Heri je rekel, da njegovi ta stari niso niti približno taki kot moji in da je veliko možnosti, da naju ne bodo sprejeli. A zdaj sva par že več kot eno leto. Tri mesece živiva skupaj in ja, čas je že, da jim pove zame. Dovolj je bilo vseh teh skrivalnic. Ne samo meni, Heriju tudi, vem.

Že takoj po zajtrku se je začel pripravljati na obisk. Kakšno uro je porabil samo v kopalnici.

Ven je prišel dišeč, gladko obrit in s sveže opranimi lasmi. Skrbno se je oblekel: srajco, kravato in suknjič.

Midva sva sicer nedelje preživljala v trenirkah, kdaj pa kdaj celo v pižamah. Nedelje so samo za naju. Za gledanje filmov. Za branje knjig. Za poslušanje glasbe. Za počasno, lenobno ljubljenje, za katero nama je med tednom primanjkovalo časa.

Pri starših bo ostal na kosilu. Povedal jima bo ob sladici ali morda šele ob kavi. Oba sva se strinjala, da je bolje počakati do takrat. Siti ljudje so boljše volje kot lačni. Celo stavke, kako jima bo povedal, sva vadila.

Da bo dovolj počasi in mehko.

Da bo dovolj hitro in nedvoumno.

Vem, da ga je strah. In vem, da je – kljub vsemu – poln upanja. Ubogi moj Heri.

Držim pesti.

Moji starši ga poznajo že skoraj od najinega prvega zmenka. Prav zabavno mi je bilo videti očija, drobnega in žilavega tekača na dolge proge, kako je podal roko Heriju. Plečatemu, možatemu, za dve glavi višjemu atletu. Čeprav tako zelo različna po videzu, sta se takoj ujela. Udarila sta debato o fuzbalu, ki je meni že od nekdaj precej nezanimiv šport.

Mama je bila vesela Herijevega šopka. Ko ga je dajala v vazo, je bila videti prav srečna. Pomignila mi je, naj stopim bliže. Zarotniško se mi je nasmehnila in rekla: »Vesela sem zate, zelo vesela. Vidi se, da sta srečna skupaj.« Njene oči so se iskrile.

Tako je bil Heri že po kakšnih petnajstih minutah soglasno sprejet v našo družino.

Heriju je v resnici ime Hermann. Ja, z dvema n-jema na koncu, da je bolj možato. Baje je njegov oče kar mahnjen na to, kakšni morajo biti moški in kakšne ženske. Bogve, kako mu bom všeč jaz.

S Herijem sva se prvič videla na zabavi, kamor se mi najprej sploh ni ljubilo iti. Že takoj mi je padel v oči. Imel je krepko čez meter devetdeset in videti je bil kot kakšen igralec ameriškega nogometa v polni opremi. Le da so bile pri njem to mišice, ne oprema. Meni osebno preobilje mišic ni bilo nikoli kaj dosti všeč, a njegova pojava me je prevzela. Najbrž zaradi kombinacije z njegovimi prijaznimi rjavimi očmi. Barva stopljene čokolade, je bila moja prva misel, ko sta se najina pogleda srečala. Tople, vabeče in domače. Ja, saj vem, osladno in pocukrano romantično, a tako je pač bilo.

Na zabavo je prišel z neko bejbo v rdeči minici, beli oprijeti majčki in dolgimi svetlimi kodri ter še daljšimi rožnatimi nohti. Pa jasno, tudi z dolgimi, gostimi, nalepljenimi trepalnicami in nenaravno našobljenimi ustnicami. Le kaj vidi na njej? Moja roka se je samodejno dvignila in se dotaknila mojih kratkih temnih las. Bi meni pristajala blond barva?

Kasneje tistega večera sva se s Herijem znašla v istem kotu dvorane, vsak s svojo pijačo v roki; on s pivom in jaz z mojitom. Beseda nama je kar sama stekla in nisva se mogla odtrgati drug od drugega. Njegov glas je bil globok in božajoč, tako da bi mi bil pogovor v užitek, četudi ne bi povedal ničesar pametnega. A je! Tudi on ima rad umetniške filme, tako kot jaz. Tudi on najraje posluša klasičen rock in indie glasbo, tako kot jaz. Malo celo slika, za hobi. Mojih ilustracij otroških knjig sicer še ni videl, me je pa kar tam in takoj zguglal in »popravil to napako«, kot je rekel. Itak, da mi je bilo nerodno, a mi je bilo hkrati všeč, da je tudi on malo pocukran.

Pa otroke ima rad. Trenira jih rokoborbo, tek in rokomet, vsak teden ima redne skupine osem- in dvanajstletnikov. Enkrat na teden vodi tudi skupino starejših tekačev, takih nad šestdeset let, in skupaj tečejo po ljubljanskih zelenicah.

Ko je do naju prišla njegova spremljevalka (Je bila njegova punca? Prijateljica? Mogoče sestra?), se mu je obesila na roko in rekla: »Hermann, ti se imaš zgleda dobro tukaj, jaz pa niti ne. Greva lahko domov?«

»Ja, lahko. Samo da te predstavim.«

Pogledal me je globoko v oči.

»Tole je Monika, moja sestrična.«

Z nasmehom mi je položil roko na ramo.

»Monika, tole je pa Filip.«

Držim pesti, držim pesti, držim pesti.

Herijeva družina je zelo tradicionalna, mi je nekajkrat povedal. Oče je pravi kleni Slovenec. Trd bodi, neizprosen, mož jeklen. Hermann Steiner starejši. Ne vem, no. Že priimek je vse prej kot slovenski, pa še otroci imajo vsi bolj nemška kot slovenska imena. Klara, Karolina in Elsa ter po desetletnem premoru še Hermann.

Baje oče zelo rad pove svoje mnenje in pri tem pogosto uporablja besede, kot so vsak, vedno, nikoli in absolutno.

Reveži so absolutno sami krivi za svojo bedo. Vse socialne pomoči so samo potuha za lenobo. Vedno lahko zaslužiš, če le hočeš. Samo rit je treba dvigniti!

Heri mi je povedal, da je njegov oče še posebno ponosen nase, da je v zgodnjih gimnazijskih časih, takoj ko je dopolnil zahtevanih petnajst let, že začel služiti svoj lastni denar. Vsak vikend je pomagal delavcem na gradbišču, poleti in pozimi. Pa mu ne bi bilo treba, le hotel je biti sam svoj gospod. Če sem to zmogel jaz, zmorejo vsi. S Herijem sva kar občudovala odločenost tega že davno odraslega petnajstletnika.

Vsak otrok potrebuje očeta, da bi se sploh lahko normalno razvil. Če nima očeta, absolutno vsak postane lezbača ali peder. Lezbijke imajo vsaj to možnost, da kasneje srečajo pravega dedca, ki jih spreobrne, homiči pa za vedno ostanejo bolestno navezani na svoje mamice samohranilke. One so krive, ker so moškega odgnale s svojim feminizmom.

Ja, nič kaj obetavno.

Tudi priseljenci so se znašli na njegovi črni listi absolutnega.

Ko se nekomu zruši hiša, mu to še ne daje pravice, da vstopi v mojo. Če bi me prosil, bi mu poslal pomoč, da obnovi svojo hišo v svoji domovini, ne v moji. Ko pa enkrat vdre v mojo hišo, naj se prekleto dobro pazi. Imam vso pravico, da branim sebe in svoje!

Heri mi je povedal tudi, kako velika štala je nastala, ko je Klara, njegova najstarejša sestra, zanosila, še preden se je poročila. Hermann starejši je ponorel. Zagrabil je prvo stvar, ki mu je prišla pod roke (pohodne palice), in tekel za njo skozi vso vas. Zagotovo bi jo nagarbal, pa je bila na srečo ona hitrejša. Ko se je poročila, je bilo pa spet vse dobro. Njen mož si je z očetom delil mnogo prepričanj. To, da je bila Klara vsake toliko polna modric, ni kaj dosti štelo. Tone je pravi, Tone je naš.

Nikoli mi ni šlo v glavo, kako ima lahko kdo, ki razmišlja na tak način, tako dobrega sina, kot je Heri. Nekajkrat sem Herija prav izzival z nasprotujočimi si idejami, da bi videl, ali se ga je kaj očetovega razmišljanja vseeno prijelo. Ni se ga.

Ima pa Hermann starejši tudi nežnejšo plat. Ko so svojo hišo še gradili, so očetu in najetim delavcem pri gradnji vsi pomagali, celo mama, sestre in takrat osemletni Heri. Zaradi nečesa (ni se mogel spomniti, zaradi česa) se je zelo mudilo, tako da so tistega dne delali še pozno v neprijazno zimsko popoldne. Ženske so ob mraku smele domov, moški pa so ob improvizirani razsvetljavi delali naprej. Heri od mraza ni več čutil ne rok ne nog, a je bil moški, dokler ga ni oče poslal, naj ga v avtu počaka, da spije še pivo, preden se odpravita domov. Čim se je ulegel na zadnje sedeže, je kljub mrazu že zaspal. Delno se je predramil šele na domačem parkirišču, ko je začutil, kako ga oče iz toplega avtomobila vleče nazaj na mraz. Bil je tako utrujen, da se ni mogel popolnoma predramiti. Čutil je, kako ga oče zavija v svojo usnjeno jakno in ga dviguje. Lahko je čutil moč njegovih rok, toploto njegovega telesa in poslušal njegovo mirno dihanje. V obraz so mu naletavale snežinke, se topile na njegovih licih, on pa je bil v toplem in varnem očetovem naročju.

Heri pravi, da je po njegovem problem v tem, da se jima je rodil tako pozno in da nima nobenega brata. Njegov oče že od malega o Heriju govori kot o prestolonasledniku, nadaljevalcu rodu in priimka. Odkar je Heri lansko leto dopolnil triintrideset let, se je oče začel strinjati z mamo, da se v Kristusovih letih res že spodobi ustaliti in zasnovati družino. Proizvodnja malih Steinerjev mora iti naprej.

Heri je rekel, da ga bo mama zagotovo podprla, da pa bo kljub temu na koncu naredila, kot bo rekel oče. Tako je pač pri njih doma. Mama nima nobene besede. Zdaj, ko nihče od otrok ne živi več z njima, je samo še huje. Sestre tako in tako najbrž že vedo. Z Elso, najmlajšo od treh in njemu po letih še najbližjo, se je o tem celo pogovarjal. Rekla je, da itak vsak naredi, kar lahko, in naj živi svoje življenje po svoje. Potem pa je šla in se pridno poročila, tako da Heri ni vedel, ali je resno mislila ali ga je samo želela potolažiti.

Nočem se vprašati, ali sploh verjamem v možnost dobrega izida.

Samo držim pesti, držim pesti, držim pesti.

Pesti sem razklenil, ko sem zaslišal škrtanje ključa v vratih. Zdirjal sem do vhodnih vrat in jih odprl. Že en sam pogled na Herija in njegove ugasle oči mi je povedal celoten izid obiska, še preden je karkoli rekel.

»Zavrgel me je, Filip.« Njegov glas je bil votel. »Zavrgel me je.«

Objel sem ga, kar tam, med vrati.

Heri, veliki, močni Heri, je hlipnil v moj vrat.

»Preklet da naj bom,« se mu je trgalo iz grla.

Zaprl sem vhodna vrata in mu vzel torbo iz omrtvelih rok.

»Njegov sin da že ni ...« Slišno je pogoltnil slino. »Noben ... Umazan ... Peder ...«

Odpeljal sem ga do kavča in ga sezul. Prepustil se mi je kot otrok. Ne vem, ali je sploh dojemal, kaj se dogaja.

»Da sem danes zanj umrl.«

Pokril sem ga z deko in se stisnil k njemu. Tam sva objeta ležala v tišini, ki jo je prekinjal le občasen globok vzdih.

Heri ni jokal.

Krvavel je.

In jaz nisem mogel nič drugega, kot da sem krvavel skupaj z njim.

Naslednje jutro sem videl, kakšno opustošenje je včerajšnji dan povzročil na njegovem obrazu. Heri ni bil več isti. Okrog ust sta se mu zarisali dve grenki gubi. Njegove oči so postale nepredirno temne in oprezne kot oči živali, ki ne ve, ali bo dobila hrano ali brco.

Še bolj sem ga ljubil.

Z manj obsojajočim delom svoje družine je Heri v naslednjih mesecih vzpostavil delujoče obrede druženja. Z mamo se je redno dobival v kakšni kavarni, pri Elsi in njenem možu sva bila oba dobrodošla in smo si izmenjavali obiske, z našobljeno Moniko smo se enkrat videli v mestu (ima novega fanta), z drugimi pa se ni družil. Starejši sestri sta se čisto odtujili. Klara ga je samo enkrat poklicala za kratek klepet, Karolina pa še tega ne.

Družbe nama sicer ni manjkalo. Največ sva se družila drug z drugim, potem s prijatelji, veliko z Elso in njenim možem in kar precej tudi z mojimi starši.

Za božič, ki smo ga, že odkar sem bil majhen, prav tradicionalno proslavljali v krogu družine (nikogar od nas treh ni nikoli motilo, da sploh nismo verni), sta naju oče in mama povabila na večerjo. Pri nas je to pomenilo, da se vsi zberemo že zgodaj dopoldne in ob klepetu, pijači in drobnih prigrizkih (ne preveč, da ostane prostor še za večerjo) skupaj pripravimo kar se le da razkošno božično praznovanje. To pomeni, da se zares potrudimo z okraševanjem mize in da so vse jedi postrežene kot za razstavo. Vsi smo od nekdaj uživali v tem ritualu. Lahko sem kar predvidel, da sta oče in mama že kakšen mesec prej začela zbirati ideje, tako za jedi kot za njihovo predstavitev.

Po večerji vedno družno zapojemo Sveto noč, potem pa se zapodimo pod jelko gledat, kaj nam je prinesel Božiček. Pri nas vsak dobi darilo od vsakega (na kartončku ob pentlji je vedno napisano, komu je darilo namenjeno in od koga je), tako da je daril veliko. Vsa podpisana in vsa od Božička. Ja, saj vem.

S Herijem sva si podarila nov gramofon (jaz njemu) in ojačevalnik (on meni). Oboje sva pustila kar doma, da ju bova zvečer ali naslednji dan zjutraj priključila. Nisva hotela obeh daril nositi k mojim staršem, hkrati pa sva vseeno hotela imeti darilo za pod jelko, zato sva gramofon in ojačevalnik poslikala z vseh strani. Dva najlepša posnetka sva natisnila, vsakega povezala z okrasnim trakom ter ju položila pod smrekico. Z ustreznim kartončkom zraven, seveda.

Oče je mami izpolnil njeno vročo željo – v njenem imenu je posvojil dve mački iz Mačje hiše. Gin je bilo mačje dekle, Tonik pa fant. Oči je izpeljal pravo zarotniško akcijo, najprej s tem, da se je delal, kot da niti slišati noče o tem, da bi živel skupaj z mačkami, potem pa tudi s tem, da mu je uspelo dva igriva mačja najstnika za dovolj dolgo skriti pred mamo. Plačal je sosedovi hčerki, da ju je, skupaj s potovalnima košarama, mačjim vecejem in konzervami hrane, varovala do večera. Rekla je, da sta tako srčkana in radovedna, da bi ju najraje kar obdržala, za kar si je od očeta prislužila še dodatno napitnino.

Vsa solzna je mama kar cvilila od sreče, ko je božala njuna mehka kožuščka. Gin in Tonik sta se ji kmalu izvila in začela raziskovati novo okolje. Mama je čvrsto objela očeta in čez njegovo ramo s srečnim nasmehom pogledovala po muckih in po naju s Herijem.

»Zdaj, ko nas je šest, imam dve darili premalo,« je rekla.

Mamina darila so bili ročno spleteni puloverji. A ne tisti grdi božični zmazki, pač pa lepi peščeno beli puloverji iz naravne volne. Taki s kitami, kot jih imajo irski ribiči. Vsak od nas je dobil pulover z drugačnim prepletom kit. Heriju je bil njegov zelo všeč in ga je takoj pomeril, meni pa je bil zelo všeč on v novem puloverju.

Midva sva jima podarila vikend paket v Portorožu in mami zraven še bon za masažo z vročimi kamni. Takoj sta si rezervirala datum v koledarju in midva sva takoj postala varuški Gin in Toniku. Pošteno.

Jaz sem dobil nov brivnik (hvala, oči), Heri pa vinilko Pink Floydov in legendarno majico The Dark Side of the Moon. Videl sem, da je dobil prav vlažne oči, že ko je darilo začel odvijati. Majico in vinilko je stisnil k sebi, s solznimi očmi pogledal mojega očeta in svoj hvala samo neslišno oblikoval z ustnicami. Oči mu je z nasmehom pomežiknil in mu prikimal.

»Iskrice, iskrice, pojdimo prižigat iskrice!« Mama je imela ta del praznovanja še posebej rada. Nikoli nam ni dovolila, da bi nanj pozabili.

Zavili smo se vsak v svojo deko, zaprli oba mačja posvojenčka v kuhinjo, da se ne bi bala ali pobegnila. Kot velike zavite kepe smo se skobacali na vrt, vsak s svojim šopkom iskrivk v roki. Prižigali smo drugo za drugo, mahali z njimi, se smejali in čarali vsak svoje želje za naslednje leto. S kuhinjskega okna sta nas radovedno opazovala oba mucka s tako široko odprtimi očmi, da so iskrice v njih nagajivo odsevale.

Domov sva se peljala vsa najedena, napita in zadovoljna kot sveže okopana otročička.

Vsake toliko sva se spogledala in se v srečni tišini nasmehnila drug drugemu. Heri me je gledal z očmi, ki so bile znova tople kot stopljena čokolada. Hvala bogu.

Ko sva stala na semaforju, se je nagnil k meni in me poljubil.

»Lej,« je rekel in mi pokazal kartonček, ki ga je ves čas varoval v dlani. Bil je tisti z njegovega darila, vinilke in majice. Na kartončku je pisalo:

Za: mojega sina Herija

Od: očija

Solze so mi zameglile pogled. Ko se je prižgala zelena luč, sem speljal čisto počasi, saj sem komaj še razločil cesto pred seboj.

»Sneži,« je rekel Heri.