Vzela jo je mrzla jesen. Nič tragičnega ni bilo v tem; odšla je spokojno v visoki starosti. Njen odhod je bil pravzaprav praznik življenja. Vsakdo bi si želel takšnega slovesa – kot bi prebrala zadnjo stran v knjigi, jo zaprla in dala roko življenju v slovo. 

Pozen sem bil. Dežnik se je boril z burjo od parkirišča do cerkvice sredi pokopališča.
Pred njo ni bilo nikogar. 

Previdno odprem težka hrastova vrata. Ljudje so zbrani pri obredu, zmoti jih škripanje tečajev. Vsi se v trenutku obrnejo proti meni. Župnik me ošine s pogledom; ni mu všeč, da zamujam mašo, a hkrati je vesel, da je eden več pri njegovem bogoslužju. Bog mu je pravkar dal dodatne pike na moj račun.
Počutim se kot prismuknjen glavni igralec iz romantičnih francoskih filmov, ki se dogajajo v Provansi ali na robu Pariza. Zakaj, se sprašujem. Najbrž zaradi idilične cerkvice, preprostih ljudi v njej in okoliških vinogradov, ki objemajo mestece. 

Sediš v drugi vrsti. Druga v drugi vrsti, na desni. Izda te kapa, črna je in modna. Toplo si napravljena. Vedno te zebe. Stojim v zadnji vrsti za dolgolasim umetnikom, ki si ogleduje rezbarije v cerkvi, stenske poslikave in se že malce dolgočasi. Pogreb je lep in spokojen. Vsi upoštevajo scenarij, razen burje in dežja. 

Ko je pogreba konec, se nenadoma znajdeš pred mano. Čudno se mi zdi, da si tako hitro gotova z obveznostmi. »Nima izkušenj s pogrebi,« pomislim. Pred dnevi si mi to tudi sama povedala. »Pridi z nami na pijačo, lahko tudi kaj pojemo,« rečeš, »sedmino bomo imeli.«
Ni mi do druženja. Ne maram sedmin, ne znajdem se. »Kaj bom tam? Ne sodim tja. Nisem lačen. Kaj bom govoril, s kom se bom pogovarjal?« se sprašujem. A kljub temu me pred cerkvijo prepričaš, da grem. Grem, ker vem, da lahko dobim kakšno minuto tvojega časa. To je moja prva sedmina in že vem, da bo moj obisk zgolj in samo ceremonialen. Hitro noter, hitro ven, načrtujem. 

V avtomobilu se nadišavim s parfumom, ki si mi ga nekoč podarila. Čakaš me na parkirišču pred veliko kamnito kraško hišo z gostilno. »Pridi noter, kaj bi stal na dežju.«
Vstopim. Ogledujem si podrobnosti: hiša z borjačem, ki združuje bivalne in gospodarske prostore, mogočen star dimnik, gank, kamniti podboji, s kamnom uokvirjena okna, kamnit portal, ki krasi vhod na borjač, na knjižnih policah pa ruski klasiki. Kot na posnetku romantičnega filma. Popolna kulisa kraškega interiera. 

Še sreča, da na sedmini ni skoraj nikogar. Naročim si žganico, srknem in že sem pripravljen na odhod. »Pridi pogledat nonino stanovanje,« takrat predlagaš. Za tabo se povzpnem po kamnitih stopnicah v tretje nadstropje. Božam te s pogledom. Všeč si mi, ko mi želiš pokazati nekaj novega, nekaj, kar je povezano s tabo, kar doda kamenček v mozaik tvoje osebnosti. 

Stanovanje je veliko, za pet mojih. Lepo je. Tu biva duh 70. in 80. let. Potopim se v tiste čase in si predstavljam, kako si kot deklica skakala iz sobe v sobo, ko si počitnikovala pri noni in nonotu. 

Na hodniku pred spalnico visi fotografija tebe, tvoje Mire, tvoje none in mame. Opazim, da si na sliki zagorela. V spomin se mi prikradejo tvoje fotografije iz Lanterne, ki si mi jih pošiljala to poletje. Obožujem tvojo zagorelo polt in sledi, ki ti jih vriše sonce. 

Stopiva do okna, s katerega se vidi na glavni trg, in stakneva glavi, da bi skupaj pogledala ven. Moj nos se dotakne tvojih las. Dišiš. Komaj se zadržim. Poljubil bi te, a se umakneš. »Poglejva naprej,« rečeš. Ko se ustaviva na hodniku, se najini glavi spet približata. Primem te za roko, drugo položim na tvoj hrbet. Objameva se. Tokrat se odločim, da izdam skrivnost in jo odtisnem na tvoja usta. Le milimeter naju loči, ko nenadoma zaškripajo lesene stopnice. Nekdo prihaja. Spogledava se in se zasmejiva.
Milimeter je postal kilometer. 

Čas je za moj odhod s sedmine. Ti pa že vodiš nov ogled noninega stanovanja. Ko sem pri avtomobilu, pomislim, da žal nisem pogledal, ali ima hiša tudi kamnit vodnjak. Obožujem jih. Razlog več, da se vrnem, razmišljam in se odpeljem z Glavnega trga 5.