Vse, kar sva morala, sva si že zdavnaj povedala. Nisva več iskala skupnih interesov. Zato ne bova več trpinčila drug drugega, temveč se bova razšla kot prijatelja.

Kaj je pravi vzrok najinega razhoda? Razdalja. Preveč sva bila oddaljena drug od drugega. Ko si rabil pomoč, je ni bilo, bila je predaleč. Ob koncu tedna, ko sva se dobila, sva izkoristila čas za skupne potrebe. Dva dneva sta bila premalo, da bi si lahko vse, kar sva doživela, izpovedala ali vse opravila. Vedno bolj sva se odtujevala in vedno manj je bilo pričakovanj. Ob koncu res že nisva vedela, zakaj se še srečujeva, zakaj še vztrajava skupaj. Zato je bolje, da se razideva. Verjetno ne enemu ne drugemu ne bo vseeno. Preveč dobro se poznava. Tudi ljubezen ni še ugasnila. A dogovor je dogovor. 


Luka je stopil iz avta. Pričakovala sem ga kot vedno. Ob koncu tedna. Objel me je in poljubil. Tako kot vedno, ko je prišel. Prinesel je prekrasen šopek rož. Vedel je, da me s tem najbolj razveseli. Poleti se je velikokrat ustavil pri moji mami in mi pripeljal tiste čudovite astre in cinije z domačega vrta. Včasih mu je še kaj drugega priložila. Tokrat so rože prišle iz cvetličarne. Saj je vseeno, lepe so in občudujem jih. Objel me je čez rame in stopila sva v stanovanje. Bil je lačen, zato sem mu postregla s hrano od kosila, ki sem jo pripravila tudi zanj. Vedela sem, da bo prišel lačen. Ko se je najedel, sva se odpravila na sprehod. To je bila najina stara navada. Ne on ne jaz nisva imela čez teden veliko časa za rekreacijo. Vreme je bilo čudovito. Lahen vetrič naju je božal. Veje v bližnjem gozdu so pritajeno šelestele. V njihovih krošnjah so se oglašale ptice. Prelepo! 

»Ina, reci, da ne bo danes konec! Kaj če bi se poročila? Ti bi prišla živet k meni v mesto. Našla bi si službo … Vem, da se še vedno ljubiva. Ne bo nama vseeno, če se razideva.«

»Luka, dobro veš, da ne grem v mesto. To sem ti že velikokrat povedala. Ti se zaposli tu pri nas, nekje v bližini! Lahko pa odpreš svojo obrt.«

»To sva že tolikokrat premlevala, a nikoli nisva prišla do konca. Torej drži to, za kar sva se dogovorila. Danes je dan slovesa najine ljubezni.«

»Prav.« Prijela sem ga pod roko in obstala. Pogledala sem ga naravnost v oči in ugotovila, da me ima še vedno rad.

»Veš, v tem tednu sem dobil službo. Hotel sem ti povedati. Tudi zaradi nje ne morem ostati. Sama veš, kako težko jo je danes dobiti. Kaj naj počnem tu na deželi s svojim poklicem.«

»Če si se tako odločil, ne moreva nič drugega, kot da drživa obljubo. Bova pač pozabila na vsa najina lepa doživetja in potovanja, na najino ljubezen. Bova lahko? Morava! Kajne?«

»Tako sva se odločila. Če vzdrživa, bova videla.« 

Ostal je čez noč. Bila je ena najlepših, kar sva jih kdaj doživela. Nisem si več zaupala. Skoraj bi mu rekla, da razveljaviva obljubo, pa sem si dopovedala, da moram imeti svoj ponos. 

Obrnila sva se in šla nazaj proti domu. Doma sem začela iskati po predalih njegove stvari, ki so bile pri meni, in jih zlagati v potovalko. Luka pa je iskal po TV program, ki bi ga zanimal.

Ko sem vse zložila v torbo, sem ga opozorila, da se lahko posloviva. Ugasnil je televizijo, stopil k meni in me tesno objel. »Ina, še eno noč hočem biti s tabo. Nočem pozabiti najine ljubezni. Še zadnjič hočem čutiti dotik tvoje mehke kože, poljube tvojih vročih ustnic, tvoje telo.« V meni se je prebudila strast ljubezni. Toda morala sem ostati mirna. Nisem smela pokazati svojih čustev. »Ne vem, ali je to prav. Obljuba je obljuba. Toda če ti želiš, pa ostani še eno noč.« 


S široko razprtimi rokami je skočil do mene, me objel in poljubil na čelo. »Kako, le kako bom pozabila na vse, kar se je dogajalo v najinem partnerstvu?«

Ostal je čez noč. Bila je ena najlepših, kar sva jih kdaj doživela. Nisem si več zaupala. Skoraj bi mu rekla, da razveljaviva obljubo, pa sem si dopovedala, da moram imeti svoj ponos. Bolj malo sva spala. Toliko stvari sva si tokrat morala povedati. Zdaj ko se razhajava. Ali ni to čudno, kar naenkrat nama ni zmanjkalo vprašanj in odgovorov. 

Ko je jutranje sonce pokukalo skozi okno, sem vstala in se uredila. Pripravila sem obilen zajtrk. Za slovo mora biti malo boljši.

Ko je Luka vstal, je miza že bila pogrnjena in jedi pripravljene. Sedla sva in pozajtrkovala, tako kot vedno doslej. Počasi sva vstajala od mize, kot bi zavlačevala Lukov odhod. Spogledala sva se in se nasmehnila drug drugemu. Nato se je Luka oglasil: »Ina, mislim, da ne bova zmogla. Preveč sva navezana drug na drugega. Tudi najina ljubezen še ni usahnila. Zato bo najbolje, da prekličeva dogovor.« Tokrat sva se oba glasno zasmejala in stekla drug drugemu v objem. »Pustila bom službo in se preselila k tebi v mesto. Se bom že navadila na direndaj. Spoznala sem, da je to pravilna rešitev. Bilo bi žalostno pozabiti na vse, kar sva doživela, še težje pa bi prebolela najino ljubezen.« Luka me je nežno poljubil in dejal: »Ina, torej se čim prej poročiva, da se preseliš k meni, kot moja žena. Potem ti poiščeva službo, 'naročiva' otroka in ustvariva družino, ki si jo oba tako želiva.«

Še en dan je Luka ostal pri meni. Dogovorila sva se o najini prihodnosti. Nikoli več nisva omenjala besede razhod.