1. prizor

Hana in Filip sta sveže zaljubljena, sveže poročena, na vse pretege se trudita, da bi njun zakon uspel, prepričana sta, da sta rojena drug za drugega. Ideje kar vrejo iz njunih glav in src, mislita v dvojini, čustvena sta, uravnotežena in seksualno zadovoljena.

2. prizor

Nekaj let je minilo, Hana in Filip sta se ustalila, zmanjkalo pa jima je ognja za novosti. Kot da sta že vse doživela in preživela, ne znata krepiti odnosa, ne znata biti več tako intimna, kot sta bila. Ker se nobeden ne potrudi, je njuno življenje dolgočasno, tudi ogenj spontanega in vročega seksa je pogorel. Kretnje so enake, žar je izginil, žalost se plazi po njunem življenju.

3. prizor

Zvečer pred televizijo se jima ob vročih prizorih ljubljenja še stoži po starih časih, v spominu obnavljata, kaj vse sta počela, kaj sta občutila, vso romantiko in navezanost – vendar zdaj, ta večer, si predstavljata ob sebi drugega partnerja. Mogoče brez obraza, mogoče ga bežno poznata, vendar je drug. Intimnost in navezanost med njima sta izginili.

Zaradi strahu, da bosta v življenju zamudila kaj pomembnega, sta se Hana in Filip ločila. Sprememba je bila huda, oba sta zapadla v evforijo, vendar je kljub novim dogodivščinam ostalo nekje zadaj v njunih glavah hrepenenje po stari zaupnosti in seks z drugimi ni bil tako intenziven zaradi spominov, ki so se jima podili po glavi. Skratka, tožilo se jima je drug po drugem in nad vsem, kar sta počela, je ležala temna senca. Svoboda ni bila več tako mamljiva kot nekdaj in novi partnerji ne tako zapeljivi, kot sta si jih predstavljala pred televizorjem. Mučno obžalovanje zaradi uničene sreče in izgubljena zaupnost se nista dala odgnati.

Resničen je tisti pregovor, ki pravi, da je z ljubeznijo tako kot s šolskimi počitnicami – zares lepe postanejo šele takrat, ko minejo. Hana in Filip sta si želela nazaj v zlate čase njune ljubezni, čutiti to, kar sta čutila, pozabila sta, da sta se tedaj počutila utesnjena in pozabljena.

Zadnja točka

Hana in Filip sta si padla v objem: »Naj še enkrat poskusiva od začetka ...«

Vendar to ni konec. Konca sta lahko dva:

1. Njuno skupno življenje bi bilo lahko uspešno, če bi se oba trudila razumeti drugega, odrasti in nekaj narediti iz zveze. Ker pa po ločitvi v njunem novem življenju ni bilo nič novega, ker nista reševala ovir, ki so prihajale, ker se nista trudila spoznati in uresničiti želje drugega, ker nista spremenila svojega vsakodnevnega ritma, ker sta mislila, da bo vse prišlo samo od sebe, se je zgodila točka 2.

2. Po romantični vrnitvi sta se dokončno razšla. Ugotovila sta, da ločitev ni zgladila prejšnjih nasprotij, nista se počutila živa in srečna, doživela sta samo kratkotrajno oživitev nečesa starega, tistega, kar ni bilo več sposobno za življenje – ljubezni, prave, vroče ljubezni.