, kako je meni manjkalo takih zgodb, ko sem to postala.

Kot jaz to vidim, je šlo pri meni za tlačenje neke neizrečene, tudi neizrekljive bolečine. Bruhanje je bil način za nekakšno osvoboditev od te bolečine. To je nekaj, kar te lahko zasvoji, saj imaš občutek, da lahko vsaj nekaj delaš po svoje. V tem najdeš lažni nadzor. Ironija pa je v tem, da ti vse skupaj hitro spolzi skozi prste.

Kot najstnica ste se kar nekaj let spopadali z bulimijo. Ko gledate nazaj na to obdobje, kaj menite, da je bil povod za to, da ste zapadli v to motnjo hranjenja?

Po letih raziskovanja sem prišla do zaključka, da je šlo za iskanje nadzora nad mojim življenjem. Na neki točki sem namreč dobila občutek, da mi vse polzi iz rok, da nimam svojega glasu, da mi okolica diktira, kdo sem. Nisem vedela, kaj čutim, kaj hočem, kaj bi rada povedala. Ker je bilo v času mojega odraščanja sploh s strani moje babice veliko represije - sicer vse z dobrimi nameni, ker me je želela obvarovati pred svetom - si nisem uspela zgraditi zaupanja vase, niti nisem vedela, kako se postaviti zase. V bistvu sem bila pohlevna in zelo vodljiva 'ovčka'. To, da sem zapadla v to stanje, je bil zgolj naslednji logični korak.

Tik preden sem zbolela, sem se počutila, kot da sem pretežka, da ne izgledam v redu. Ker sem bila nekoliko močnejša, so me zaradi mojega videza pogosto zafrkavali. Pri motnjah hranjenja ne gre samo za hrano. Hrana je samo izraz, skozi katerega se odraža neka globoka stiska. Kot jaz to vidim, je šlo pri meni za tlačenje neke neizrečene, tudi neizrekljive bolečine. Bruhanje je bil način za nekakšno osvoboditev od te bolečine. To je nekaj, kar te lahko zasvoji, saj imaš občutek, da lahko vsaj nekaj delaš po svoje. V tem najdeš lažni nadzor. Ironija pa je v tem, da ti vse skupaj hitro spolzi skozi prste. Prav ta nadzor, ki ga iščeš, ti na koncu uide, ker gre zdravje navzdol. Z ničemer več se ne moreš ukvarjati. Cel dan razmišljaš samo še o hrani; kako načrtovati obroke in kako se hrane čim prej znebiti.

Bi lahko rekli, da ste se iz te izkušnje tudi kaj naučili? Da vam je dala kakšno lekcijo za vnaprej?

Ja, lahko bi rekla, da mi je največ v življenju dala prav ta izkušnja. Pomagala mi je videti, da ni svet tisti, ki me hoče poteptati, ampak da si to delam sama. Čim sem se odločila, da je tega dovolj, je šlo vse v mojem življenju počasi navzgor. Počasi sem začela sprejemati prepričanje, da sem dovolj dobra. Videla sem, da je velik del odgovornosti na meni in da na svojo preteklost ne morem vplivati – je pač takšna, kakršna je. Od mene je odvisno, kaj bom s tem naredila.

Tudi ljubezen do sebe je nekaj, kar sem prej iskala več kot deset let. Šele ko sem jo enkrat našla v sebi, sem ugotovila, kaj pomeni resnično živeti in kaj pomeni dovoliti si delati tisto, kar si želiš. Prišla sem do zavedanja, da če je nekaj všeč meni, je dovolj dobro. Nehala sem iskati potrditev pri drugih. Tudi to, da spuščam nadzor, da zaupam vase in v svoje življenje. To je nekaj, česar se sicer še vedno učim. To je vseživljenjska šola, se je pa od takrat dalje veliko bolj zavedam.

V bistvu je bil prvi kavelj, ki me je potegnil ven iz tega, ko zaradi posledic bulimije nisem več mogla peti. Vsakič rečem mladim, ki se soočajo z motnjami hranjenja, da je treba najti nekaj, kar tako rad počneš, da tega nočeš izpustiti, nekaj, kar je večje od tebe. Pri meni je bila to glasba.

Z motnjami hranjenja se sicer spopadajo številni posamezniki, predvsem mladi. Kaj bi jim svetovali na podlagi svoje izkušnje? Kaj lahko naredijo sami, da bi se čim prej rešili iz tega začaranega kroga?

Prva stvar je, da je treba imeti iskreno željo nehati s tem. Problem je v tem, da je to tako zasvojljivo, da te lahko hitro potegne nazaj, če tega nimaš. Meni so veliko dali pogovori s psihologinjo, h kateri sem hodila pri 16 letih, da sem ozavestila določene stvari. Rekla bi, da je psihoterapija tista prva stvar, ki se je je vredno posluževati. Sploh zato, kar včasih sploh ne ugotoviš, kaj je narobe s tabo, lahko pa ti to pomaga videti zunanji opazovalec.

Do večjega izboljšanja pa je prišlo veliko kasneje, ko sem sprejela svoj del odgovornosti za nastalo situacijo in začela delati na sebi. V bistvu je bil prvi kavelj, ki me je potegnil ven iz tega, ko zaradi posledic bulimije nisem več mogla peti. Vsakič rečem mladim, ki se soočajo z motnjami hranjenja, da je treba najti nekaj, kar tako rad počneš, da tega nočeš izpustiti, nekaj, kar je večje od tebe. Pri meni je bila to glasba.

Treba je tudi najti načine, kako preseči svoja omejujoča prepričanja. Jaz sem se tega lotila skozi tapkanje. Po obdobju bulimije je ostalo v meni veliko nakopičenega balasta. Sprva se nisem zavedala, da ni moj, ampak sem se ga zgolj priučila v obdobju samouničevanja, in da se ga lahko tudi znebim. Ko sem začela tapkati, prakticirati pozitivne afirmacije in meditirati, se je veliko spremenilo, vendar ni šlo z danes na jutri. V bistvu sem pol leta tapkala vsak dan po tri do štiri ure, da so se začeli kazati rezultati. Tistim, ki bi se želeli tega lotiti, res priporočam, da delajo po knjigah ali da gredo do izkušenega EFT izvajalca. Je pa res, da ta tehnika enim ustreza, drugim pa ne. Obstaja tudi veliko drugih metod.

Že nekaj let ste v zvezi s partnerjem Mitjo, ki je tudi oče vašega otroka. Kje sta se pravzaprav spoznala? Kako bi opisali vajin odnos, kot ga imata danes?

Mitja je bil klaviaturist v bandu Angee, vendar se nam je pridružil šele proti koncu našega delovanja. Tam sva se spoznala. Dolgo časa sva bila samo zelo dobra prijatelja. Potem sta na eni točki razpadli tako moja kot njegova daljša zveza - in sva se našla. Zelo dobro se razumeva. Seveda se tako kot drugi pari tudi midva soočava z izzivi in se kdaj skregava. Sva pa našla nek skupni jezik, ki temelji na spoštovanju ter upoštevanju stališč in želja drug drugega.

Velikokrat imava zelo podoben pogled na to, kako želiva vzgajati, kaj je v sozvočju z najinimi vrednotami in kaj ne. Rekla bi, da uglašeno delujeva. Stremiva k temu, da greva v skupno smer. Včasih pride tudi do trenj. Sploh zadnje leto in pol je bilo zelo naporno, ker je Mitja postal član zasedbe Kranjci. Imajo veliko koncertov in ker imajo res obsežen repertoar, je imel na začetku ogromno vaj. Posledično sva bila takrat toliko manj skupaj. Vendar pa prav ob takih izkušnjah vidiš, iz kakšnega testa si, kako trdna je tvoja zveza. 

Preden sem rodila, sploh nisem vedela, da sem tako materinski tip, kot se je izkazalo kasneje. Res uživam v tem vsako sekundo. Vloga mame me od vseh najbolj izpopolnjuje. Pri vsem, kar počnem zraven, v bistvu izhajam iz tega. Definitivno je imeti otroka nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo.

Le še nekaj dni vas loči do poroda. Kako sicer doživljate to nosečnost v primerjavi s prvo izpred nekaj let?

Predvsem hitreje polzi mimo, kar je logično, saj imam zaradi Vita manj časa, da bi se ukvarjala z njo. Tudi delo, ki se mu zdaj posvečam, je bolj obsežno, kot je bilo takrat. Pred tremi leti, ko sem bila noseča z Vitom, sem imela manj zadolžitev. V začetku nosečnosti sem imela več slabosti. Zdaj, pred koncem nosečnosti, sem, preden grem spat, bolj utrujena, kot sem bila pri prvi nosečnosti. Vseeno ne bi rekla, da so tolikšne razlike. Se pa imamo tudi zelo fino in se veselimo tega, da se bomo razširili kot družina.

Kateri so tisti trenutki, ki vam narišejo nasmeh na obraz?

Največkrat je to povezano z Vitom in z njegovimi izjavami, v katerih vidim sebe in Mitjo. Mene vse v zvezi z materinstvom tako noro veseli. Preden sem rodila, sploh nisem vedela, da sem tako materinski tip, kot se je izkazalo kasneje. Res uživam v tem vsako sekundo. Vloga mame me od vseh najbolj izpopolnjuje. Pri vsem, kar počnem zraven, v bistvu izhajam iz tega. Definitivno je imeti otroka nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo. Sploh zato, ker vidim, da se Vito razvija v dobrega človeka. Potem si z veseljem rečem: »Dobro delaš!« 

Katere so ključne vrednote, ki vas vodijo skozi življenje?

Spoštovanje, zaupanje vase, v partnerja, v druge ljudi. Da ne delam drugim nekaj, za kar ne bi želela, da drugi delajo meni. Trudim se biti poštena in pravična; vidi se, da sem tehtnica. Hkrati se učim iz dneva v dan postavljati meje drugim ljudem, ker so bile, kot sem že omenila, na neki točki v mojem življenju porušene. Trudim se rasti, biti z vsakim dnem boljša oseba in pustiti za seboj nekaj lepega.