Otok Gozo je turistično nerazvit in morda prav zato bolj privlačen. Predvsem za ljubitelje neokrnjene narave in miru. Apetiti gradbenih lobijev so žal tudi tu videti neustavljivi, že dolgo skušajo v svoje načrte vključiti edino peščeno obalo na otoku, Ramla Bay. Ob njej je zaenkrat le manjša restavracija in nevpadljivo naselje nad zalivom. K sreči se otočani vedno bolj zavedajo, da je lahko vsak poseg v naravo boleč. 

»Nove gradnje so popolnoma nepotrebne!« je prepričan eden od aktivnejših otočanov Victor Galea, ki sem ga spoznal na enem izmed internetnih forumov. »Namesto novih brezdušnih hotelov naj raje obnavljajo stare hiše. In za turiste uredijo tiste, v katerih nihče ne živi. Takšnih je menda dobra polovica na otoku! Nekaj zanimanja za nakup sicer kažejo tujci, toda nepremičnine na Malti so drage, lastniki pa nočejo spusti cene. Raje imajo prazne hiše in stanovanja ...«

Spreobračanje lovcev

Victor je že vrsto let eden aktivnejših v stranki zelenih (Democratic Alternative). Zadovoljen je, da se zadnja leta vsaj na Gozu vedno bolj zavedajo prednosti ohranjenega naravnega okolja. Poleg politične angažiranosti sodeluje z neprofitno fundacijo Ager. Drugačne ponudbe željnim turistom ponujajo pristno doživljanje otoka v družbi lokalnega obrtnika, pastirja, ribiča ali kmeta.

»Ni lahko najti ljudi, ki bi imeli posluh za delo s turisti,« pravi Victor. »Marsikdo bi sicer pristopil k naši ponudbi. Toda če mu je vsako prilagajanje obiskovalcem odveč, pač ne gre. Trenutno iščem lovca, ki bi bil pripravljen voditi na oglede ljubitelje ptic. Malta je pomembno selitveno območje, kjer se na poti med Evropo in Afriko ustavlja na sto tisoče ptic. Mnoge so že od nekdaj žrtve neusmiljenega lova, in to kljub protestom ustanov Evropske unije. Zato sem nekaterim lovcem predlagal, naj se raje posvetijo delu z ljubitelji ptic. A težko jih je prepričati. Če le morejo, se še vedno raje odpravijo na lov. Žal pri tem policija in odgovorni mižijo na obe očesi! Lovci predstavljajo skoraj deset odstotkov potencialnih volivcev, volilni rezultati na Malti pa so bili od nekdaj tesni. Nič čudnega, da se težavi divjega lova nihče noče resno posvetiti. Podobno kot javnemu prevozu ...«

Lahko sem le prikimal. Medtem ko so na Malti avtobusne zveze dokaj dobre, pa je Gozo čisto druga zgodba. Po Victorjevem zatrjevanju preveliki avtobusi povezujejo le pristanišče, prestolnico in nekaj manjših vasi. A vozijo tako poredko, da si skoraj vsaka družina raje omisli svoj avtomobil. Čeprav bi za vožnjo po majhnem otoku zadoščal motor ali celo navadno kolo. Toda ozke luknjaste ceste so do kolesarjev zelo neprijazne. Tudi nekaj novih odsekov, ki so bili zgrajeni s pomočjo sredstev evropskih strukturnih skladov, nima kolesarske steze! Do motoriziranih dvokolesnikov je nenaklonjena tudi vlada, saj je zanje strošek registracije skoraj tako visok kot za osebni avtomobil!

Deklica je!

Victorjeva hiša se na zunaj ne razlikuje od drugih. Je le še ena izmed v vrste postavljenih kockastih bivališč. Tako kot večina otoških hiš je grajena iz velikih apnenčastih blokov. Velika dnevna soba se postavlja z več metrov visokim obokanim stropom. In razkošnim pogledom na neposeljeni del otoka. Na zeleno-rjavem obzorju se dviguje le silhueta veličastne cerkve Ta' Pinu. Romarsko cerkev so zgradili leta 1920. Da bi se vanjo lahko zatekli otočani, ki so obiskovali kraj, na katerem je leta 1883 neka ženica slišala govoriti sveto Marijo. Velikih cerkva je na Gozu še nekaj. Marsikatera vas ima tako velik verski hram, da ga ne morejo napolniti niti vsi vaščani skupaj! Poleg cerkva na otoku največ pozornosti vzbuja mogočna utrdba, ki se dviguje nad prestolnico Victoria. Z njenega obzidja se odpirajo razgledi po celotnem otoku. Victoria je bila prvo naselje na otoku, današnjo podobo z debelimi zidovi so ji konec 17. stoletja nadeli malteški vitezi. V okolici utrdbe vabi nekaj restavracij in trgovin s spominki ter značilnimi otoškimi pridelki. Med njimi prevladujejo v kroglice oblikovani siri, sadni in zeliščni likerji ter vina.

Na oknih ene izmed hiš sem se čudil rožnato obarvanim okraskom in napisu It's a girl – Deklica je! »Takšna je navada,« se nasmehne gospa na bližnjem balkonu. »Ko se v družini rodi otrok, tako sporočijo celotnemu okolišu, da so dobili hčerko ali sina. Tako so s spolom dojenčka vsi seznanjeni, še preden se iz porodnišnice vrne mama.«

Kamnito atrakcijo je letos pogoltnilo morje

Zaradi strme obale je morje dosegljivo le v redkih ozkih zalivih. Eden najbolj neobičajnih je Dwejra. Jezeru podoben zaliv je z morjem povezan skozi luknjo v visoki steni. Zaliv je pravzaprav ostanek nekdanje velike podzemne votline, katere strop se je udrl. Skozi luknjo je mogoče pluti z manjšimi čolni. Nekoč so varen pristan izkoriščali ribiči, danes pa iz njega plujejo turisti. Ti so si lahko do letošnje zime z gladine ogledali še eno posebnost – Azurno okno. Toda žal se je zaradi neusmiljenega delovanja naravnih sil porušilo! Okno je predstavljalo enega največjih naravnih kamnitih mostov v Evropi. 

Narava skriva presenečenje tudi pod morsko gladino: tik ob ostankih Azurnega okna je v apnenčastem dnu nastala skoraj okrogla in dobrih 25 metrov globoka luknja. Njene globine radi raziskujejo potapljači. Navdušujejo se lahko še nad nekaj slikovitimi deli obale v bližini. Tudi v okolici otočka, imenovanega Gobja skala. Nenavadno ime je dobil po rastlini Cynomorium coccineum, ki sicer uspeva v severni Afriki. Rastlina je podobna nekakšni gobi, saj nima zelenih listov. Že od nekdaj je veljala za cenjeno zdravilo, katerega učinkovine so uporabljali tudi malteški vitezi. V njihovih časih je bila rastlina tako dragocena, da so skrbno varovali edino rastišče v Evropi. S tem namenom so nad zalivom postavili celo obrambni stolp. Otok je zaradi prepadnih sten težko dostopen s čolnom, zato so nanj napeljali vrv in po njej spuščali nabiralce. 

Marsikaj zanimivega je tudi na bližnji obali. Apnenčasta tla tod skrivajo zanimivo posebnost, fosilne ostanki nekakšnih ploščatih ježkov. Na planoti se je mogoče čuditi še bolj nenavadnim sledem – v kamen je vrezan nekakšen kolovoz, kot da bi tod na nekakšnih saneh tovorili težke predmete. Podobne sledi so našli tudi drugod na Gozu in sosednji Malti. Predvidevajo, da njihov nastanek sega več kot pet tisoč let v preteklost, ko so na otoku postavljali skrivnostne kamnite templje.

Kot beneške gondole

Otočani se radi oklepajo starih običajev in jedi. Prisegajo na tradicionalno oblikovane ribiške čolne. Še danes izdelujejo več vrst slikovitih lesenih čolnov. Večinoma so odeti v modro, rumeno in rdečo barvo, vse pa pred različnimi nevarnostmi varujejo prodorne Ozirisove oči na kljunu. Najbolj pogosto sem na obali občudoval ribiške čolne kajjik. Nekoliko večji in z dvema kljunoma se imenujejo luzzu, čolni dghajsa pa spominjajo na beneške gondole. Slednji so namenjeni predvsem mirnejšim zalivskim vodam, najpogosteje kot nekakšni taksiji, ki povezujejo najbližje obale. Nekoč so jih poganjali le z vesli, danes pa jih seveda ženejo motorji. Razen na tradicionalnih prireditvah, kjer se veslači pomerijo med seboj na star način.

Spomin na kolonizatorje

Malto so nekoč obiskovali predvsem turisti iz Velike Britanije. Nič čudnega, saj je bila to britanska kolonija. Po nekdanjih kolonizatorjih se je kot drugi uradni jezik ohranila angleščina, domačini vozijo po levi, v marsikaterem kraju, še posebno na Gozu, pa še vedno stojijo značilna rdeča telefonska govorilnica, poštni nabiralnik v enaki barvi in modra, lanterni podobna luč nad policijsko postajo. V mnogo družinah so se ohranile stare obrti. Med drugim izdelujejo čipke, pletenine, privlačne glinene, steklene in usnjene izdelke. Ponje se je najenostavneje odpraviti v nekakšno sodobno rokodelsko vas Ta' Dbiegi na robu mesteca San Lawrenz. Tu domačini v ličnih zgradbah ustvarjajo in prodajajo unikatne izdelke.