Cestna mreža v Omanu je naravnost dih jemajoča, asfaltne kače rastejo hitreje, kot jih lahko posodabljajo sodobni navigacijski sistemi. A kjer se siva preproga konča, je nepreklicno konec vožnje z avtomobilom, saj teren postane obvladljiv le z vozilom na štirikolesni pogon. To pripelje do bolj odmaknjenih koncev in vrtoglavih ovinkov, ki si težko zaslužijo ime cesta, na srečo pa je nekaj osvežujočih bombončkov gorate države dosegljivih tudi v povsem običajnem jeklenem konjičku.

Shab, najin prvi wadi

Če v Omanu obiščeš le eno sotesko oz. wadi, kot ga imenujejo Arabci, priporočajo Wadi Shab – naj bo najin prvi! Nedaleč od naselja Tiwi te pod mostom, kjer parkiraš, v čolnič naloži lokalna mladež in zategne nekaj deset metrov na drugo stran močvare, potem pa pot pod noge. Soteske domačinom pomenijo senco, možnost za vrtiček, vir sladke vode, ki jo imajo po ceveh napeljano po vsej soteski, v žlebovih pa delajo kamnite zapore in tako ustvarjajo učinkovito namakalno mrežo. Nad nama se dvigujejo strme stene, v nebo se pnejo rdečerjavi vrhovi, ko po širokem rečnem dnu, prepredenem s skalami, slediva puščicam, ki označujejo optimalno pot. Zdaj razumem pomen besede oaza – ko sredi kamnite puščave zabuhti zelenje, se v nebo poženejo datljeve palme, zacveti grmovje, vse pa ustvari prijeten hlad, ki te kot lepilo drži v prijetni senci.

Podzemno jezerce s slapom

V jutranjem hladu sva merila kilometre po prostranem dnu soteske, še povsem spokojnem, mimo bazenčkov, kjer ni dovoljeno plavanje; vendarle smo v muslimanski državi, kjer velja upoštevati dostojno oblačenje, zato naj osvežitev počaka do bolj odmaknjenih kotičkov. Preden se je zatrep soteske začel dvigovati strmo navkreber, sva našla veliko kamnito jamo in pod njo vodno kotanjo, kot da bi čakala posebej na naju. Vmes se je ozračje ogrelo, od naju pa se skoraj pokadilo, ko sva se potopila v osvežujočo zelenino. Sila nenavadno je bilo, da ni nikjer žive duše. Kot se je izkazalo, je glavni magnet druga jama, pot do katere sva zjutraj zgrešila, med vračanjem pa je bilo tam kot v Portorožu, tako da je bilo brž jasno, kje se začne vodna steza v nedrje Shaba. Nahrbtnike sva skrila pod skale in proti rečnemu toku zabredla v vodo. Malo hodiš, malo plavaš, stene postajajo vse ožje, tako da se kar splaziš skozi zadnjo ožino, potem pa se odpre turkizno podzemno jezerce, ki ga napaja slap, nad teboj pa se bočita skalni in nebesni obok. Ob vrvi lahko zlezeš na vrh slapa, nato pa se oddričaš oziroma odplavaš do izhodišča.

Globoka modrina soteske Bani Khalid

Ko prideš na okus za wadije, se jim ne moreš več upreti. In prav vsak te preseneti; med seboj so tako različni, da so vsa pričakovanja odveč. Po strmi vijugasti cesti, ki se odcepi od glavne prometne žile proti puščavi Wahiba, sva prisopihala do parkirišča ob vstopu v sotesko Bani Khalid. Ob širokem rečnem ustju je videti kot kakšno kopališče ob jezeru, vključno s slamnatimi strehami za senco, ki privabijo Omance od blizu in daleč. To je narod, ki ljubi piknike, zato ne preseneča, da v prostih dneh in popoldnevih množično poišče senco parkov, sotesk, obmorskih paviljonov ... Redko sicer v vodi, če že, pa so ženske v temnih in ohlapnih oblačilih, ki zakrivajo vse razen obraza, dlani in stopal. Zato je priporočljivo, da tudi turistke na sebi obdržimo kakšen dodaten kos oblačila oziroma se spoštljivo umaknemo v bolj skrite tolmune.

Bosonogo med kamnitimi stenami

Če nadaljuješ kakšen kilometer ob reki, ta zavijuga skozi vse ožjo sotesko, med skakanjem čez skale ustvarja brzice in majhne slapove, dolbe tolmune, se prebija skozi ozke prehode, tako da ponekod zabredeš vanjo, spet drugič pa nasedeš kot kit. Ribice ti glodajo stopala, ko bosonogaš med kamnitimi stenami in napreduješ navzgor ali se dričaš navzdol, tu in tam zlezeš na skalo in skočiš v globoko modrino. Uživancija! Če vztrajaš do konca, lahko pokukaš še v jamo, kjer je presenetljivo toplo in kjer je slišati glasno žuborenje podzemne reke.

Smaragdna zelenina Darbata

Za dobro jutro skok v valove Arabskega morja, za dober dan pa v opojno zelenino Darbata, nedaleč od Salalaha. Kamele pa nepogrešljive tako na morski kot sladkovodni obali ter cestah vmes, majhne in velike, cela vojska korakajočih. Uvodnih sto metrov soteske Darbat sva se pustila zapeljati s čolničem, nato pa nabrusila podplate vzdolž smaragdno zelene reke, ki postaja vse ožja, ko vijuga po peščenem dnu prostrane doline. Rečno dno, preraščeno s travo in drevjem, je pašnik za mnogoštevilne kamele in – krave, ki sva jih v Omanu videla zgolj tukaj. Potila sva se proti izviru in hrepenela po ohladitvi v naravnem bazenčku, ki sva si ga privoščila daleč v notranjosti soteske. Aaa, sladka voda po tednu slane je pravi praznik! Prav tako spokojnost, saj v ta raj ne zaide ravno dosti turistov, sploh v primerjavi s soteskami na severu države.