Tako kot o drugih vrednotah in idealih se tudi o zvestobi veliko govori in piše. Ljudje jo zelo različno razumemo, teoretiki pa jo ravno tako različno opredeljujejo – bistveno pa je, da gre za osebno in izvirno izražanje empatije v socialnih interakcijah. Govorimo o vrednoti, ki jo ljudje praviloma pričakujemo od drugih, sami pa smo vse manj motivirani, da jo uresničujemo ali izkazujemo do drugih.
Tisti, ki ljubi, mu tega ni treba dokazovati, dovolj je, da je zvest. Zvestoba je tudi najboljša zdravilka ljubosumja, kajti proizvaja zaupanje, ki je humus sreče v odnosu med partnerjema.
V času tako imenovane nove normalnosti je zvestoba vse bolj v nemilosti. Zagotovo pa se nanjo v spolnih odnosih danes gleda kot na moralni arhaizem in socialni anahronizem, čeprav je njen pomen izvirno nastal v razmerju oziroma odnosih med žensko in moškim. Res pa je, da sodobne življenjske materialne in kulturne okoliščine, ki omogočajo in promovirajo spolni individualizem v zadostni meri, spodjedajo izvirno substanco zvestobe.
Tisti(a), ki ljubi, je tudi zvest(a)
Tisti, ki ljubi, mu tega ni treba dokazovati, dovolj je, da je zvest. Toda v času, ko je nezvestoba najbrž edina zvez med spolnima partnerjema, beseda zvestoba številnim verjetno zveni čudno. Ja, lahko zveni tako ali drugače, toda gre za vrednoto vseh časov in vseh generacij. Svoj najgloblji pomen je zasidrala v spolnih razmerjih, čeprav je ravno od tam danes najbolj preganjana. Vseeno, zvestoba je najboljša zdravilka ljubosumja, kajti proizvaja zaupanje, ki je humus sreče v odnosu med partnerjema. V razmerjih, utemeljenih na zvestobi, ni nasilja.
Ljubezen in zvestoba sta zelo globoki čustveni dogajanji, ki se projicirata na drugo osebo in v drugi osebi. Ti prvinski vrednoti duhovnega manifestiranja človeka sta najpogosteje privilegij tistih, ki so sposobni presegati meje zgolj fizične eksistence. V okoliščinah, ko je pomanjkanje časa diagnoza in so pripomočki kvantne tehnologije neuspešna terapija in pomoč, marsikdo misli, da je ljubezen v žensko-moških odnosih nedosegljivo ali nepotrebno razkošje. Ukrepi omejevanja in socialnega zapiranja so čustveno osiromašili odnose med ljudmi. Medtem pa sodobni digitalizaciji ni uspelo nadomestiti primanjkljaja osebnega fizičnega srečevanja. In kljub vsemu, ljubezen je še vedno spremljevalka človekovega življenja. Tam, kjer ljubezen obstaja, je zvestoba samoumevna vrednota, ki jo živita oba, ne zavedajoč se, da to počneta.
Zaljubljena oseba je spolno slepa
Kot rečeno, zaljubljena oseba je zunaj kroga ljubljene osebe dejansko »spolno slepa«. Mnogi zaljubljeni se pogosto najdejo v težavah, ko želijo to svoje čustveno in čudovito psihološko stanje izkazati osebi, ki jo ljubijo. Običajno počnejo vse mogoče, namesto da bi bili samo zvesti. Najboljši način, da nekdo izpove oziroma pokaže svojo zaljubljenost, je, da je zvest. Dokler je sposoben v svojem okolju »zavohati«, videti oziroma začutiti osebo drugega spola, brez dvoma ni zaljubljen. V medspolnih razmerjih velja, da oseba, ki je zaljubljena, ostaja do vseh drugih oseb drugega spola spolno ravnodušna. Takšno stanje ni stvar volje posameznika, ampak posledica delovanja avtonomnega mehanizma njegove resnične zaljubljenosti. Zvestobe namreč, ravno tako kot ljubezni, ne moremo zapovedati ali izsiliti.
Tisti trenutek, ko zvestoba postane zavestno dejanje žrtvovanja lastnih »občutkov«, ni več zvestoba, ampak je na delu poštenje, ki je neke vrste suženjstvo pravilom do okolja in ne toliko iskrena zvestoba do partnerja(ice).
Poštenje, zavestna dušitev lastnih želja
Zvestoba se težko veže na zapovedi moralnih pravil, ker so ta relativnega pomena, se namreč spreminjajo in so od okolja do okolja zelo različna. Moralna pravila so kvečjemu določeno »nasilje« nad človekovo naravo ali kot pravi Sigmund Freud: »Veliko naše visoko cenjene kulturne dediščine je bilo pridobljene v škodo seksualnosti.« Ravno tako imajo številni avtorji z zvestobo težave in jo razumejo kot posebno moralno pravilo. Zvestoba je »absurdna« vsaj toliko, kolikor je »absurdna« strast, od nje pa se razlikuje po vztrajnem zavračanju, da bi se podredila svojim sanjam, po nenehni potrebi, da bi delovala v prid ljubljeni osebi, in po stalnem stiku z realnostjo, ki jo poskuša obvladovati, ne pa ji ubežati (Denis de Rougemont, U. Galimberti, 2016: 129).
Tisti trenutek, ko zvestoba postane zavestno dejanje žrtvovanja lastnih »občutkov«, ni več zvestoba, ampak je na delu poštenje. Z drugimi besedami, gre za (samo)vsiljeno obnašanje, ki se sklada s pričakovanji druge osebe ali okolja. Na osebni ravni gre za ravnanje, ki je po volji osebe oziroma partnerja(ice), s katerim(o) smo v razmerju. Tedaj je poštenje neke vrste suženjstvo pravilom do okolja in ne toliko iskrena zvestoba do partnerja(ice). Torej, udeleženci spolnih razmerij so v nenehnem iskanju rešitev v povezavi zvestoba–poštenje–svoboda. Porast števila ločenih in padec števila sklenjenih zakonov ter zanemarljiv čas trajanja neformalnih razmerij v spolnem življenju ljudi so dejstva, ki jasno povedo, da je svoboda le najvišja vrednota.
Nezvestoba, nepriznani večinski obrazec obnašanja
Napak je misliti, da se ljudje rojevamo monogamno usmerjeni. Tako moški kot ženske nismo monogamna bitja in za poliandrijo in poligamijo imamo eni in drugi mnogo tehtnih razlogov. Zvestoba v spolnosti kot dokaj relativen civilizacijski in zgodovinski pojem ima opraviti z nagonom kot prvinskim instinktom preživetja vrste, zato je toliko teže uresničljiva. To, da je redek pojav, pomeni, da je izjemno vreden, predvsem za tiste, ki so imeli čast in jih je roka usode milo pobožala.
Drugo plat zvestobe pogosto enačimo s pojmom nezvestoba, ki je ne razumemo zgolj kot skok čez plot. Nezvestobo pogosto doživljamo bistveno širše, najpogosteje kot izdajo partnerja(ice) z vseh vidikov, vključuje tudi zlorabo in »prodajo« iskrenosti in zaupanja, ki ga je izdana oseba čutila do partnerja(ice). Novodobna paradigma, da seks zunaj partnerstva ne pomeni dejanja nezvestobe, je zelo nevarna in se utaplja v sodobnem mainstreamu, ki prezira tradicionalne vrednote. Seks zunaj spolnega partnerstva, glede na končno posledico tega početja (novo življenje), je najbolj surova oblika prevare in izdaje. Tega aksioma ne zrelativizira niti učinkovita kontracepcija niti promocija vrednot nove normalnosti. Zato je zagovarjanje skoka čez plot kot nedolžnega početja najbolj umazana oblika demagogije v svetu človekove spolnosti, razen kadar gre za patologijo v odnosih med partnerjema. Zvestoba in nezvestoba kot dva aspekta ene resničnosti, ki ji rečemo ljubezen, nikakor nista komplementarna enotnost tega pojava. Neskončno število pregovorov, aforizmov in črtic o nezvestobi v žensko-moških odnosih jasno slika podobo nove normalnosti v človekovi spolnosti, a kljub temu je dobro, da v ruleti življenja stavite na zvestobo.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: