Življenjska pot naju je pripeljala v rojstno mesto, a ker nerada silim s vprašanji, mi je mrgolelo po glavi tisoč misli, kaj neki se z njo dogaja. Vedno je bila za pogovor, sedaj pa že lep čas, razen pozdrava, nobenega vidnega znamenja, da se poznava. Nekega dne pa je le prišla k meni po nasvet, ki je bil nemalo čuden. Zaupala mi je, da se je na moževo željo odločila, da bosta leto dni živela narazen. Pregovoril jo je z besedami, da sta skupaj že 40 let, vsak dan isto, monotono, zakaj ne bi poskušala nekaj novega. On je obljubljal, da jo vsake toliko pokliče, in jo je res. 

Tistega dne, ko se je zgodilo, sem tudi sama prebrala v časopisu o hudi prometni nesreči, a bili sta le kratici imena in priimka. Niti najmanj nisem razmišljala, kdo bi to lahko bil. 

Razodela mi je, da jo Erni res kliče, celo kaka darilca dobi, a ona se je naveličala takega življenja. Otroka živita daleč od doma, zakaj neki bi bila sama, rekla mi je, da ga je ob zadnjem klicu prosila, da se nekje dobita, ker mu mora nekaj nujnega povedati. Naslednjega dne sta se dobila v restavraciji. Takoj je opazila, da je popolnoma drugačen, nasmejan, vesel; skušala ga je pregovoriti, naj se vrne domov. To pa je postal trd oreh. Jezilo jo je njegovo sproščeno obnašanje, pa mu je navrgla, da bi moral k psihiatru, kajti njegovo vedenje je nerazumljivo. Užalila ga je do te mere, da je ni več klical. 


Tistega dne, ko se je zgodilo, sem tudi sama prebrala v časopisu o hudi prometni nesreči, a bili sta le kratici imena in priimka. Niti najmanj nisem razmišljala, kdo bi to lahko bil. Tatjana me je poklicala in vprašala, ali sem brala o prometni nesreči, in da sumi, da gre za njenega moža, toda odvrnila jo je misel, saj bi ji iz bolnišnice ja sporočili. V glasu pa sem zaznala nekaj, kar me je ves dan begalo. 

Tako je pred nekaj urami potrkala na moja vrata, vsa skrušena. Ustrašila sem se, da je s sinom, ki je bil prevoznik, kaj narobe. Vpila je in hodila po stanovanju, naposled je le začela: »Ernijevega prijatelja sem klicala in v hudi stiski mi je dejal, da je moj mož ta ponesrečenec, a takoj tudi odložil. Kot nora sem se peljala v bolnišnico, iskala, v kateri sobi leži, tekala po hodnikih in ga nazadnje našla. V sobi sta bila še dva moška. Ko pa se je moje oko ustavilo na Erniju, sem videla le mlajše dekle, ki ga je objemalo in jokalo. Mož me je zagledal in jo skušal odriniti, a se ni dala. Vstopila je sestra in ker ji ni bilo jasno, kaj tam stojim, me je vprašala, koga iščem. Dahnila sem, da sem žena tega in tega, ona pa: ne gospa, to bo pomota, vidite, žena gospoda Ernija je pri njem. Sklonila sem glavo in jokaje zapustila sobo. Ne vem, koliko časa sem sedela v avtu, ko sem se odločila iti še enkrat. Pridem do sobe, takoj mi je bilo rečeno, da obiskov ni več. Povprašam po Erniju, odgovor pa je bil: gospoda je njegova žena že odpeljala domov, podpisal je, da na lastno odgovornost odide v domačo oskrbo.«

Tako ponižanje je težko tolažiti, da pa si je zamislil kaj takega, to v mojo glavo nikakor ni hotelo vstopiti in tudi nikoli ne bo.