Ležim v mamičinem trebuhu, a pridem kmalu na plan. Vznemirjen sem, počitek mi je skopo odmerjen. Mami včasih reče, da me sploh ni, da ne obstajam. Takrat začnem brcati z nožicami. Skrbi me, da bom ostal nekje pod samotnim drevesom, da me živ bog ne bo našel. Prepuščen sem na nemilost pametnih, ki upravljajo z življenji. Bolje rečeno nespametnih. Njihova pamet temelji na izkrivljenih izkušnjah. Joj, da bi vsaj dobil kanček mlezve, toplo odejico in nežen objem. Saj vem, kdor mi hoče pomagati, mi ne more. Strah me je. 

Vročega julijskega večera so me izrezali iz trebuha, nisem mogel več dihati, srček mi ni več bil. Presrečen sem, da nisem pod nekim hrastom, da sem v varnem zavetju. Za hipec sem videl mami. Njen pogled je bil hladen, nič je ne obsojam, saj ni sama kriva, če nima prave osebnosti. Dali so me v poseben prenosni laboratorij, kjer sem priklopljen na različne sisteme, ki me vzdržujejo živega. Kmalu bo treba na pot v veliko mesto. Na izhodu sestra odpre majhno lino. Babi in dedi me jokajoča primeta za rokico, da ves vzdrhtim. 

Ko pridem do mojstrov svojega poklica, sledi največji šok. Ko sem nastajal, je bil pri delitvi celic en alel preveč in tako vsakič, ko sem rastel. Kako je to sploh mogoče. Zakaj se že tolikokrat povedana zgodba ponavlja. Zakaj je stvarnik tako krut. Saj ne more biti res. Mojstri so mi vzeli celice in jih dali še večjim mojstrom v preizkus. Ampak se redko zmotijo. In se niso, žal. Iskali so iglo v kopici sena in so jo našli. Takrat se je zame vse spremenilo. Postal sem testni poligon. Ugotovili so, da se mi mišice ne krčijo pravilno, v srčku so našli luknjo, obe mali očesi sta zadaj krvavi, hormoni niso v ravnovesju, dodatne težave imam s prebavo. Tako rad se kopam, a vsak nedolžni virus me prehladi. 

Mamice ni bilo več na spregled in v velikem mestu ni bilo več prostora zame, odpeljali so me v dom na podeželju. Lepo skrbijo zame, ne morem se pritoževati. Ob meni pa so taki revčki, da si jih ne upam pogledati. Živim sam zase. Upam na pomoč čudodelnika, ki je nekoč živel tam blizu na hribu in še zdaj marsikomu pomaga, če je le dovolj ponižen. Dnevi se vlečejo, začel sem izvajati vaje, včasih me peljejo ven, da se nadiham svežega zraka. Oči držim raje zatisnjene, saj je dnevna svetloba premočna. 

Ne vem, koliko časa bom še med tujimi ljudmi. Očeta imam, vendar ne vem, kdo je. Niti on ne ve zame. Na srečo so socialni organi dovolili, da me prideta iskat babi in dedi. To je bil moj veseli dan. Zelo sta se potrudila in mi preskrbela lepa oblačila in košaro za prevoz. Doma me je pričakala lepa pletena zibelka. Sedaj se počutim varno. Redno uživam nadomestek mleka, ponoči pa pridno spim, da ju preveč ne vznemirjam. Zelo hitro rastem in pridobivam težo. Sedaj sem že krepak dojenček. 

Mišice me še kar ne ubogajo. Vrtijo me vedno v isto smer. Zato sem si močno poležal glavico, ki ima sedaj obliko prekucnjene kvadrataste škatle. Sedaj niti ravnotežja ne morem ujeti, ker me vselej zanese v levo. Doktor je rekel, da glavica na srečo še ni zraščena, in mi jo je dal v kalup. Za potisk sem lahko izbiral med avtomobilčki in dinozaverčki in odločil sem se za slednje. Ob naslednjem obisku mi je oklep še bolj stisnil. Nosim ga noč in dan. Kožo pod njim imam vso v krastah. Po pol leta je doktor dejal, da je glavica že bolj simetrična. 

Mamica se je oglasila samo enkrat. Pred hišo je pustila paketek za novorojenčka. V roza kartonasti škatli z naslikano štorkljo z dojenčkom sem našel knjižico, nekaj pleničk, plastično žličko, kremice, pršilo za nosek, kašice in napitke. Vse mi bo prišlo zelo prav. Ročaj od škatle je bil že povsem oguljen in zverižen. Zakaj jo je mamica pol leta nosila naokoli? 

Vsak teden moram vsaj trikrat na terapije. Vsakič vsaj pol ure telovadim. Včasih sem naspan in mi gre dobro, spet drugič pa ves čas zraven jokam, ker me boli in mi je težko. Da bi vsaj ostal zdrav. Bolan tja ne smem, da ne širim okužbe. Zmorem vedno več. Včasih pride teta za telovadbo na dom in mi ob vsakem gibu reče: »Bravo, bravo, priden, priden.« Spodbuja me in boža. Njen glas me pomirja. Mlada je še in prijetno mi je z njo. 

Ob sobotah grem lahko na obisk k pravi teti Mili. Tam je šele zabavno. Njeni fantje se znajo ukvarjati z mano. Vedno se kaj novega naučim. Še hrana mi tam bolj tekne in tudi spim bolje. Med tednom me včasih obišče Nives, ki je usposobljena vzgojiteljica. Popolnoma se umirim, ko me stisne k sebi. Tudi če mi gre na jok, me hitro mine. Zapoje mi pesmico. Občasno pride tudi Džuli, s katero je tudi zelo pestro. Izžareva posebno energijo, pove mi veliko zanimivih zgodbic. Najraje sem v družbi mladih deklet. 

Končno sem začel hoditi v vrtec. Veliko priprav sem moral opraviti. Na voljo imam vse potrebne posebne pripomočke. Prijateljev imam malo, a se veselim skupnega druženja. Vzgojiteljice poznajo ogromno različnih vaj, ki jih moram izvajati. Mislim, da so zaljubljene vame. Pravijo mi frajerček, ker imam lepo počesane bujne lase in pridem oblečen v jakno iz džinsa, v brezrokavnik bundico ali oprijet usnjen telovniček. Napredujem z velikimi koraki. 

Vsi me zelo podpirajo. Sorodniki se zanimajo zame, pomagajo mi, prinašajo mi zelo lepe stvari, ki si jih mnogi ne morejo privoščiti. Teta Gaja mi je vplačala počitnice, ki jih komaj čakam. To bodo moje prve počitnice. Gospe iz socialne so mi prinesle novoletno darilo. Na modri škatli je bilo napisano moje ime z veliki črkami, v njej pa sem našel čudovite igrače. Najraje imam take, da z njimi ustvarjam glasbo. Ko pa so me obiskale in obdarile sestre iz porodnišnice, s katerimi sem se družil samo eno noč, so me preplavila čustva. Neverjetne so, takih ne najdeš nikjer. 

Z ravnotežjem imam vse manj težav. Najprej sem se vozil s triciklom, sedaj se peljem že po dveh kolesih. Veliko čofotam v vodi, uspe se mi obdržati na gladini. Moja največja želja pa je, da bi se naučil smučati. Dedi mi bo pokazal. Pa ne v tistih strminah, kjer se sam spušča, ampak samo po položnih klancih. Smučke že imam pripravljene. Rad bi hodil v šolo z običajnimi vrstniki. Tudi od njih se bom marsikaj naučil. Upam, da me bodo lepo sprejeli medse. Ne vem, kam me bo zapeljalo življenje. Skrbi me, kaj bo, ko babi in dedi ne bosta več mogla skrbeti zame. Rad bi živel z dobro prijateljico. Skupaj bova kot mini družina. 

Ker sem nekaj posebnega, so mi dali posebno ime. Moje ime med Eskimi pomeni severni medved. Tako kot on kljubujem težkim preizkušnjam. Še ko sem bil v trebušni posteljici, sem se soočil z njimi. In sem jih uspešno prestal. Nič me ne more zlomiti. Čeprav ne zmorem dolgega napora. Moji stavki so kratki, a moja zgodba še zdaleč ni dokončana. Rabim vašo podporo. Imam vas rad. 

To sem jaz, Nuki.