Dediščina revolucije leta 1959 ima vseeno še vedno svojo moč, tako v politiki kot sicer. Kuba se je v zadnjih letih že nekoliko spremenila, s tem ko je za stopinjo otoplila odnose z ZDA. Kakšnega velikega napredka v pogajanjih s predsednikom ZDA Donaldom Trumpom resda še ni bilo, a se verjetno obe strani zavedata, da Kube »a la Fidel Castro« ni več. Spreminja se tudi gospodarska slika. Vlada Raula Castra je dopustila nastanek več zasebnih podjetij, uvedla je nekatere gospodarske reforme. Kljub temu je pri zasebnem podjetništvu ostalo veliko omejitev. Lani je Kuba imela 1,6-odstotno gospodarsko rast. Kubanci še zdaj živijo slabo, a so še vedno precej navezani na sadove revolucije, kot so nizke cene stanovanj, brezplačna šolstvo in zdravstvo. Večjo gospodarsko rast po obdobju recesije so dosegli zaradi turizma in kmetijstva, dveh zanje zelo pomembnih panog. Njihov najpomembnejši izvozni artikel je sladkorni trs, pa tudi tobak, kava in nekateri drugi. Gojijo še kulture, kot so riž, krompir, koruza. Kuba je bogata z rudninami, predvsem niklja in kobalta. Turizem se čedalje bolj odpira, predvsem zaradi spremenjenih političnih razmer.

Sedeti na terasi hotela Ambos Mundos kot Hemingway

Komu zvoni? S sopotnico Ireno sva videli že velik kos tega našega prelepega planeta, a tako sproščenega vzdušja nisva doživeli še nikjer, medtem ko sva sedeli na terasi hotela Ambos Mundos, kjer je pisatelj Ernest Hemingway začel pisati istoimenski roman. Kot nekakšna reklama za antistresni program deluje ta Kuba. Peščene plaže, koktajli, salsa. Polna je presenečenj. Kar naprej se srečuješ z revolucionarnimi idejami in zgodovino vladavine Fidela Castra, kot da Kuba nima sedanjosti. Vsak korak, ki ga narediš v tej državi, se začne in konča z besedo revolucija. 

Fidel Castro je živ

Revolucionarni Fidel Castro, ki je leta 1956 s svojim somišljenikom Che Guevaro in drugimi pripadniki pričel gverilsko vojno proti vladi generala Batiste, je kot predsednik kubanske vlade zaprisegel leta 1959 in uvedel komunistični režim. Njegov namen je bil ustvariti boljše življenjske razmere za malega človeka in ni dopustil drugače mislečih, svobodnih volitev. Zaprl se je pred ameriškimi vplivi in tako je po večini tudi ostalo. Kuba je antipol ameriških sanj o uspehu. Je zelo samosvoja in zelo vztrajno kljubuje ameriškemu načinu življenja. Žal je počasnost življenja zelo velikokrat sinonim za zaostalost v razvoju neke države. Kako bi združila počasnost življenja s svojim hitrim življenjskim stilom, se sprašujem, ko z Ireno srkava že tretji mojito, predvsem pa, kdaj jim bo odzvonilo.

Je kubanska salsa ples ali način življenja?

Ko gledaš plesalce kubanske salse, se ti zazdi, da je strast avtohtono čustvo Kube. Peljejo nas v enega od lokalnih klubov, da bi nas naučili osnovnih korakov. Dobim občutek, da je salsa pri njih kot pri nas polka. Že v plenicah jo plešejo. In ko so stari, njihov plesni ritem ne pojenja. Edina razlika je, da se polka pri nas pleše v določenem času in na določenih krajih, na Kubi pa salso plešejo vedno in povsod. Sprva sem mislila, da je to predstava za turiste, vendar sem kmalu ugotovila, da ni tako. Kubanci ta ples živijo. Dihajo ga s polnimi pljuči. Je kot hrana, s katero blažijo vse svoje notranje bolečine. Je najboljši terapevt za vse, kar so preživeli. Ni hujšega, kot če zaprejo mejo z državo, katere glavni izvozni artikel je ameriški ideal, to, da lahko v življenju dosežeš vse, o čemer sanjaš. Pri kubanski salsi se zdi, kot da si plesalca izpovesta sanje. Ta ples je odraz njihovega počutja. V njem izrazijo vse svoje hrepenenje, kot da nimajo ničesar izgubiti. Dinamičen in strasten ples prevzame v trenutku in prime te, da bi se ga naučil. A koliko lastnih frustracij bi moral odpraviti, da bi boke metal sem in tja kot Kubanci. Ni ga čez polko.

Je slabo lahko tudi dobro?

Kubanski rum kombinirajo na vse mogoče načine. Med najbolj priljubljenimi pijačami je »cuba libre«, koktajl iz ruma, kole in soka limete. Izumili so ga leta 1900 v nekem ameriškem baru v Havani. K rumu so dodali kokakolo, ki so jo na Kubo pripeljali ameriški vojaki. Takrat je bila še ameriška kolonija. Američani so že tedaj zelo priljubljeni koktajl poimenovali »cuba libre«. Ko je namreč eden od ameriških stotnikov spil ta napitek in je ameriške vojake zanimalo, kaj pije, je zaklical »cuba libre«. Beseda ni konj, pravi pregovor. A te lahko nekam brcne. In Kuba se je res osvobodila. »Cuba libre« je sicer najbolj popularna besedna zveza na Kubi. 

Glavno mesto Havana 

Ima 2,3 milijona prebivalcev. Je staro kolonialno mesto, v njegovem središču je nekdanji kubanski parlament El Capitolio, muzej revolucije, ki govori o zmagovitih pohodih Fidela Castra, Trg revolucije, na katerem je ob pomembnih praznikih nagovarjal ljudi. Havana je danes turistično zelo razvita, domačini nadvse pazijo, da od turistov iztržijo kar največ. Bari s priljubljenimi koktajli so na vsakem koraku, med najbolj znanimi je Bodeguita del Medio, v katerem stene krasijo avtogrami slavnih osebnosti. Brez starih ameriških avtomobilov Kuba ne bi bila Kuba. Stari Kubanci s cigarami posedajo pred znamenitimi revolucionarnimi napisi in služijo, ko turisti navdušeno zbirajo fotografske spominke. Tudi hoteli imajo močno konkurenco t. i. B&B, ko domačini svoje domove ponujajo turistom po precej nižjih cenah. Gostoljubnost je tista dobrina, ki človeka prepriča, da je v tem mestu še vedno veliko pristnega ob komercializaciji. 

Vedno Hemingway

Eden zelo pristno ohranjenih kotičkov Kube blizu Havane je Finca de la Vigia, Hemingwayeva hacienda. Pisatelj, ki je za novelo Starec in morje dobil Nobelovo nagrado, je rad zahajal v ribiško vasico Cojimar, kjer je za to delo dobil navdih. Med zelo obiskanimi mesti je tudi Trinidad. Podnevi je prava paša za oči za ljubitelje arhitekture in spada v kulturno dediščino Unesca, ponoči pa je eno samo plesišče. Tu tistega, zaradi česar turisti obiskujejo Kubo, ne manjka. Velik kip revolucionarja Che Guevare stoji v mestu Santa Clara, v katerem je tudi njegov mavzolej in muzej na prostem, kjer je leta 1958 porazil Batistovo vojsko. Castro je tam Che Guevari prižgal večni ogenj. Tisto, kar številni turisti iščejo, pa je v letovišču Varadero ob Atlantskem oceanu, s prelepimi peščenimi plažami, kjer beli rum teče v potokih in se salsa pleše do poznega jutra. Odšli sva prežeti z revolucionarnimi idejami, da bo odslej doma vse drugače, počasneje. Za vsak primer sva v najine kovčke spakirali zadostne količine odličnega kubanskega ruma in ga srečno pripeljali domov. O Kubi je namreč vse res, kar govorijo, tudi to, da moraš od tam priti z »gorivom« za čase, ko spet udari vsakdanja rutina.