Zadnje čase opažam zanimiv pojav. Dovolite mi, da ga pojasnim, ker je morda povezan z zadnjima dvema letoma negotovosti. Posamezniki, ki pridejo k meni, najprej povedo, da so ločeni, nekako so si uredili življenje po ločitvi, a jih bega, ker pogrešajo bivšega partnerja oziroma partnerico. Kakšni so pogoji, da bi bila lahko spet skupaj, me iskreno in z upanjem v očeh vprašajo.
Ker je podobnih vprašanj zadnje čase več, se mi zdi prav, da se poglobim v dejstva, ki bi morebiti lahko vodila do uspešne ponovne združitve bivših partnerjev, ponavljam – uspešne! Okoliščine pri mojih posameznikih so različne. Gospa je ločena dve leti, otroka sta en teden pri njej in en teden pri očetu. Prevarala je moža, bila je nesrečna v zakonu, zapostavljena, a po ločitvi je ostala sama. Uredila si je vsakodnevni ritem življenja, služba je zahtevna in tako je nekako razumsko rinila iz dneva v dan. Sčasoma sta se več začela pogovarjati z bivšim soprogom, ker je najstniška hči začela povzročati težave v šoli, in sta družno začela reševati ta izziv. Sicer je imel gospod prijateljico, ki si je želela otroka z njim, a on tega ni hotel, tako da tudi ta odnos ni bil ravno trden.
Intimnosti ni
Vse to je sproti govoril naši gospe in sčasoma je začela tiho upati, da bi morda znova lahko bila par. No, malo čudno jo gledam, ko mi to pripoveduje, ker vem iz njenega pripovedovanja, zakaj je odšla iz zakona, kako nesrečna je bila, ker je mož ni pogledal po teden ali dva, ker jo je zasmehoval, ko je kaj naredila po svoje in ne ravno tako, kot si je zamislil. Intimnost je bila zelo zanič oziroma tako redka, da niti ni bilo omembe vredno, pa še to takrat, ko je bil rahlo okajen. Ker ni dobivala nobene pozornosti, se je čustveno in spolno zapletla s prijateljem, ki pa je bil tudi v zvezi, in ko je žena izvedela za moževo afero, se je ljubimec nehal dobivati z našo gospo. Ostala je tako rekoč sama.
Kako naj se zbližava?
Ukvarjali sva se s procesom žalovanja oziroma okrevanja njene osebnosti, doživeto partnersko izkušnjo, krivdo zaradi razbitja družine, kako vpliva to na otroka in kako naj se postavi v zdravo vlogo mame. Pogovor je seveda dal tudi iztočnico in njeno pravzaprav zelo tehtno vprašanje: kakšni so pogoji, da bi se bivša partnerja spet zbližala in bila skupaj?
On pogreša ženo, vmes pa ljubimka
Isto vprašanje sem dobila od gospoda mojih let, ki je že dve leti samski, ima sicer skrivno vezano prijateljico za intimnosti, a v resnici močno hrepeni po ženi, s katero sta se razšla, ker se nista več znašla v dvojini, potem ko je sin odšel na svoje in si v tujini ustvaril gnezdo. Komunikacije ni bilo, dolgo sta ostajala v službah, da se jima ne bi bilo treba ob večerih srečevati v prazni hiši. Tako odtujena sta se odločila, da si morebitno partnersko srečo poiščeta drugje. A kaj ko mi gospod pove enake besede kot omenjena gospa: da pogreša ženo, da kar naprej misli nanjo in da ga najbolj boli, ker se nista bolj potrudila, da bi ohranila vez in se skupaj starala, ter obžaluje, zakaj nista pred nekaj leti že poiskala strokovne pomoči glede partnerskega odnosa.
Ali obstaja rešitev?
Torej, naj odgovorim obema in vsem vam, ki ob branju teh vrstic razmišljate, ali obstaja rešitev in ali je modro drugič poskusiti z istim partnerjem in partnerico, če nista popolnoma ničesar spremenila pri sebi. No, vidite, sem že podala del odgovora. Poznam namreč primere, ko so pari šli po štirikrat ali petkrat narazen, pa spet skupaj, pa narazen in spet skupaj! Ko sem enega od njih povprašala, zakaj se tako čustveno in partnersko mrcvarita, sta mi odgovorila, da se imata rada in se pogrešata, ko nista skupaj. Tako kolobocijo seveda gledajo in v njej živijo tudi otroci, ki so zmedeni, prestrašeni, nimajo ustaljenega ritma, saj se jim življenje postavi na glavo vsakih nekaj mesecev. Naj omenim, da ta par ni bil zmožen globlje pomisliti, kaj povzročata svojim otrokom z lastno nesposobnostjo odločanja, ali res ostaneta skupaj ali se za vekomaj razideta, saj sta videla zgolj svojo bolečino in patološko povezanost, ko nista bila skupaj.
Odhaja in prihaja
Skratka, da se vrnem k predlogom, kako naj se par ponovno združi v zdrav odnos, potem ko ga je že končal. Menim, da je nujno zavedanje, da brez resnega in poglobljenega ukvarjanja s sabo, svojim deležem odgovornosti ali če hočete krivde za ločitev, brez zavedanja lastnih prepričanj, strahov, vzorcev, ki jih je vsak od nas ponotranjil v primarni družini, ne more biti novega partnerskega odnosa. Da, prav ste prebrali. Ne govorim o obnovljeni zvezi bivših partnerjev, temveč trdim, da morata vzpostaviti nove temelje za gradnjo odnosa, ki ju bo končno začel osrečevati, v katerem bosta slišana, videna, spoštovana, ljubljena in intimno strastna. Ne glede na izgovor, »da se vendar poznata že dvajset let«, vztrajam, da se par nauči spoznavati, kaj so resnični gradniki zdravega odnosa, kako jih predajati drug drugemu, kako ljubeče in spoštljivo komunicirati, čeprav se kdaj ne strinjamo, ter kako se slišati.
Kako se v resnici gradi vsak odnos, ne zgolj partnerski? Kakšen je čarobni recept? Potrebujemo naslednje sestavine:
1. Načrtno si vzamemo čas drug za drugega in ne čakamo, da bo kdaj kje ostala kakšna »spontana« minuta, ker je seveda nikoli ne bo.
2. Namenimo se biti pripravljeni iskreno pomenkovati, izražati lastne potrebe, želje, cilje in si želimo razumeti sogovornika, da ga bolje spoznamo in s svojimi odzivi lažje osrečujemo. Vse to velja za obe strani daljice nastajajočega odnosa.
3. Kar se dogovorimo o porabi časa in kar smo skomunicirali, to tudi uresničujemo in se držimo dogovorov. Zakaj je to potrebno? Ker drugi strani tega odnosa daje varnost in zavedanje, da je razumljena, slišana in spoštovana.
4. Tudi če se kdaj ne strinjamo z argumenti ali mnenjem druge strani, ne podivjamo in ne dokazujemo zgolj svojega prav, temveč spoštljivo izrazimo svoje mnenje, ki je pač drugačno. Ali je s tem kaj narobe? Seveda ni, saj je nemogoče, da se vsak z vsakim popolnoma strinja. Vsak od nas ima svobodno voljo, da izraža svoje mnenje, obvezno spoštljivo in umirjeno, brez stanja ega triletnika v peskovniku!
Če zaokrožim: bivša partnerja se lahko ponovno združita v zdrav in kakovosten partnerski odnos, če si je vsak od njiju prizadeval za svojo osebno rast in obenem za njun novi odnos. Pika. Tukaj večje filozofije ni, kajti kako naj se nekaj poškodovanega čudežno popravi samo od sebe? V resničnem življenju teh pravljic ni. Za vsak uspeh so potrebni trud, učenje, ponavljanje novih spoznanj in utrjevanje novih veščin, ki posledično peljejo k uspešnejšemu odnosu.
* Avtorica prispevka je univerzitetna dipl. socialna pedagoginja in dipl. socialna delavka. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali jo povprašali za nasvet, pišite na: info@svetovalnica.si ali pokličite na 031 666 168. Več na www.svetovalnica.si
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: