Poenostavljeno povedano, izgubiš zdravo pamet. Nevrološke raziskave potrjujejo, da je približno 95 odstotkov hormonov, ki divjajo po našem organizmu med noro zaljubljenostjo, enakih kot pri težki duševni bolezni shizofreniji. Sklenili bi lahko, da težko ohranjamo stik z resničnostjo.
Zaljubljenost je obdobje, ko popustimo vse zavore in imamo pred očmi bolj kot ne željo oziroma potrebo po seksu. Če poenostavim, je zaljubljenost namenjena nadaljevanju človeške vrste, zato običajno nato precej pojenja, praviloma v enem letu.
Zakaj takšen uvod? Namreč, ko smo polno zaljubljeni, ne slišimo opozoril drugih ljudi, ki nam skušajo dopovedati, naj premislimo pred kakšno prehitro odločitvijo, ignoriramo znake in signale, ki nam bliskajo pred očmi, češ da se z ljubljeno osebo dogaja nekaj nenavadnega ali neprimernega. Trdno si zatiskamo oči in negujemo projekcijo našega ideala v partnerja, torej vanj naslikamo naša hrepenenja, želje, potrebe po čustveni in seksualni bližini. Takrat naši hormoni divjajo na spolnem področju, saj je zaljubljenost obdobje, ko popustimo vse zavore in imamo pred očmi bolj kot ne željo oziroma potrebo po seksu. Če poenostavim, je zaljubljenost namenjena nadaljevanju človeške vrste, zato običajno nato precej pojenja, praviloma v enem letu.
Zaljubljenost je stres za telo
Veste, takšna nora zaljubljenost je za človeški organizem zelo zahtevna, ker poleg zmešanih hormonov in poželenja izčrpava tudi nadledvično žlezo, ki izloča adrenalin, in tako smo vsaj eno leto v stanju popolnega stresnega odzivanja ter zaslepljeni od želje pripadati njemu ali njej. Takšno vzdraženo fiziološko stanje ne more dolgo trajati, zato sčasoma treščimo na trdna tla. Nekega dne ugotovimo, da partner v resnici ni takšen, kot smo mislili, da je. No, to spoznanje in podobna so rezultat razsvetljenja, ko postajamo bolj prizemljeni in stvarni v odnosu. Ali je bil medtem spočet otrok ali ne, niti ni več pomembno, ker se moramo v stiku z resničnostjo in zmanjšanim pritiskom hormonov nekako sprijazniti z okoliščinami. Ali pa se ne in po nekaj letih razdremo zvezo, ker ne čutimo več blaženega vznemirjenja.
V zvezi največ eno leto
Pridejo posamezniki in mi rečejo, da niso zmožni biti v zvezi več kot dobro leto ali dve, ker vedno znova pogrešajo adrenalinsko stanje zaljubljenosti, a da ugotavljajo, da ni vse v vznemirjenosti. Res ni. Odločitev za ljubezen in negovanje zdravega in zadovoljnega partnerskega odnosa je dejansko trezen razmislek v obdobju sprejemanja resničnosti. Dobro, on je, kakršen je, nekatere stvari pri njem mi niso ravno všeč, a je veliko drugega, kar mi je privlačno, in si želim ostati z njim. Seveda gre enak proces v nasprotni smeri, je pa res pomembno, da se o vajinih čustvih in dejanskem počutju iskreno in veliko pogovarjata. Sicer bosta padla skozi razočaranje v luknjo avtopilotskega krmarjenja partnerskega odnosa, ki pa vaju bo z leti odtujeval in onesrečeval.
Kot sem že neštetokrat poudarila, je naklonjena in iskrena komunikacija nujna pri spoznavanju, kdo v resnici sta, čeprav drug za drugega nista več idealna. Ne rečem, da ni naporno in polno izzivov, a če nič ne skrivata, imata večjo verjetnost, da oblikujeta odnos, v katerem bosta varna, slišana, spoštovana in zadovoljna, pa seveda čutila tudi strast.
Osebna zgodba
Gospa ima okoli štirideset let, je iz manjšega slovenskega kraja. Hčerki sta najstnici in živita pol časa pri njej in pol pri očetu, saj se je gospa pred tremi leti nesmrtno zaljubila v čednega gospoda, ki ji je dajal komplimente in se vanjo zatreskal. Razdrla je družino, se v ihti zaljubljenosti odselila v sosednje, malo večje mesto ter čakala na to, da njena nova ljubezen izpolni svoje obljube, se pravi, da se tudi on loči in odseli od družine ter se z njo preseli v njun novi dom, ki sta si ga že ogledala.
No, kaj menite, da se je dogajalo tri leta? Pravilno ste uganili, gospod se do danes ni ločil, še vedno živi z družino in svojimi tremi otroki, četudi si je najel stanovanje, da bo tam živel s svojo ljubico. Da, naša gospa je po definiciji ljubica, kar jo je sicer zelo bolelo, ko sem ji rekla, kakšen je njen dejanski status. Da ni, mi je zatrjevala, ker sta res noro zaljubljena in on je njen partner. No, pač ni, ker je še vedno partner svoji ženi, ljubica pa je oseba, do katere pride občasno, ji nasuje cel koš komplimentov, se strastno ljubita in on se vrne domov. Ko mu je tečnarila, zakaj ne ostane pri njej, ji je odgovoril, da ga otroci močno potrebujejo, da pa z ženo nima nič in da spi na kavču. Pa se je pred kratkim izkazalo, da je žena ponovno noseča.
Gospe je to spoznanje izbilo še tisto nekaj razumevanja in potrpežljivosti. Iz neznosno zaljubljene osebe, ki je kovala srečo svoje slepe zaljubljenosti v zvezde in ni videla stvarnosti, se je spremenila v zelo ranjeno žensko. Sprevidela je, da ta moški nikoli ne bo res njen in da je njena iluzija razbita. Kljub njegovim lažem in obljubam je zmogla moč in pogum, ga odslovila in poiskala strokovno pomoč, da sestavi svoje raztreščeno srce in s tem tudi življenje.
Ste se prepoznali v katerem od teh stavkov? Zagotovo poznate koga, ki doživlja podobno čustveno in osebnostno kalvarijo. Mu zavidate ali sočustvujete z njegovo bolečino? Kakor koli obrnemo, v stanju zaslepljenosti nismo sposobni trezno razločevati dejstev od iluzij. Svetujem, da smo pozorni, in če se le da, vsaj z eno nogo poskusimo stati na trdnih tleh, ko nas vrtijo hormoni zaljubljenosti.
* Avtorica prispevka Melita Kuhar je univerzitetna dipl. socialna pedagoginja in dipl. socialna delavka, dosegljiva na 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali jo povprašali za nasvet, pišite na: info@svetovalnica.si.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: