Pisalo se je leto 1420, ko so po odkritju manjšega otoka Porto Santo severovzhodno od Madeire stopili na zemljo vulkanskega nastanka, ki jo je po dolgem in počez prekrival divji gozd. Morda ravno od tod ime Madeira, ki v portugalskem jeziku pomeni les, medtem ko drugi trdijo, da izvira iz še globljega pomena besede, ki latinsko materia poimenuje snov. Torej Madeira, osnova življenja, ki je vzniknilo sredi širnega oceana.

Neznosna lahkotnost sprehajanja

To zadnje se nedvomno sklada z občutkom, ki ga doživiš, ko stopaš po tisočerih poteh, ki se vijejo navzgor, navzdol pa tudi skozi otok. Domačini so jim nadeli ime levade in so bile nekoč namenjene izključno kmetijstvu. Da bi na hribovitih predelih (in ne dvomite, teh je res veliko) sploh kaj uspevalo, so namreč prvi naseljenci že v 16. stoletju na otoku zgradili izjemen namakalni sistem odprtih vodnih kanalov. Tako temeljito so opravili svoje delo, da 2150 kilometrov levad še danes prekriva vso Madeiro, ki tudi zato tako bujno zeleni. Ob kanalih so kasneje uredili sprehajalne poti, ki turiste popeljejo v tropski paradiž spokojnega žuborenja vode in fantastičnih podob narave. Nekatere vodijo do najvišjih vrhov otoka (Pico Ruivo z nadmorsko višino 1862 metrov), spet druge v ozke in hladne podzemne predore, kjer voda teče prav skozi osrčje gore. 

Levade so tako raznovrstne, da lahko izbirate med skalnatimi potmi, kjer sonce močno pripeka, ali pa zavijete v gozdove evkaliptusa in globoko zadihate eterične vonjave. Nadvse mistične so tiste, ki se polne meglic vijejo med starodavnimi drevesi pragozda Laurisilva, endemičnimi vrstami dreves zimzelene lovorove družine, ki so zaščiteni pri Unescu kot svetovna dediščina. Lovorov pragozd je nekoč gosto pokrival celoten otok, a so ga prvi priseljenci namerno požgali, da bi si ustvarili prostor za naselbine in kmetijske površine. Legenda pravi, da je ogenj, ki so ga zanetili takrat, na Madeiri gorel kar sedem let. 

Botanični paradiž

Požari žal še danes vsako leto prizadenejo otočje in pogorišča bodejo v oči kot opomin na naravno katastrofo, ki jo lahko povzroči človeška nepazljivost. Prav zato so na priljubljenih kotičkih sredi narave zgrajena kamnita kurišča in domačini jih s pridom uporabljajo za družinska druženja. Težko se je namreč upreti pobegu iz mesta, ko pa na Madeiri eksotično cvetje raste kot plevel na vsakem vogalu. 

Zavijete lahko v urejene botanične vrtove, a se ne razlikujejo dosti od preostalega otoka, ki je že sam po sebi biotsko raznovrsten zabaviščni park. Z eno veliko prednostjo: nikjer ni dolgih čakalnih vrst. Čeprav je Madeira priljubljen cilj za angleške, francoske in nizozemske popotnike, boste turiste redko uzrli. Porazgubijo se med griči in dolinami, tako da tudi črne peščene plaže niso natrpane z ljudmi, Atlantik pa je bliže ekvatorja veliko toplejši od valov, ki butajo ob evropsko celino. 

Banane in ribe

Z Madeire je vredno prinesti tudi izdelke domače obrti. Slovijo po čudovitih vezeninah, ki ročno narejene dosegajo astronomske cene, pa pletenih košar, iz šibovja izdelujejo tudi pohištvo, igrače in kipe. Na otoku se najejte banan, njihovega glavnega izvoznega pridelka, ki ima tam resnično boljši okus. Obiščite tržnico eksotičnega sadja in zelenjave pa z ribami, kjer so tuni večji od psov, črni morski meči pa še nosijo svojo kožo (to priljubljeno tradicionalno ribo, ki pod črno zunanjostjo skriva belo mehko meso, vam na otoku postrežejo v vsaki restavraciji). 

Madeira bo ljubitelje kulinarike osvojila z gastronomskimi presežki. Kot je geografsko raznovrsten otok, so raznovrstne tudi jedi, ki vam jih bodo prinesli na krožniku. Od rib (tudi sladkovodnih, med drugim lahko v notranjosti otoka lovite postrvi) in morskih sadežev do mesa in še toplega tradicionalnega kruha s sveže stepenim zeliščnim maslom. Poleg banan na otoku že od nekdaj gojijo tudi sladkorni trs, zato ne preseneča, da je eden izmed glavnih alkoholnih proizvodov žganje iz te rastline aguardente de cana. Če ste prišli okušat vino, ga prihranite za sladico, madeira je namreč alkoholizirano sladko ali suho vino, ki mu že stoletja po tradiciji dodajajo grozdno žganje, saj bi se nekoč sicer pokvarilo na dolgih ladijskih poteh nazaj v stari in naprej v novi svet. 

Legenda o Ronaldu

Prebivalci Madeire so morda še bolj kot Portugalci s celine ponosni na svojega Cristiana Ronalda. V čast nogometnemu superzvezdniku, ki se je rodil in odraščal na otoku, so domačini v glavnem mestu Funchal odprli muzej, po njem pa so letos preimenovali tudi glavno letališče in predenj postavili bronast kip, nekoliko ponesrečen posnetek postavnega športnika, ki pa ga je ponosni Ronaldo, kot se za Portugalca spodobi, ganjeno pozdravil. 

Nogometni as je otok pred leti zapustil, sledeč sanjam, Madeiro pa mladi v iskanju izobrazbe in zaposlitve zapuščajo tudi danes. A na rodno vulkansko grudo se, če ne prej, vrnejo na stara leta. Kot se je izrazil klepetav starček na eni izmed tamkajšnjih plaž, prideš na Madeiro umret. Ko jo enkrat namreč obiščeš, ne greš več domov. Tako topla, lepa in prijazna je. Kriminala skorajda ni in še živalski svet ni nevaren. Najslabše, kar se ti lahko pripeti, je, da te piči komar, ponoči med sedenjem na ulici oplazi ščurek ali pa te vetrovno vreme ne spusti z otoka. To zadnje se je zgodilo tudi meni. Vetrovni sunki so nas na zeleni oazi sredi oceana držali kar dodatne štiri dni. A nič ne de, v tako rajskem objemu ni takšna usoda nič hudega.