Tokratna zgodba se je začela na povsem drugem koncu, v Ogleju, ki je bil za Slovence pred davnimi stoletji pomemben zlasti kot sedež oglejskega patriarhata. Glavni razlog za kratek postanek v mestu, kjer so nedavna izkopavanja potrdila obstoj prazgodovinskih naselbin od 13. do 9. stoletja pr. n. št., je bil v podobi ostankov rimskega foruma, ki je danes pod Unescovo zaščito, in najdb rimskih stanovanjskih objektov z ohranjenimi mozaiki vzdolž Vie Giulia Augusta, kjer stoji tudi velik rimski nagrobni mavzolej, ki ga izkopavanja in ostanki epitafov uvrščajo v obdobje cesarja Avgusta. In ravno v času Rimljanov je bil prav Gradež pristanišče za Oglej. Toda to sploh še ni vse: po langobardskem zavzetju Furlanije leta 568 je patriarh Pavlin v Gradež preselil celo sedež oglejskega patriarhata! Ne preseneča, da je takrat število prebivalstva Gradeža občutno naraslo in da je mesto pridobilo pomembno politično in versko vlogo, kar dokazuje gradnja veličastnih bazilik sv. Evfemije in Santa Maria delle Grazie s konca 5. oziroma 6. stoletja. Bazilika sv. Evfemije je s svojo čudovito notranjostjo, v kateri imajo posebno vlogo osmerokotna krstilnica in mozaična tla iz 6. stoletja – restavrirana med letoma 1946 in 1948 –, ter veličastno silhueto še danes eden najlepših biserov Gradeža.

Od ribiške vasice do klimatskega zdravilišča

Mesto, ki številne obiskovalce očara s svojo romantično podobo, je imelo v zgodovini očitno precej vzponov in padcev. Ko so leta 1451 sedež patriarhata iz Gradeža prenesli v Benetke, je namreč postal nepomembna ribiška vasica. In tako je bilo dolga stoletja, dokler je spadal pod Beneško republiko. A konec 19. in v začetku 20. stoletja je bilo že povsem drugače. Kako sicer razumeti besede slavnega habsburškega cesarja Franca Jožefa, ki je leta 1892 Gradež označil kot eno najpomembnejših obmorskih letovišč? Ko so do njega zgradili še most, je bilo dolgega obdobja izoliranosti nepreklicno konec. Mesto, ki je, podobno kot Benetke, nastalo s povezavo več majhnih otokov – danes se razteza še na bližnji otok Isola della Schiusa –, se je tedaj tudi pomembno razširilo. Pravzaprav je v poletnih mesecih skoraj preveč priljubljena turistična točka, saj je tri kilometre dolga osrednja mestna (peščena) plaža skoraj vedno zapolnjena do zadnjega kotička.

A pozimi doživi Gradež, za katerega pravijo, da je mesto sonca in vrtnic, svojo temnejšo metamorfozo. Kar seveda ne pomeni, da v njem ni mogoče prepoznati ljubkosti in očarljivosti, ki mu ju pripisujejo obiskovalci, ki se sem zgrinjajo v drugih letnih časih. In ki, če na plaži ali v tukajšnjem morju ne uživajo najbolj – to je namreč zaradi nizke gladine bolj primerno za čofotanje kot plavanje –, obožujejo pogled na morje z obeh strani na kolesarski panoramski vožnji in ogromne pinije ob obali, podobno kot ozke mestne uličice, sprehajalne poti, posedanje v marini ali kofetkanje na soncu.

Skrivno življenje ptic v naravnih rezervatih

Če turistična sezona (še) ni na vrhuncu, se je treba za nepozaben dan nekoliko bolj potruditi. Povedano malce bolj določno: v Gradeški laguni poiščite naravni rezervat Valle Cavanata, do katerega je iz mesta mogoče priti po kolesarski poti, ki vas preprosto ne more pustiti hladnokrvnih. Dolina, ki je bila v preteklosti znana po ribolovu in lovu, je danes zaščiteno območje, pravzaprav kar miniparadiž za občudovanje ptic v njihovem naravnem okolju. Med njimi so tudi nekateri izjemno redki primerki, ki so med obalo in peščenimi sipinami našli naravnost optimalne življenjske razmere za gnezdenje in ustvarjanje družine. In ni treba prav daleč, da bi pestrost ptičjega (ter preostalega živalskega in rastlinskega sveta) doživeli še v številno veličastnejši podobi; dobrih dvajset kilometrov proti Tržiču se namreč v deželnem naravnem rezervatu na izlivu Soče oziroma na območju otoka Cona začenja pisati izjemna zgodba, v kateri imajo osrednjo vlogo ptice. Da, prišli ste v eno najboljših območij za opazovanje ptic v Italiji, s čimer bi se strinjali tudi tukajšnji ornitologi. Naravni rezervat na izlivu Soče v Italiji je namreč srce selitvenih poti ptic z območij, ki segajo od srednje in severne Evrope vse do Sibirije. Do leta 2013 so jih opazili kar 323 vrst, kar potrjuje pomembnost mokrišč v tem delu severnega Jadrana.

Od kamarških konj do dolgonogih plamencev

Otok Cona je osrednji del in hkrati najbolj obiskana točka rezervata. Prav tu je skoncentriranih največ vrst in pogosto tudi primerkov ptic, ki jih je mogoče opazovati v vseh letnih časih. Spomladi ni mogoče spregledati številnih sivih gosi, ki so jih med letoma 1990 in 1995 znova naselili kot gnezdečo vrsto, ki skupaj s kamarškimi konji in govedom pripomore k ohranjanju vlažnih travnatih površin. Ta vrsta gosi menda sem privlači tudi druge ptice selivke: tako se stalni populaciji v zimskih mesecih in med selitvami, pred razmnoževanjem, pridružijo še gosi iz srednje Evrope in celo Sibirije, kot sta, na primer, njivska in beločela gos. Otok Cona je njihovo pribežališče za počitek, bližnja meliorirana zemljišča pa naravnost idealna odskočna deska za prehranjevanje. Tudi različne evropske vrste rac niso izjema. Med spomladanskimi in jesenskimi selitvami si skoraj vse evropske vrste pobrežnikov tu iščejo nevretenčarje po vlažnih travnikih in v plitvi vodi; v jesenskih mesecih pa se čaplje hranijo z žabami in ribami. Območje stalno obiskujejo tudi plevice, žličarke in pritlikavi kormorani, čeprav so graciozne podobe plamencev in kamarških konj najbrž v fotografski sprožilec največkrat ovekovečen prizor ljubiteljskih in profesionalnih fotografov, ki obiščejo rezervat. Če naštetemu dodate še okrog 650 vrst cvetnic, med katerimi jih je 22 uvrščenih na (državne in deželne) rdeče sezname italijanskih rastlin, ste pravkar dobili še kakšen razlog več za obisk dva kilometra dolge krožne učne poti ali pet kilometrov dolge poti proti izlivu reke Soče. In ne bodite preglasni, da ne prestrašite ptic ali nehote razjezite katerega od zamaskiranih občudovalcev tukajšnjega živalskega sveta, ki v opazovalnicah prežijo na svoje najljubše primerke.