Občasno je dvignil glavo in se zazrl v sliko pokojnice. Rada je hodila k maši … in … čaka jo večno plačilo … je govoril župnik. Zbodlo ga je pri srcu, oči so se mu zarosile, stisnilo ga je v prsih in preden je bil obred pri kraju, so se v njegovi glavi odvrteli številni prizori iz njegovega življenja. 

Bilo je v šoli pri uri slovenščine. Imeli so govorno vajo. Opisovali so osebo z imenom Moj očka. Kar streslo ga je, ko je slišal naslov. Učiteljica je klicala učence po abecednem redu. Z enim ušesom je poslušal pripovedovanje svojih sošolcev in sošolk. Pri tem si je nervozno navijal šop las na kazalec desne roke in s tesnobo v prsih čakal, kdaj bo na vrsti. Kaj naj reče? Zaslišal je svoje ime. Franci. Vstal je in srce v prsih mu je skoraj podivjalo. S spremenjenim glasom je prehitel učiteljico, če bi mu slučajno še kaj rekla ali ga vprašala. »Nimam očeta,« je rekel. Sošolke in sošolci so se obrnili v njegovo smer, čeprav so vedeli, da živi z mamo in bratom. Sošolec Janko pa je hitro pripomnil: »Kako nimaš očeta, vsakdo ga ima, pa ga imaš tudi ti!« Nekateri so se zasmejali tej pripombi in se očitno postavili na njegovo stran. Močno je zardel in njegova stiska se je še povečala. Učiteljica je razložila: »Res je, Janko, vsak ima očeta, pa tudi Franci ga ima, le da ga ne pozna, ker ne živi z njimi. Temu se ni lepo smejati. No, Franci, ti pa opiši neko drugo osebo, ki ti veliko pomeni, ki jo imaš rad.« S težavo in v nekaj stavkih je opisal svojega brata. Po pouku se je hitro odpravil proti domu. Z nikomer ni maral govoriti. Potočil je nekaj solz in se spraševal: »Zakaj ravno jaz nimam očeta? Vsi v razredu ga imajo.« 

Domov je prišel vidno potrt in ko ga je mama vprašala: »Kako je bilo v šoli?«, je rekel: »Dobro.« »Ste se kaj novega učili?« »Nič.« Ni dregala vanj, saj je vedela, da ji kaj več ne bo povedal. Pa tudi če bi ji, njegova stiska ne bi bila nič manjša. Hrana mu ni teknila in komaj je čakal, kdaj bo prišel njegov starejši brat. Ko sta se odpravljala spat, ga je vprašal, ali on kaj več ve, kdo bi bil njun oče. Tudi on ni vedel, čeprav je mamo že večkrat vprašal o tem, a mu je samo rekla: »Vama bom že enkrat povedala.« Vprašal je tudi staro mamo, starega očeta in strica, pa so vsi rekli, da ne vedo, ker jim nikoli ni hotela povedati. Da samo ugibajo. In da ugibajo tudi vaščani. 

Pa sta začela ugibati tudi sama. Ogledovala sta si vse moške v vasi in iskala podobnosti s seboj: barvo las, oči, nasmeh, posebne gibe … Opazovala sta, kdo se bolj naklonjeno pogovarja z njuno mamo, pri kateri hiši nimajo otrok. Spraševala sta sorodnike, kam je mama kaj zahajala, ko je bila mlada, s kom se je družila. Nihče ni kaj dosti vedel, saj je bila v glavnem doma. Kar naenkrat pa je rodila prvega in čez dve leti še drugega otroka. Lepo je skrbela zanju in rada ju je imela, o njunem očetu ni bilo ne duha ne sluha. 

Ko sta bila oba v srednji šoli, sta mamo nekega dne spet skupaj prosila: »Mama, povej nama, kdo je najin oče. Rada bi to vedela. Ne bova povedala nikomur.« Pa je mama ostala neomajna in rekla samo: »Ne morem vama še povedati. Bom pa vama povedala pred smrtjo. Lahko pa vama povem, da sta brata in ne polbrata.« No, vsaj to veva, sta se tolažila. 

Včasih je bil kateri od njiju kaj jezen na mamo in ji je zabrusil: »Našel bom očeta in šel živet k njemu!« Ko pa ju je jeza popustila, sta se zavedela, da te grožnje ne moreta uresničiti. Bilo jima je nerodno, da sta rekla kaj takega. 

Ko je šel Franc k vojakom, je uradnik izpolnjeval vojaško knjižico. Tudi tam je bilo treba napisati ime: porodično (očevo rodženo) i rodženo. Priimek (očetovo ime) in svoje ime. Spet je moral povedati, da nima očeta. In spet mu je bilo tesno, tako kot vedno, kadar je govor nanesel na njegovega očeta. O tem, kar ga je mučilo, se je nekega dne pogovarjal s svojim tovarišem v sobi. Ta mu je predlagal, naj gre k župniku in naj skupaj pogledata v krstno knjigo. Tam je gotovo napisano ime očeta. Po odsluženju vojske je res šel v župnišče poizvedovat. Skupaj z župnikom sta pogledala zapis o njegovem rojstvu in na mestu za očeta je pisalo: oče neznan. Spet ni ničesar izvedel, le zabolelo ga je ob zapisanem. 

Preden se je brat ženil, je mamo še enkrat nagovoril, ali mu sedaj že lahko pove, kdo je njegov oče, saj so o njem spraševali tudi njegova bodoča žena in njeni sorodniki.
»Ne, ne morem ti povedati, ne sili vame. Pred smrtjo ti bom povedala. Nič prej. Ne bom nesla tega v grob,« je hitela govoriti. 

Franci je večkrat razmišljal o sebi in o tem, da se v življenju ne znajde najbolje. Je samotarske narave, drugačne kot njegov brat. Vedno čuti, da mu nekaj manjka, po nečem vedno hrepeni. Ni se poročil in tudi rad spije kakšen kozarček preveč. »Imam to po očetu?« se je večkrat spraševal. »Kaj imam po očetu, ki ga nimam? Kaj sem podedoval po njem? Trmo? Hitro jezo? Zaprtost vase? Navijanje las na prst?« 

Nekega dne je prišel domov in našel mamo na tleh. Bila je še živa, a ni mogla govoriti in se premikati. Odpeljali so jo v bolnico. Zdravniki so povedali, da jo je zadela kap in da težko, če bo preživela. Z bratom sta jo obiskala in zaman čakala na čudež, da bi še kaj spregovorila. Čez nekaj dni sta dobila brzojavko, da je mama umrla. 

Amen. Pospremimo pokojnico k večnemu počitku. Zdrznil se je in stopil za krsto. Pri spuščanju krste v grob ga je prešinilo, da ne pokopava samo svoje mame, ampak tudi očeta, ki ga ni in ne bo nikoli spoznal. Solze so tekle same od sebe. 

Mamina obljuba je ostala neizpolnjena. V grob je odnesla svojo skrivnost. Pustila pa je breme še naslednjim rodovom, ki se bodo spraševali, kdo je bil njihov ded, praded … Mama, zakaj?