Otrokom želiva privzgojiti samostojnost in odgovornost

Potovati še nikoli ni bilo tako enostavno kot danes, pa vendar je razlika, ali človek potuje sam oziroma v dvoje ali pa se na pot odpravi petčlanska družina. Kako potujete vi, da družinski proračun ni preveč obremenjen?

Anita: Pot nam narekujejo ugodne cene letalskih vozovnic. Gremo tja, kjer za svoj denar dobimo največ.

Martin: Cene letalskih vozovnic so bile še pred dvajsetimi leti precej visoke. Nekoč je zanje poskrbela turistična agencija, danes pa jih je po ugodni ceni preprosto dobiti kar prek interneta. Če približno veš, kdaj boš šel na pot, je vse skupaj precej enostavneje. Le potrpežljiv moraš biti.

Martin: Dobro je biti pozoren na obdobja, ko cene vozovnic zelo padejo, na primer 3. ali 4. januarja. Takrat so vsi nazaj z dopustov in nihče ne razmišlja, kam bo šel na naslednje počitnice in kdaj. Podobno je v začetku avgusta.  

Je torej prav pri letalskih vozovnicah mogoče najbolj privarčevati?

Martin: Absolutno. Če počakaš na ugodno ceno, lahko zelo privarčuješ, sploh če naletiš na kakšno akcijo. Če bi, na primer, za čezoceansko vozovnico običajno odštel 500 evrov ali več, jo z nakupom v pravem trenutku dobiš za 300 evrov ali celo manj. To pa se pri petih zelo pozna.

Kje se splača poiskati najugodnejše?

Martin: Obstaja kar nekaj spletnih strani, ki delo opravijo namesto nas. Dobra stran je, da informacije o najugodnejših ponudbah na internetu prihajajo same, brez posebnega truda. Če imaš v mislih kakšno posebno destinacijo, pa je treba vložiti nekaj truda v spremljanje in iskanje ponudb. Preveriti velja tudi, kdaj je v določeni državi vrhunec turistične sezone, saj bodo takrat cene vozovnic zagotovo poskočile. Če se odločiš za »srednjo« turistično sezono, ki je še vedno v redu, bodo cene občutno nižje.

Anita: V praksi to pomeni, da Martin brska po telefonu in pravi: »Anita, samo 300 evrov je do tja … Mehika, Zanzibar, Šrilanka … A gremo?« (smeh) Dnevno me bombardira s predlogi, kam bi lahko šli in kdaj.

Martin: Seveda se tudi letalska družba včasih zmoti v kalkulaciji cene vozovnic. Takrat je treba biti hiter, saj bodo zelo hitro spoznali svojo zmoto in umaknili ponudbo.

Anita: To se je zgodilo, ko sva se zagrela za Maldive, cena vozovnice je bila le 80 evrov.

Martin: Bilo je ravno ob šestih zjutraj in treba bi bilo takoj prižgati računalnik. Ko sem prišel v službo, so ponudbo že umaknili. Ko naletiš na takšno ponudbo, je treba takoj ukrepati.

Najbrž morate vseeno tudi dovolj zgodaj vedeti, kam vas bo popeljala pot.

Martin: Seveda. Za bližnje cilje potovanja je treba vozovnice rezervirati okrog dva meseca vnaprej, za daljše pa vsaj štiri, čeprav jih mi velikokrat kupimo šest oziroma sedem mesecem pred načrtovanim odhodom. Dobro je biti pozoren na obdobja, ko cene vozovnic zelo padejo, na primer 3. ali 4. januarja. Takrat so vsi nazaj z dopustov in nihče ne razmišlja, kam bo šel na naslednje počitnice in kdaj. Podobno je v začetku avgusta. Potem so tu še ponudbe v zadnjem hipu, ki pa za nas večinoma ne pridejo v poštev.

Imata tri šoloobvezne otroke, zato najbrž ne morete na pot ravno kadar koli.

Martin: Če odpotujemo za dva tedna, lovimo en teden šolskih počitnic in še en teden zraven. Doslej s tem ni bilo nobenih težav.

Anita: Ko sta bili dekleti še mlajši, sem njunim učiteljicam vedno dovolj zgodaj povedala, da gremo na potovanje, dobili sta naloge, ki jih je bilo treba narediti med njuno odsotnostjo. Ko smo se vrnili, sta v šoli še predstavili države, kjer smo se potepali. Sošolcem je bilo tako spoznavanje tujih držav zagotovo bolj zanimivo, kot če bi o njih le kaj prebrali na internetu.

Martin: Naš rekord je sedem evrov za povratno letalsko vozovnico Benetke–Pariz. Takrat smo bili še štirje, torej smo plačali 28 evrov. Sledita London za osem in Malta za deset evrov na osebo.  

Na kaj vse je treba biti še pozoren, če želiš potovati čim ceneje?

Martin: V večini nam je vseeno, kje sedimo na letalu, nobene potrebe tudi ni, da bi bili na njem prvi. Nikoli ne potujemo z veliko prtljage, z nami je le ročna. Ne potrebujemo dodatnega zdravstvenega zavarovanja, ki ga velikokrat ponujajo, saj smo si uredili letno. Sami si tudi izbiramo prenočišča, ki nam cenovno ustrezajo.

Pa vendar: ali le ročna prtljaga zadostuje za ves teden, mogoče za dva?

Martin: Ko smo prišli v Kuala Lumpur, so nas seveda vprašali, ali so nam izgubili kovčke. Pa sem jim odgovoril, da je to pravzaprav vse, kar imamo s sabo. (smeh) Pet kosov ročne prtljage, to je vse. Če greš v tople kraje, sploh ni težav. Če bi šli smučat, bi morali vzeti s sabo nekoliko več.

Anita: Velikokrat si oblačila na potovanju operemo in že doma natančno preračunamo, koliko jih potrebujemo. Sčasoma ta občutek pridobiš.

Martin: Nazadnje smo bili na Kanarskih otokih pet dni, z nami pa so bili le še štirje kosi ročne prtljage, pri čemer je polovico enega kovčka zavzemala nogometna žoga. (smeh)

Anita: In še nekaj čistih oblačil je prišlo nazaj. A tu ima pomembno vlogo tudi vreme.

Kam ste najceneje potovali?

Martin: Naš rekord je sedem evrov za povratno letalsko vozovnico Benetke–Pariz. Takrat smo bili še štirje, torej smo plačali 28 evrov. Sledita London za osem in Malta za deset evrov na osebo.

Anita: To so bili lepi časi, danes so tako nizke ponudbe redkejše. Takrat smo res pogosto za podaljšan vikend obiskali katero od evropskih prestolnic in se šalili, da gremo v Pariz po francosko štručko.

Martin: V večini smo plačali več za parkiranje na letališču kot za letalske vozovnice.

Pri potovanjih v lastni režiji najbrž ne gre vedno vse po načrtih. Kaj naredite tedaj?

Anita: Velikokrat si pomagamo s humorjem in poskusimo reagirati na nepredvidene okoliščine z mirnostjo in brez panike. Včasih se nam zgodi, da se ne izide, kot smo načrtovali, ampak to ni nujno slabo. Sicer pa je nenačrtovanih dogodivščin kar precej. Ko smo v Jordaniji z avtomobilom potovali proti Petri, nam je bilo preveč odšteti 30 evrov za ustrezno navigacijo, zato smo si pomagali le z zemljevidom. No, pot je tako trajala vsaj kakšne tri ure več od načrtov, vmes se je zgodilo marsikaj, a na cilj smo vendarle prispeli. In dekletoma bo vožnja najbrž za vedno ostala v spominu.

Martin: V Maleziji sem večer pred odhodom kupoval letalske vozovnice za notranji let, ki so pri Air Asia navadno poceni in je zato vseeno, kdaj jih kupiš. Naslednji dan smo šele pri varnostnem pregledu na letališču ugotovili, da smo jih kupili za teden pozneje. Treba jih je bilo kupiti še enkrat; imeli smo srečo, prostih je bilo le še pet sedežev na letalu in ker je to zamujalo, smo ga lahko še ulovili. Vsaka šola nekaj stane, zdaj vedno dvakrat preverim.

Anita: Nekoč sem avto parkirala v mivko ob obali Atlantskega oceana in so nam ga potem prijazni domačini pomagali izvleči. (smeh)

Vašim dogodivščinam se zdaj smejemo, ampak najbrž ni vedno tako zabavno, ko človeka zagrabi panika, ko je utrujen ali slabe volje. Kje pustite te težave?

Anita: Vedno si rečemo, da je treba zdržati in iskati rešitve. Z nami so pobarvanke, karte, risalni pribor, prigrizki in, seveda, žoga. (smeh) Najstniki z moderno tehnologijo največkrat že sami poskrbijo za lastno zabavo.

Martin: Nizkocenovni leti ne trajajo več kot štiri ure, zato je mogoče brez večjih težav zdržati let, tudi če imaš otroke. Dolgi leti pa imajo kosilo, večerjo, televizijo, zato se je na njih mogoče zamotiti.

Anita: Dolge lete izkoristim za pogovore z otroki, za kar ob vsakodnevnem tempu velikokrat zmanjka časa.

So otroci na potovanjih bolj trpežni, kot si mogoče lahko kdo predstavlja? Kdaj so vajini začeli potovati z vama?

Martin: Patrik je prvič letel na Ciper, ko je imel pol leta. Dekleti pa sta na letalo prvič šli pri petih, šestih letih, čeprav sva z njima seveda potovala že prej. Imela sva srečo, da so najini otroci vedno spali. Sicer pa je pri naju glavno pravilo na potovanjih, da so siti. Potem težav ne bo.

Anita: Potovanja so neke vrste trening za vzdržljivost, prilagajanje in sprejemanje okoliščin, ki so drugačne kot v domačem okolju. Program zastavimo tako, da je za vsakogar kaj. Ogledamo si kulturne znamenitosti, ne pozabimo pa na zabavo in različne aktivnosti.

Ali tujo hrano degustirata le starša?

Martin: Že nekaj časa imamo pravilo, da morajo otroci hrano v tuji državi vsaj pokusiti, tudi če je ne jedo. Ni bilo pa vselej tako. Testenine, pica in pomfri sicer še vedno pridejo prav tudi v državah, ki po tej hrani niso ravno najbolj znane.

Anita: Na potovanjih je teže slediti smernicam zdrave in polnovredne prehrane, vedno pa pokusimo tudi lokalne jedi.

Anita: Tudi ko sva bila še študenta, sva potovala. Celo za tri tedne, kljub zelo omejenemu proračunu. V večini je to pomenilo spanje v avtu in sendvič za večerjo.   

Na potovanja gledata kot na del vzgoje in izobraževanja svojih otrok.

Anita: Vedno pravim, da so potovanja naložba v njihovo izobrazbo, v njihovo življenje in samostojnost prav zato, ker se je na tujem treba prilagajati in spoznavati druge kulture. Otroci vidijo, da ni vse tako kot v Ajdovščini. Da so ljudje tudi drugače oblečeni, da se drugače vedejo in drugače živijo in da je treba spoštovati in sprejemati takšno drugačnost. Predvsem pa jim želiva na potovanjih privzgojiti samostojnost in odgovornost.

Martin: Tako si znajo naročiti vodo že vsaj v treh, štirih jezikih. Tudi sicer jih spodbujava, da si na potovanjih sami naročajo hrano, da sami vprašajo nekatere stvari. Najini hčerki je že pri petih letih v Parizu uspelo naročiti – in dobiti – kozarec vode.

Kolikokrat na leto si privoščite potovanja?

Martin: Še premalokrat. (smeh) Za uspešno leto si štejem, če nam uspe potovati štirikrat.

Do kdaj boste hodili naokrog?

Martin: Mislim, da še dolgo. Otrokom tako ali tako nič ne manjka, saj jim vse organizirava in plačava midva. (smeh)

Anita: Če smo kakšno obdobje dlje doma, že sprašujejo, kako to, da že tako dolgo nismo nikjer bili. Potovanja so postala naš standard. Tudi otrokom je lepo, da gredo na pot. In mi si vedno že med potovanjem povemo, katerih je bilo pet najlepših stvari, ki smo jih v tem času doživeli.

Bi za konec torej lahko rekli, da so potovanja dostopna tudi družinam z omejenim proračunom, če imajo le dovolj veliko željo spoznavati svet?

Martin: Mi imamo srečo – dve redni plači in rešen stanovanjski problem.

Anita: Pa ni bilo vedno tako. Tudi ko sva bila še študenta, sva potovala. Celo za tri tedne, kljub zelo omejenemu proračunu. V večini je to pomenilo spanje v avtu in sendvič za večerjo.

Martin: Če si iznajdljiv, so lahko tudi potovanja poceni. Si pa moraš upati in iti.

Anita: Ugodno seveda ni vedno tudi najbolj udobno. Tistim, ki si želijo na počitnicah predvsem odpočiti, takšnih potovanj ne svetujemo. Za tiste, ki si želijo malo več razkošja in videti veliko, so cenovno ugodna križarjenja. Za otrokedo 12. leta običajno plačaš le pristaniške takse, na križarkah je veliko aktivnosti za vse generacije.

Martin: Če se že doma ne čutiš prepričanega, da boš to lahko izpeljal, je bolje, da se v to niti ne podaš. Ali pa začneš z majhnimi koraki.