Ko me je zapustil samo z dojenčico, sem začela s prenajedanjem

Majina zgodba

»Moje življenje je bilo pri 32 letih videti popolno. Dokončala sem magistrski študij farmacije, se zaposlila v uspešnem podjetju in pričela razvijati svojo poslovno pot. V prostem času sem redno tekla in s tem vzdrževala popolno postavo, primerno za konfekcijsko številko 36, se zdravo prehranjevala, brez sladkorja in bele moke, redno meditirala in imela pestro družabno življenje. Leto kasneje sem spoznala krasnega moškega, zaživela sva v skupnem gospodinjstvu in pričela razmišljati o družini. Leto za tem sva dobila hčerkico, ki je popolnoma obrnila najino življenje na glavo, poleg sreče pa je prinesla tudi drugačno organizacijo urnika in popolno prilagoditev ritma spanja in budnosti. Po epizodah nočnega zbujanja hčerke, ki nikakor ni spala ponoči, ampak je večino noči preživela aktivno, so se začela obdobja hude nespečnosti pri meni in partnerju. Najin odnos se je začel krhati, na dan pa so prišla mnoga nestrinjanja v prepričanjih, ki sva jih prej uspešno skrivala in se jim izogibala. Veliko sva se prepirala in ko je bila hčerka stara štiri mesece, me je partner zapustil, kot razlog pa navedel dejstvo, da ne zmore več tako živeti, saj nisva za skupaj in se ne moreva uskladiti kot starša. Pustil me je samo z dojenčico in tistega dne se je začela moja zgodba s prenajedanjem. 

V enem mesecu sem razvila epizode nočnega prenajedanja, med katerim sem zaužila več paketov keksov, sladnih prigrizkov, sladoledov, jedla čokoladne namaze po žlici in pri tem izpraznila ves kozarec in popila več plastenk gaziranih sladkih pijač naenkrat. To sem počela ponoči, ker sem imela občutek, da me nihče ne vidi, hrani pa sem se v tem tihem in mirnem času dneva, brez opravkov in obveznosti, še težje uprla. 

Zakaj se je to zgodilo meni?

Veliko večerov in noči sem prejokala in se spraševala, zakaj se je to zgodilo ravno meni. Tolažbo sem hitro našla v hrani, ki me je pomirila. Ugotovila sem, da me pomirja poln hladilnik nezdrave, sladke hrane, ki hitro izboljša razpoloženje in mi da energijo za nočno ukvarjanje z dojenčico. Ker sem bila še vedno na porodniškem dopustu, mi je postalo vseeno za to, kako sem videti in kako se prehranjujem. V enem mesecu sem razvila epizode nočnega prenajedanja, med katerim sem zaužila več paketov keksov, sladnih prigrizkov, sladoledov, jedla čokoladne namaze po žlici in pri tem izpraznila ves kozarec in popila več plastenk gaziranih sladkih pijač naenkrat. To sem počela ponoči, ker sem imela občutek, da me nihče ne vidi, hrani pa sem se v tem tihem in mirnem času dneva, brez opravkov in obveznosti, še težje uprla. Vedno je bila tam in mi bila na voljo, nadomeščala tisto, kar sem z odhodom partnerja izgubila – uteho, pomoč, oporo in toplino. 

Nove zdravstvene težave

Ko je hči dopolnila eno leto, sem imela težave na vseh področjih življenja – pridobila sem 12 kilogramov, izgubila vso fizično kondicijo in interes za druženje zaradi občutka sramu, zavračala sem prijateljice, ki so mi želele z obiski nuditi oporo in ponujale pogovore, imela sem finančne težave, ki so se jim kasneje pridružile še zdravstvene v obliki visokega krvnega tlaka in vrednosti sladkorja v krvi pa tudi težave s hudo aknasto kožo. Hrana je bila v mojih mislih ves čas in komaj sem čakala, da spet najdem čas, da odprem paket nezdrave hrane in se pomirim. S sladkorjem sem se dobesedno zasvojila. Pri enem letu sem hčerko vpisala v vrtec in se posvetila svojemu podjetju, kar je stisko še poglobilo, saj so se v enem letu oddaljili vsi poslovni stiki, dejavnost pa je skoraj propadla. Tako sem se začela tolažiti s hrano tudi v dopoldanskem času, ko sem bila sama v pisarni, dokler se po nekaj mesecih finančnih, psihičnih in zdravstvenih težav nisem zavedela, da imam težavo z motnjo hranjenja. Začela sem brskati po spletu in ugotovila, da gre za kompulzivno prenajedanje, in se odločila, da poiščem pomoč v obliki psihosocialnega svetovanja.

Začetek zdravljenja

Pot z dna je bila dolga, potrebovala sem dve leti intenzivnega dela na sebi, da sem uvedla red pri obrokih in se z veliko moči in volje ubranila nočnemu prehranjevanju. Iz hladilnika sem postopoma odstranila vsa živila, ki so mi služila kot nadomestek socialnih stikov, in se načrtno začela vračati v družbo, pri tem pa mi je bila v veliko pomoč sestra, ki je ta čas pazila na hčerko.

Tri leta so minila od razhoda s partnerjem in danes lahko rečem, da sem se z motnjo hranjenja naučila živeti, jo prepoznati in obvladovati, nikoli pa ni zares izginila iz mojega življenja. S strokovno pomočjo sem uvedla red pri obrokih in se posvetila aktivnostim, ki so me prej veselile, čeprav se je bilo izjemno težko znova naučiti dejstva, da je hrana le hrana in da to ni nadomestilo za bližino in stike z ljudmi. Ko se danes spoprijemam s težavami na različnih področjih življenja, skušam najti boljše načine pomiritve in iskanja rešitev, kot je beg v hrano. To od mene zahteva veliko napora in energije, ki se na dolgi rok vedno bolj obrestuje. Upam, da sem z epizodami prenajedanja za vedno opravila in da se bom nekega dne nehala obsojati za razdor svoje družine, saj se zavedam, da nisem kriva za odhod partnerja, ki me je pustil samo z otrokom.« 

Ne čakajte 

Da so motnje hranjenja resna bolezen, vsako leto opozarja svetovni dan boja proti motnjam hranjenja, ki ga obeležujemo 2. junija, po svetu pa problematiki društva za pomoč žrtvam (v Sloveniji imamo Društvo Svetovalni svet) posvetijo kar cel prvi teden v junij. Letošnje mednarodno geslo se glasi: Motnje hranjenja ne smejo čakati (angleško Eating Disorders Cannot Afford to Wait). Z drugimi besedami to pomeni, da se moramo odzvati takoj, ne glede na to, ali smo v vlogi opazovalca (prijatelja, bližnjega), strokovnega delavca, zdravnika ali laika.

Ko opazimo, da nekdo trpi, mu moramo ponuditi pomoč takoj in ne smemo čakati, da se simptomi poslabšajo, stopnjujejo in vse bolj otežujejo normalno življenje osebe. Cilj letošnjega 2. junija je torej spodbuditi vse, ki so kakor koli povezani z motnjami hranjenja, da delujejo proaktivno in se aktivno vključijo v reševanje stisk. Osebe, ki zaradi motenj hranjenja trpijo, namreč prepogosto predolgo odlašajo z iskanjem pomoči, saj se sprememb bojijo. Žal se na svoje trpljenje velikokrat navadijo in vztrajajo v vsakodnevnem trpljenju, ki kratkoročno prinaša priročno rešitev in izogibanje spremembam, na dolgi rok pa pušča negativne psihične in fizične posledice. Dodatno je stanje poslabšala letošnja epidemija koronavirusa, ki je za nekaj časa onemogočil oziroma spremenil načine nudenja pomoči, zaradi česar so bile osebe z motnjami hranjenja bolj prepuščene same sebi in svojim mislim. Številne stiske so se z izolacijo poglobile, poslabšale in ostale spregledane. Prav zato po koncu razglašene epidemije pričakujemo tudi višji odstotek težav na področju duševnega zdravja.

Miti in neresnice o motnjah hranjenja

Društvo Svetovalni svet ob letošnjem svetovnem dnevu izpostavlja nekatere mite in neresnice o motnjah hranjenja, za katere opažamo, da so v družbi še vedno prisotni in sooblikujejo napačne predstave. 

1 Motnje hranjenja so večinoma problem mladih žensk. 

Ta trditev ne drži, saj so prisotne v vseh starostnih skupinah in pri obeh spolih. Napačno je sklepati, da za njimi obolevajo le ženske, je pa res, da so družbena pričakovanja glede vitkosti in popolnega telesa višja do ženske kot moške populacije. Za motnjami hranjenja obolevajo tudi moški, predvsem v zadnjem času izpostavljamo bigoreksijo, ki je bolj značilna za moške in pri kateri gre za obsedenost z mišičasto postavo. Seveda pa moški niso izvzeti tudi pri drugih oblikah motenj hranjenja.

2 Motnje hranjenja so predvsem problem ljudi z višjimi dohodki, torej višjega socialnega oziroma ekonomskega razreda. 

To ne drži, saj so prisotne v vseh socialnih oziroma ekonomskih razredih, nekoliko variirajo le oblike. Na splošno lahko rečemo, da je zdrava prehrana dražja od nezdrave. V diskontnih trgovinah lahko najdemo veliko poceni hrane, ki povzroča dvig krvnega sladkorja in hitro povzroča sitost, žal pa po drugi strani vsebuje veliko dodatkov in sladkorjev, veča željo po vnosu tovrstnih živil in lahko tudi zasvojenost. Takšni so slani in sladki prigrizki, sladke in gazirane pijače, sladke žitarice in podobna živila, ki so na voljo v ogromnih pakiranjih po nizki ceni, zaradi česar so preprosto dostopna nižjemu ekonomskemu razredu. Bolj zdrave alternative, kot so sadje, zelenjava, polnovredna žita in nesladkane pijače, pa imajo precej višjo ceno in manjša pakiranja, zaradi česar si jih ljudje z nizkimi dohodki ne morejo privoščiti. Pretiravanje z obema skupinama živil je lahko sprožilni dejavnik za motnje hranjenja. Prevelik vnos nezdravih živil lahko vodi v kompulzivno prenajedanje in zasvojenost s sladkorjem, prevelik vnos nizkokaloričnih živil pa v ortoreksijo ali anoreksijo. 

3 Motnje hranjenja se pogosto končajo s smrtjo. 

Smrtnost pri motnjah hranjenja je zares visoka v primerjavi z drugimi psihiatričnimi boleznimi oziroma psihičnimi motnjami, vendar ne moremo trditi, da se večina primerov konča s smrtjo. Čeprav mnoge oblike ne povzročajo smrti, pa ne smemo pozabiti, da povzročajo dolgotrajno stisko v človeku, ki motnjo hranjenja doživlja, saj ta popolnoma zaznamuje njegov dnevni ritem in način preživljanja časa. Motnje hranjenja povzročajo preokupiranost z lastnim telesom, hrano in telesno težo, čemur človek popolnoma podredi svoje življenje in zaradi česar opusti tiste aktivnosti, ki jih je prej rad počel. Uvede lahko stroge prehranske režime in pravila pri prehranjevanju, obroke uživa na skrivaj, se socialno izolira, postane depresiven, anksiozen ali vsesplošno nerazpoložen za aktivnosti, ki so ga sicer veselile. Prav zato ne smemo čakati in moramo osebi z motnjo hranjenja pomoč ponuditi takoj, v obliki razumevanja in prijaznega pogovora.

4 Motnje hranjenja so način življenja, ki si ga oseba sama izbere. 

To ne drži, saj si motnje hranjenja nihče ne izbere sam, vendar za njo zboli – popolnoma enako kot za katero drugo boleznijo. K razvoju motnje pripomore interakcija okoljskih, družinskih, družbenih, socialnih in genetskih dejavnikov, nikakor pa ne gre za izbiro ali željo nekoga po tem, da bi imel motnjo hranjenja. V resnici so klic na pomoč in način reševanja stisk, ki jih oseba drugače ne zmore in ne zna reševati. Ob tem doživlja stisko, saj drugi problemi v življenju kljub motnji ostanejo, se še poglabljajo, stisko pa poglobi še samo doživljanje motnje hranjenja. 

Pomagajte človeku

Miti o motnjah hranjenja povzročajo zmotne predstave o tem, kaj motnje hranjenja so, zato mnogi ne pristopijo in ne pomagajo osebi, za katero opazijo, da doživlja stisko. Pomembno je, da motnje hranjenja prepoznamo in razumemo, zato da lahko pomagamo in osebo rešimo stiske, še preden ta zaznamuje večino njenega življenja. Zaradi epidemije koronavirusa smo letos vsebine prenesli na facebook, kjer nas najdete pod imenom Društvo Svetovalni svet. Ob svetovnem dnevu boja proti motnjam hranjenja smo za vas pripravili zanimive vsebine s tega področja, s čimer smo podprli iniciativo 2. junija, saj bi tudi v naši državi radi spodbudili ljudi, da pomagajo čim prej. Vsem, ki se spopadate s težavami s prehranjevanjem in telesno težo ali trpite zaradi motenj hranjenja, nudimo pomoč. Lahko nas pokličete na 040 648 695 ali nam pišete na info@svetovalni-svet.si. Z veseljem vam bomo pomagali.