Zaljubljala sem se postopoma. Takrat je bil suh, skoraj koščen, imel je modre oči in rjave lase. Prijetno nama je bilo drug z drugim. Pogovarjala sva se o vsemogočem, tudi o pogledih na življenje po študiju, saj sva oba zaključevala zadnji letnik. Vedno je govoril, da želi biti samostojen, da želi delati v kakšnem velikem podjetju, na banki ali v računovodskem servisu, takrat si je še utiral svojo pot. Rad je imel matematiko, številke so mu bile blizu, zato se je odločil za študij ekonomije. Sama sem si vedno želela delati z otroki, zato izbira srednje šole in fakultete zame ni bila težka odločitev. Biti vzgojiteljica – to so bile moje sanje. Obema nama je šlo dobro. Kadar sva se morala učiti, sva zagrizla v knjige kot knjižna molja. 

Nekega večera me je vprašal, bolj za šalo kot zares, ali bi šla živet skupaj po koncu študija. Pokimala sem, saj sem imela službo že zagotovljeno v bližnjem vrtcu, on pa se je dogovarjal za delo na banki. Želela sva se osamosvojiti, in ker ni bilo nobene druge možnosti, sva najela majhno stanovanje. Ljubila sva se tako in drugače, in spočela sva majhno bitje – hčerko Evo. Veselje je bilo neizmerno, ampak stanovanje je postalo premajhno. »Družina mora imeti svoj dom,« je večkrat pravil in nekega dne je prišel na idejo o hiši. Kupila sva parcelo le nekaj kilometrov iz mesta. To se nama je zdelo idealno, tako blizu in hkrati tako daleč od mestnega vrveža. Najprej je bilo treba pripraviti dokumentacijo, in ko so zabrneli prvi stroji, ki so izkopali globoko jamo, sva si oddahnila, ker se je gradnja končno pričela. Delo je teklo počasneje, kot sva si zamislila. Služila sva potreben denar in vse prihranke vlagala v gradnjo hiše. Kljub natrpanemu urniku sva se vedno, ko je šla Eva spat, usedla, se pogovarjala in se ljubila. Po treh letih za Evo sva se razveselila še hčerke Viktorije. Stiskali smo se v dveh sobah, v eni midva, v drugi hčerki. 

Sprehajali smo se okoli nastajajoče hiše in ni bilo lepšega občutka, kot je bil ta, ko smo opazovali, kako raste iz prvega v drugo nadstropje in naprej v streho. Ko so prekrivali streho, sva dala otroka v varstvo in tudi sama priskočila na pomoč pri podajanju strešnikov. Kadar sva le mogla in znala, sva delala tudi sama, da bi bilo delo čim prej končano. 

Z otrokoma sem hodila po prostorih: »Tukaj bo tvoja soba, Eva! Tukaj pa tvoja, Viktorija!« Ves prašen se je izza vogala prikazal David in me pogledal z iskrivimi očmi: »Jutri bodo montirali okna!« Tako so minevali dnevi med službo, gradnjo hiše in družino. 

Tista sobota se je začela kot običajno. Poležala sva uro dlje kot med tednom. Eva in Viktorija sta prileteli k nama v posteljo.
Eva ga je vprašala: »Oči, zakaj danes ne greš k hiši?«
»Saj bom šel, samo še prej skupaj pojejmo!« in jo je vzel v naročje. Pripravila sta obilen zajtrk, medtem ko sem Viktorijo preoblekla. Izmučena od stalnega tekanja, kot bi bila ta hiša prevelik zalogaj za naju, sva se usedla za mizo. Eva je klepetala, kako se ima v vrtcu, da jo je Gašper včeraj pocukal, da naj gre oči v vrtec in ga pretepe.
»Otrok se ne tepe. Ali je vzgojiteljica Gašperju povedala, da se takih lepih punčk ne cuka?« jo je vprašal.
»Drugič bom Gašperju povedala, da boš prišel v vrtec in mu povedal svoje,« je dejala namuznjeno.
»Eva, pusti očiju, da poje do konca, veliko dela ga še čaka,« sem ji rekla, ko sem opazila, da je utrujen. 

David je nameraval tisti dan položiti ploščice v kopalnici. Rekel je, da ne potrebuje moje pomoči, da bo pomagal prijatelj, naj bom s puncama, ki me potrebujeta. Tisti dan smo nameravale v živalski vrt, saj za dveletno Viktorijo in petletno Evo ni bilo boljše zabave. In je šel. Poljubil me je, še danes čutim poljub na levem licu, in z avtomobilom speljal izpred dvorišča. 

Pospravljala sem po stanovanju, Viktorija se je igrala v stajici, Eva je risala hišo, pred njo avto in nad njo modro sonce. Še danes jo hranim med posebnimi slikami. Na hišni zvonec je pozvonilo eno uro po tem, ko je David odšel. Pred vrati sta stala policista z resnim obrazom. Zmrazilo me je po celotnem telesu. Vstopila sta. Posedli smo se za mizo in povedala sta strašno novico, da se je David zaradi neprilagojene hitrosti zaletel v drog in avto je zgorel in on v njem.
»David je zgorel … V avtu … Sam …!« so odmevale besede v glavi. Menda sem omedlela in je prišel zdravnik in mi je dal pomirjevala. Prišli sta mama in prijateljica. Vsega se spominjam megleno. Kričala sem, da ga hočem videti, da moram k njemu in se posloviti.
»Raje ne! Raje ga ohranite v spominu živega,« je rekel zdravnik zaskrbljeno. V spominu živega, so mi odzvanjale besede. Ne vem, kako sem preživela tiste dneve. Vse je bilo napolnjeno z upanjem, da bo od nekod prišel in da je vse le nočna mora, ki jo sanjam. Toda vse je bilo res in le stežka sem sestavljala dneve v sestavljanko, sestavljanko, v kateri ga ni. Ni Davida! Čas zaceli rane, sem si govorila, ko sem hčerkama pripovedovala o njem. Pripovedovala sem jima, kam sva zahajala, kje sva se skrivala pred svetom, kako se je šalil na svoj račun in kakšne načrte sva imela. 

Hiša pa je medtem stala. Šele po nekaj mesecih sem jo šla pogledat. Zanjo so tisti čas skrbeli domači. Sama nisem zmogla in vse sem pustila vnemar. Stala je tam, kot da čaka, čaka nekoga, ki bo vanjo vlagal in jo gradil naprej. Sprehodila sem se po njej. Vsa je bila še v betonu, tam je iz zida štrlel kabel, drugje cev, zidaki so bili zgolj položeni drug na drugega. 

Pogled na nedokončano kopalnico in pred njo ploščice je odprl staro rano. Kopalnica me je spomnila, da je čakala Davida, da jo obleče v ploščice. Sesedla sem se na tla in šele po nekaj mesecih sem zares jokala in kričala. Kopalnica me je vzela v objem, v katerem sem občutila varnost. Tu sem na svojem in lahko kričim. Lahko se derem in jokam, kolikor me je volja. Nihče me ne sliši. In to je bilo dobro. »Tukaj si doma, v to si vlagala vsa ta leta. Tvoje je in dokončaj začeto, kar sta si skupaj z Davidom zadala. Življenje gre naprej, tukaj pa vse stoji. Ne moreš stati. Ne smeš obstati na mestu!« je vrelo v meni. In kot bi me solze očistile, prebudile in spodbudile, sem se vrgla na delo. S hčerkama sem se hotela čim prej vseliti. 

Stroji so zabrneli. Zabrnela sem tudi sama, zaradi sebe, zaradi hčerk, zaradi Davida. Takrat sem čutila njegov objem, njegovo varstvo, njegovo spodbudno brco. Vem, da nas čuva, da nas opazuje in je še vedno z nami. Hiša počasi dobiva svojo podobo in kmalu se bomo vselile. Še malo, še malo, si prigovarjam.