Andreja, 32-letna trgovka, pripoveduje: »Saj ni še tako pozno, niti polnoč še ni, toda obljubil je, da bo najpozneje ob enajstih doma ali pa bo poklical.« Minute se vlečejo kot ure, čedalje bolj živčna postaja. Po 30 neskončnih minutah sliši, da je v ključavnici obrnil ključ, in v eni sami kratki sekundi je vse pozabljeno: strah, živčnost, pričakovanje. Vrnil se je in ne bo ga spraševala, zakaj je zamudil. Noče slišati enega njegovih trapastih izgovorov, ki jih ima vedno pripravljene. Odločilna vprašanja, zakaj nisi telefoniral, zakaj nisi držal obljube, zakaj lažeš, bodo ostala neodgovorjena, ne pa pozabljena. Nekje v ozadju bo ostalo, dokler se ne bo skladovnica nekega dne podrla in bo od njega zahtevala vse odgovore.
Neprijetno čustvo
Kje je meja med upravičenim zanimanjem, pretiranim sitnarjenjem in nezaupanjem? V dobrem zakonu bi moralo prevladovati samo zdravo zanimanje za drugega in za vse, kar je povezano z njim. Vse drugo pa naj bi ostalo pred vrati. Nezaupanje je zelo neprijetno čustvo, ki lahko naredi veliko škodo, predvsem tistemu, ki ga muči. Načne njegovo samozavest in občutek varnosti, pozna se na živcih, telesu in obrazu in poglobi tiste gube, ki jim pravimo trpeče. Ali je torej bolje ljubezni na ljubo molčati in vztrajati pri popolnem zaupanju, mogoče se celo prepričati in slepo verjeti? Kako to narediti? Na to vprašanje niti najpametnejši ne poznajo odgovora. Nezaupanje je lahko prirojeno, lahko pa je pridobljeno zaradi slabih izkušenj. Lahko je utemeljeno, lahko neutemeljeno. Nič lažje nam ne bo, če bomo ugotovili, katero nam greni življenje, samo bolje oboroženi se bomo lahko bojevali proti njemu.
Ječa za partnerja
Zavedati se moramo, da postane tudi največja ljubezen brez zaupanja prisilna nevroza in ječa za partnerja. Prav tako moramo vedeti, da nobena ljubezen ni življenjsko zavarovanje, ampak je delno podvržena dogajanju, na katero ne moremo vplivati. Če hodimo po ulici, nam lahko kljub vsej previdnosti pade kamen na glavo. Če smo zaljubljeni in je ljubezen še tako velika, se lahko zgodi, da ostanemo zapuščeni. Kljub nevarnostim pa potrebujemo vsaj malo čustvenega zaupanja, sicer nam ljubezen ne daje veselja, moči in užitka, ampak postane stalna čustvena obremenitev.
Zaupanje lahko dosežemo tako, da zapremo oči, ne vidimo, ne slišimo in ne sprašujemo, kar niti ni zelo napačno. Taka partnerstva lahko kar dolgo delujejo. Lahko pa opazujemo z odprtimi očmi in smo pripravljeni, da bomo videli stvari, ki nam ne bodo všeč, pa tudi z zavestjo, da zaupanje ni od boga dano, ampak je stvar, ki si jo morata zaslužiti oba partnerja. Tako gledano nezaupanje ni simptom bojazljivosti, nasprotno, je znak poguma in daljnovidne inteligence, ki jo imajo v glavnem samo ženske.
Moški nimajo težav, imajo afere
Značilen nezadovoljen moški bo stresal slabo voljo dan za dnem na vso okolico, nikoli pa ne bo sedel in prosil za pogovor »o težavah v najinem odnosu«. Moški nimajo težav v partnerstvu. Moški imajo afere, ki pa so popolnoma njihova stvar.
Težko je napovedati, kdaj je nezaupanje upravičeno in kdaj je pretirano, je pa nekaj dejstev, ki jih lahko upoštevamo in se po njih ravnamo. Če živite s partnerjem, s katerim ste imeli zaradi različnih vzrokov dolgo skrivno razmerje, nezaupanje ni iz trte zvito razen če je sam, po svoji volji, hitro in korektno odpravil vzroke, ki so vaju ločevali, in se odločil za vas. Tedaj nimate vzroka za nezaupanje, prav tako morate zaupati partnerju, ki naredi stvari, ki jih obljublja, ki je komunikativen, govori o svojih načrtih in sanjah, skrbeh in radostih. Partnerstvo je sveto tudi za ljudi, ki vidijo v njem usodo (usojeno nama je bilo, usojena sva si), ki skrbijo za skupen dom, pa naj bo to kuhanje ali skrb za vrt.
Pogovor odžene črne oblake
Preden se potopimo v močvirje nezaupanja in začnemo kljub dobrim sklepom pregledovati njegove žepe, računalniške dosjeje in iskati znake varanja na mobitelu, dobro premislimo. Poskusimo najti dejanja ali namige, zaradi katerih smo postali nezaupljivi, in razčistimo, kdaj nas je začelo skrbeti in zakaj prav takrat. Mogoče prosimo prijatelja, ki oba dobro pozna, da od zunaj objektivno oceni odnos, predvsem pa prosimo partnerja za odkrit pogovor. Če bomo dovolj vztrajni (sitni), se mu ne bo mogel izogniti, če nas ima rad, nas bo kljub znanemu moškemu odporu do »odkritih« pogovorov poslušal in pojasnil svoja stališča. Samo pogovor lahko odžene črne oblake, samo pogovor lahko odžene nezaupanje. Resnica je včasih boleča, vendar bodimo pripravljeni nanjo. Kako naprej? O tem bomo premišljevali takrat.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: