Prva misel, ki me prešine, ko se zjutraj zbudim, je, ali sem kaj shujšala. Še preden vstanem iz postelje, me preganjajo misli o zaužitih kalorijah prejšnjega dne in posledicah, ki bi jih te imele na moji teži. S telesno težo sem obsedena že štiri leta, od zaključka srednje šole. Spomnim se, da kot otrok nisem bila nikoli pohvaljena s strani staršev. Pri nas doma je veljalo nenapisano pravilo, da je tvoja dolžnost biti uspešen, zato sta bila pridnost ter z njo povezan uspeh nekaj običajnega, neuspeh pa ni bil dopusten. 

Starši me pogosto obtožujejo, da sem kriva za slabo razpoloženje doma. Brat me nikoli ne vpraša, kako se počutim, in pravi, da uničujem celotno družino. Zaradi teh očitkov se počutim krivo in nesposobno in še bolj hujšam, saj menim, da si hrane ne zaslužim. 

V osnovni šoli sem bila najboljša učenka v razredu prav zato, da bi ugajala staršem in bi me ti pohvalili. V srednji šoli sem s perfekcionizmom in pridnostjo skušala doseči enake rezultate kot v osnovni šoli, a je bila snov prezahtevna. Ker mi dveh letnikov ni uspelo zaključiti z odlično oceno, sem se pričela kaznovati tako, da nisem jedla. Konec srednje šole sem tehtala le še 40 kilogramov. 

Zatem sem odšla na fakulteto, kjer sem dobila občutek, da imam še manj nadzora nad tem, koliko se lahko naučim in kakšno oceno dobim za svoje znanje. Anoreksija se je okrepila, moje razpoloženje pa zelo poslabšalo. Sedaj študij že pol leta poteka na daljavo in izgubila sem voljo za učenje in druženje. V času karantene se je moja anoreksija močno poslabšala. Ker sem cel dan v stanovanju, se v ogledalo gledam bistveno več časa, kot sem se prej, na tehtnico pa stopim večkrat na dan. Ker doma ne pokurim toliko energije, sem obroke zreducirala na minimalne porcije in tako v treh mesecih izgubila kar sedem kilogramov. 


Izolacija od prijateljev še poglablja moje slabo razpoloženje. Doma se velikokrat skregamo, saj obroke jemo za skupno mizo in staršem ne morem prikriti majhnih količin hrane, ki jih zaužijem med obroki. Pred tem smo se videli samo zjutraj in zvečer in lahko sem lagala, da pojem bistveno več, kot sem v resnici. Starši me pogosto obtožujejo, da sem kriva za slabo razpoloženje doma. Brat me nikoli ne vpraša, kako se počutim, in pravi, da uničujem celotno družino. Zaradi teh očitkov se počutim krivo in nesposobno in še bolj hujšam, saj menim, da si hrane ne zaslužim. 

Edina svetla točka, ki mi vliva optimizem, so psihosocialna svetovanja, ki potekajo prek interneta. Moje misli se ves dan vrtijo okoli hrane in obrokov in to me psihično uničuje. Občutek imam, da v poplavi negativnih informacij samo tam lahko izrazim svojo stisko. Želim si, da bi bilo negotovosti in strahu zaradi koronavirusa čim prej konec. Vem, da bo cepljenje do neke meje odpravilo virus iz naše družbe. Žal enako ne velja za motnje hranjenja, saj vem, da se bom morala z anoreksijo boriti do dneva, ko bom zmagala in bodo težave odpravljene.