To je še ena ogrožajoča posledica epidemije: Vse več motenj hranjenja

Epidemija je prinesla občutek negotovosti glede prihodnosti in anksioznost, kar povečuje njihovo že tako prisotno potrebo po občutku nadzora nad življenjem. Povečalo se je število škodljivih vzorcev vedenja, povezanih s hrano, motnje hranjenja pa so se okrepile.

Nevarnost v obdobju karantene je, da bodo osebe z motnjami hranjenja oblikovale še bolj trdovratne in škodljive vzorce vedenja prav zaradi obilice časa, ki nasprotno – paradoksalno povzroča občutek tesnobe. 

Motnje hranjenja so pogosto tabu tema in težava, ki ostane skrita med štirimi stenami. V času epidemije so te težave še bolj izrazite, saj prihaja do pomanjkanja socialnih stikov in posledično socialne izolacije, ki povečuje občutek osamljenosti in ujetosti v začaran krog zasvojenosti. Socialni stiki se selijo na družabna omrežja, ki pa niso nadomestilo za prave osebne stike, saj prek interneta osebe težje izražajo svoje stiske in težje iščejo podporo pri prijateljih. Prav tako je otežen dostop do različnih oblik pomoči. Pomoč na daljavo ne prinaša enakih rezultatov kot podpora v živo, prav tako se ljudje za takšno obliko pomoči težje odločijo. 

Občutek ujetosti  

Dodatna grožnja za osebe z motnjami hranjenja, še posebej tiste z anoreksijo, je slabši imunski sistem in zato večje tveganje za zaplete pri morebitni okužbi s koronavirusom. Pod pritiskom so številne družine, saj člani več časa preživijo skupaj. Družinski dejavniki imajo zato izrazitejši vpliv na nastanek ali poslabšanje motenj hranjenja pri nefunkcionalnih družinah. Prihaja do številnih sporov med člani, saj so motnje hranjenja sedaj bolj vidne in družina želi, da bližnji opusti škodljivo vedenje. Ne nazadnje epidemija prinaša izzive na področju psihosocialnega svetovanja, na katerem bo v prihodnosti zagotovo treba najti nove strategije za krepitev občutka varnosti pri ljudeh s težavami. Ta čas je poln nasprotij in paradoksov in močno spreminja doživljanje motenj hranjenja pri uporabnikih. 

Porušena rutina

Eden izmed paradoksov je ta, da so osebe z motnjami hranjenja sedaj prisiljene spremeniti rutino, imajo pa več časa za oblikovanje novih in lahko še bolj togih vzorcev vedenja. Te osebe so že tako močno nagnjene k izvajanju vedno enake vsakodnevne rutine, ki je povezana z načinom hranjenja, izbiranjem določenih živil, hujšanjem ali prenajedanjem. Ti vzorci dajejo občutek nadzora nad situacijo, predvsem pa občutek nadzora nad telesno težo. Nevarnost v obdobju karantene je, da bodo te osebe oblikovale še bolj trdovratne in škodljive vzorce vedenja prav zaradi obilice časa, ki spet nasprotno – paradoksalno povzroča občutek tesnobe. Občutek pomirjenosti je kratkotrajen, osebe pa se tako ujamejo v past, saj je na dolgi rok vse težje odpravljati takšne vedenjske vzorce. 

Virtualna »popolnost«

Druga past, v katero se osebe z motnjami hranjenja lahko ujamejo, je posnemanje podob na družabnih omrežjih. Zaradi virtualnih stikov so ta omrežja vse bolj priljubljena. Na videz popolne podobe večajo občutek nezadovoljstva z lastnim telesom. Ker pristnih socialnih stikov ni, prihaja do želje po doseganju nerealnih idealov na družabnih omrežjih, ki so lahko sprožilni dejavnik za hujšanje in načrtno spreminjanje lastne telesne podobe. Na dolgi rok je doseganje takšnih idealov nerealno, kar daje občutek nezadovoljstva, nesposobnosti in depresije. Osebe z motnjami hranjenja imajo izjemno slabo samopodobo in nizko samospoštovanje, zato takšni občutki stanje še poslabšajo. Lahko se pojavi potreba po samokaznovanju, kar se kaže na zelo različne načine – predvsem z dvema ekstremoma: s pretiranim hujšanjem ali s prenajedanjem z velikimi količinami hrane. Kljub navideznemu nasprotju imata skrajna pola isti izvor – nizko samopodobo in potrebo po občutku nadzora nad lastnim telesom. 

Nefunkcionalne družine

V času, ko so naši stiki omejeni na ožje družinske člane, je med njimi intenzivnejša interakcija. Bistveno več časa preživijo skupaj, imajo tudi večji vpliv drug na drugega. V nefunkcionalnih družinah, kjer so odnosi takšni, da prispevajo k nastanku motenj hranjenja, se vloga družine okrepi in motnje hranjenja poslabšajo. Lahko pa je tudi nasprotno – družinski člani izrazijo več razumevanja in podpore in osebi z motnjami hranjenja pomagajo pri okrevanju ali jo spodbudijo k iskanju pomoči. Skrb vzbujajoče je stanje v popolnoma nefunkcionalnih družinah, kjer prihaja do nerazumevanja, psihičnega ali fizičnega nasilja. V takšnih družinah težko najdejo pot iz zasvojenosti, saj doživljajo številne zavrnitve in nerazumevanje. Tudi v teh primerih se motnje močno poslabšajo, okrepita pa se občutka manjvrednosti in strahu. Družina je pomemben del življenja posameznika, zato mu mora biti, če ima kateri od članov motnje hranjenja, v oporo in pomoč. 

Šibko zdravje

Poleg številnih družbenih in čustvenih vplivov ne smemo pozabiti na zdravstveni vidik bolezni covid-19. Virus močno prizadene ljudi z oslabljenim imunskim sistemom, zato velja omeniti prav osebe z anoreksijo nervozo ali ortoreksijo nervozo, ki imajo lahko zaradi podhranjenosti in primanjkljaja določenih vitaminov slabši in težji potek okužbe. Zaradi slabše dostopnosti zdravstvenih storitev odlašajo z obiskom osebnega zdravnika, saj se bojijo, da bi jih ob morebitni hospitalizaciji prisilno hranili, da bi dosegle zdravo telesno težo. Prav zato je treba vsem, ki doživljajo motnje hranjenja, ponuditi ustrezno pomoč tudi v času epidemije koronavirusa, saj ta lahko pusti trajne in nepopravljive posledice na fizičnem in čustvenem področju.

Pokličite nas

Epidemija še ne pojenja in zdi se, da bomo s takšnimi ukrepi živeli vsaj še pol leta, morda celo dlje. Vsak izmed nas na svoj način doživlja razmere in občuti stisko vsaj na enem izmed področij življenja. Prinaša številne izzive za vse, ki se borijo z motnjami hranjenja. Vsaka kriza pa je lahko priložnost za iskanje rešitev in za soočanje s tistimi težavami, ki smo jih prej na videz zanikali.