Starši in učitelji bodo velikokrat potožili, da otrok še ne zmore sedeti pri miru, da težko posluša, kaj šele dela po navodilih, da je v »svojem svetu«. Seveda se postavi vprašanje, kako mu lahko pomagamo, da se bo prilagodil na nov življenjski ritem, s koliko dejavnostmi naj ga okupiramo, da bo imel še čas za šolske obveznosti, za igro, za počitek.
Zelo veliko organskih in tudi psihičnih bolezni je povezanih s premalo spanja pri otrocih. Žal se tudi o tem premalo ve, toda o tem bi zelo verodostojno lahko poročali učitelji, ki v ponedeljek dobijo v šolo neprespane otroke, ker konec tedna predolgo bedijo.
Vzpostavite ritem spanja
Menim, da sprememba ritma pri veliko otrocih povzroči krizo: so slabo razpoloženi, naveličani, imajo manjšo koncentracijo, večjo potrebo po počitku. Organizem potrebuje kar nekaj časa, da se navadi na nov bioritem. Pri mlajših otrocih upam, da so bili tudi med počitnicami dovolj zgodaj v postelji, pri starejših pa bo težava. Moje izkušnje so pokazale, da so tisti mladostniki, ki so jim dovolili biti pokonci do polnoči ali še več, svoje anksiozne simptome še povečali, kar je tudi pričakovano, saj je reden ritem spanja pri tej težavi odločilen za dobro počutje. Zelo veliko organskih in tudi psihičnih bolezni je povezanih s premalo spanja pri otrocih. Žal se tudi o tem premalo ve, toda o tem bi lahko zelo verodostojno poročali učitelji, ki v ponedeljek dobijo v šolo neprespane otroke, ker konec tedna predolgo bedijo. Mladostniki tudi zmotno mislijo, da bodo konec tedna lahko nadomestili pomanjkanje spanja med tednom. Res je, da bodo lahko količinsko zelo veliko spali, toda spanje ne bo kakovostno, ker se mora organizem spočiti sproti.
Odgovornost moramo zahtevati, ne pa zanjo prositi
Priprava na šolo gotovo ne pomeni, da mora otrok zdaj vsak dan pisati, brati, računati, ponavljati, čeprav velikokrat slišim od staršev, »da bo treba malo ponoviti za šolo«. Pri otrocih, ki bodo šli v prvi razred, se mi zdi bolj smiselno, da so samostojni v oblačenju, umivanju, da znajo počakati, če drugi govorijo, da se ne igrajo s hrano, da ni treba desetkrat postaviti zahteve, da znajo pospraviti za sabo itd. Tukaj so jih starši v želji, da bi jih naučili vljudnosti, začeli prositi, naj se oblečejo, pospravijo, lepo obnašajo. Toda če jim želimo privzgojiti odgovornost za delo in učenje, se o njihovih nalogah ne pogajamo, jih ne prepričujemo, prosimo ali obljubljamo nekaj v zameno, ampak jih zahtevamo.
Opažam, da so danes starši veliko bolj zaskrbljeni za svoje otroke, kot je smiselno. Manjka zaupanja v njihove sposobnosti, čustveno stabilnost, aktivnost pri vzpostavljanju socialnih odnosov, zato so otroci negotovi in prestrašeni. Otroštvo mora biti čas preizkušanj, porazov, zavrnitev, odrekanja. Današnji otroci pa so spoznali, da malo pojokcajo in že si starejši to prevedejo, kot da potrebujejo pomoč, in največkrat jim potem ugodijo ali celo naredijo naloge namesto njih. Seveda otrok točno ve, da to ni njegova zasluga, ampak če mu ni treba nič drugega kot spustiti nekaj solzic, malo zagroziti, da ne bo šel v šolo, bo usvojil takšen način delovanja. Zaskrbljeni starši pa nemalokrat pomenijo tudi zaskrbljene otroke, torej sta v ozadju negotovost in strah pred neuspehom.
Otroci nimajo razvite finomotorike, zato so lahko bolj počasni, površni. S preprostimi domačimi opravili prav tako razvijamo te sposobnosti, toda vse večkrat slišim od staršev, da so otroci preprosto leni. Tu gre povečini za zamujene priložnosti, ker so se jim zdeli otroci še premajhni ali pa so bili okupirani z drugimi dejavnostmi in je bilo še za šolske obveznosti premalo časa.
Kaj delajo starši, kaj otroci?
Priporočljivo je, da z otroki na razredni stopnji skupaj beremo, pri najmlajših celo, da jim berejo starši, da jih bo najprej potegnila vsebina zgodbe in bodo potem želeli tudi sami kaj prebrati. Za računanje so zelo pomembne predstave in te lahko razvijamo z različnimi didaktičnimi igrami, sestavljankami, za pisanje je pomembna dobro razvita finomotorika, koordinacija oko – roka. Torej veliko risanja, rezanja, lepljenja, šivanja bi olajšalo otrokom dril za pisanje.
Velika škoda je, da tako malo delajo z rokami, saj, prvič, to počno radi, in drugič, to jih opremlja z vztrajnostjo, voljo, dvigne jim samozavest, saj zelo kmalu vidijo rezultat svojega prizadevanja.
Otroci imajo v večini povsem zadostne intelektualne sposobnosti, nimajo pa razvite finomotorike, zato so lahko bolj počasni, površni. S preprostimi domačimi opravili prav tako razvijamo te sposobnosti, toda vse večkrat slišim od staršev, da so otroci preprosto leni, da izgubijo ogromno energije v pogajanjih za nekaj domačih opravil. Tu gre povečini za zamujene priložnosti, ker so se jim zdeli otroci še premajhni ali pa so bili okupirani z drugimi dejavnostmi in je bilo še za šolske obveznosti premalo časa.
Otroci se morajo igrati
Starše bi želela opozoriti, da bodo v šoli otroci dobili veliko ponudb za različne obšolske dejavnosti. V prvi vrsti je treba poznati otrokove lastnosti in sposobnosti, šele potem njegove želje. Najbolj pomembno pa je, da je to ena dejavnost ali dve, da imajo vsaj na razredni stopnji še čas za igro. Vse bolj opažam, da se zelo težko zaigrajo, igra jih ne prevzame, ker so navajeni, da so odrasli njihovi animatorji. Že v vrtcu znajo vedno manj pesmic, premalo rišejo, barvajo, ustvarjajo, kar se potem pozna v šoli. Tudi predšolski otroci se morajo že znati obnašati pri jedi, upoštevati navodila, se znati igrati in ne samo razmetati igrače in potem krožiti okoli njih.
Uporaba telefona več kot uro na dan zelo škodi mladostnikovim možganom. Raziskave so pričakovano pokazale povezavo med igranjem igric in drugih aplikacij in poznejšo odvisnostjo od drog, kar si lahko razložimo kot potrebo po nenehnih dražljajih, ki zadovoljijo možgane za nekaj časa.
Telefone nadomestite z drugo duševno hrano
Veliko staršev mi je tudi potožilo, da se čutijo nemočni pri uporabi telefonov, sploh pri najstnikih, ki razumejo počitnice kot neomejen čas za telefon. Tako se oblikujejo dvojna merila glede telefonov. Med počitnicami nimajo omejitev, ko se bo začela šola, pa bodo drastične, vsaj za tiste, pri katerih bodo čez dva meseca že padle ocene. Uporaba telefona več kot uro na dan zelo škodi mladostnikovim možganom, saj so zdaj na vrhuncu razvoja, pa tudi najbolj občutljivi za vse vrste dražljajev. Raziskave so pričakovano pokazale povezavo med igranjem igric in drugih aplikacij in poznejšo odvisnostjo od drog, kar si lahko razložimo kot potrebo po nenehnih dražljajih, ki zadovoljijo možgane za nekaj časa.
Torej omejitev telefona bi bila nujna tudi med počitnicami, nikoli namreč ne vemo, kako bodo možgani določene osebe dovzetni za te dražljaje. Gotovo so tu velike individualne razlike, ker je vsak posameznik predisponiran tudi genetsko za določene psihične težave in ni potrebnih veliko škodljivih aktivnosti, da se sprožijo učne, vedenjske, čustvene težave in psihične bolezni.
Tu se namreč postavi vprašanje, kaj lahko ponudimo namesto telefona. In smo zopet na začetku. Otroci ne bodo hlepeli po dražljajih, če bo njihova notranjost dobila drugo duševno hrano. S tem mislim vse tiste vsebine, ki so vsem dosegljive: narava, knjige, znanje, šport, glasba, gibanje, vse dobrodelne dejavnosti, socialni stiki itd.
Zelo zanimivo je, da se vsi strinjamo, da ni smiselno preprosto prepovedati telefone, toda premalo nas je tistih, ki želimo povedati, da smo potem mi odrasli, starši in učitelji tisti, ki se moramo opremiti z veliko potrpežljivosti, da lahko otrokom na spoštljiv način postavimo zahteve, smo dosledni pri opravljanju nalog in jim s svojo skrbjo zagotavljamo varnost in dajemo občutek, da nam je zanje mar.
* Red. prof. dr. Zdenka Zalokar Divjak dipl. psih., spec. logoterapije
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: