Ne pelje daleč. Le nekaj zavojev levo in desno, nekaj postankov pred prehodi za pešce. Zavije desno na drugo parkirišče. S pogledom išče srebrno barvo avtomobila. Ni je. Prezgodnja je še. Malo ji odleže. Lahko se bo umirila, ko bo čakala. Parkira na prazno mesto. Ugasne motor. Dvigne pogled, da bi ga nekam naslonila in spočila misli. Kot oblak dežja in groma je stal tam. Mogočen črn enoprostorec. Za volanom njegov obraz. Gleda vanjo. Ona se zdrzne. Ni ga pričakovala v novem avtu. Pomigne ji, naj prisede. 

Dvigne se s sedeža in stopi okrog črne mrcine, da prisede k njemu. Čuti svojo bedo. Strah. Narastek. Ponošene čevlje. Podočnjake. Ceno zelene kreme, s katero je mislila, da jih bo prekrila. Komaj se dvigne k njemu na sedež. Gleda jo. Ona vidi njegovo karirasto jopico. Srajco, ki ne sodi zraven. Brez okusa je. Avto tega ne spremeni. Imaš, vpraša. Imam, reče ona. Kolk imaš, spet vpraša. Dva tisoč, odgovori tiho, kot bi odmevalo navzven in bi lahko kdo slišal in povedal naprej. Daj, reče on odsekano. Ona seže v torbico. Tipa za debelejšo kuverto. Noče izvleči katere od tanjših, kjer so opomini, položnice, obvestila. Zatipa jo. On jo vzame v roke. Kje si dobila, vpraša. Kaj vas briga, bi mu rekla. Vtaknite si jo nekam in se speljite, bi mu rekla. A je rekla le honorar za avtorsko delo. 

On šteje bankovce. Tako lahkotno drsijo med prsti, kot bi ne bili prigarani, si misli ona. Dobro, reče on. Denar mu visi iz oči, kar ne neha mu viseti, ko jo gleda. Pove ji, koliko še dolguje. Ona itak ve. Ne mine trenutek dneva, da ji ne bi številke zaplesale pred očmi. Ne glej me, reče on, sama si kriva. Reko sam ti, kaj bo ko boš morala vrnit. Lohk bi ga potegnla enkrat al dvakrat, bi bla cifra manjša, a ti ne. Jebi ga, kaj naj. Ona čaka le, da mine. Odmisli se. Ona ni tu. Ni ona, ki ji to govori. Ona je ženska, dela z ljudmi. Jim pripoveduje zgodbe. Otrokom pripoveduje. Ljudje s posebnimi potrebami poslušajo zgodbe iz njenih ust. Objemajo jo. Ona … 

Kaj si tiho, a? Povej, sem jaz kriv, a? Ne, ti si kriv le, da si gnida, drugo sem kriva sama, si misli ona, a ne reče. Pejd zdaj. Pa mal se pošlihti, da boš lahko še dobila denar, reče on. Ljudje mrgolijo na parkirišču. Tak čas je, da prihajajo in odhajajo. Le ena od njih je. Le ena od ljudi z zablodami. Le ena od zgodb. Zbere moč, da izstopi. Iz črnega oblaka dežja in groma. Ne pogleda ga, ko stopa mimo. Odpre vrata svojega avtomobila. Sliši, ko jo pokliče. Hej, Ela … Svoje ime začuti kot rez v kožo, kot led. Priporoči me komu, če bo kdo kaj rabo, reče kot fantek, ki je končal eno nagajivo igro in pravkar žica za drugo. Ona ne more verjeti. Gleda njegovo glavo v črni mrcini. Zagotovo ne, reče. Spusti se na svoj sedež. Noče slišati njegovega odziva. Spelje s parkirišča pred njim. 

Skozi vlago solznih oči vozi proti domu. Noče misliti nase. Mislila bi na druge zgodbe. A na koži najbolj čuti svojo. Pada ji v odlomkih pred oči, da vozi kot po razriti cesti. Kdaj ste si prvič sposodili denar? jo je vprašal psiholog pred nekaj leti. Vprašanje je obviselo v sobi, kjer sta si sedela nasproti. Dlje je viselo, manj je vedela odgovor. Vprašanje je potem kar odšlo z njo. Z njim je napolnila vse prostore doma in v službi, še ponoči je z njim polnila temo. Potem jo je spreletelo. Tistega dne je bila poklicana v pisarno direktorice. Ponudila ji je vodenje občinske prireditve. Prvič nekaj tako obsežnega. Sprejela je. Vsa drhteča je povedala doma. O, super, kaj pa plačilo? je vprašal mož. Otrpnila je. Na to ni pomislila. Gledala mu je v oči. Pričakoval je vsoto. Skozi vsoto je meril njeno učinkovitost. Butnila je s številko. Prestrašila se je, ko jo je zaslišala v prostoru. No, super, boš prispevala v družinski proračun, je rekel. 

Teden dni je pripravljala protokol, vezni tekst, kupila je obleko, čevlje, odšla po frizuro. Direktorica ni omenila plačila, a bo že, ko bo mimo. Otroka sta bila majhna. Mami se pripravlja. Pusti mami. Potrebuje mir. Delo je dobro opravila, a direktorica plačila ni omenila. Kdaj dobiš denar? je spraševal mož. Ne vem še, je odgovarjala. Potem je vprašala direktorico. Ah, dajte no, kakšno plačilo! V čast vam je lahko, da ste dobili delo, kjer se lahko dokažete. A ni vaša družina ponosna na vas? To je vam v dobro, verjemite. Tistega dne ni bilo več. Pred očmi se ji je sesedel v kup razočaranja, lahko bi ga le še pometla na smetišnico in zaspala. Kako naj stopi njemu pred oči. Kaj naj reče otrokoma. Nekaj dni je razmišljala. Potem je slišala, da na postaji posojajo denar na čeke. Založiš podpisane čeke z zneski in prejmeš denar. Čeke potem mesečno unovčijo. Dan je naenkrat postal cvetoča greda. Obšla jo je lahkotnost, s katero bo zletela v nebo. Domov je prinesla denar. Končno sem dobila plačilo, je rekla. Občutek, da je nanesla veselje v hišo, je bil močnejši od strahu, da se je zlagala in da bremena ne bo zmogla prenesti. Gospod psiholog, to je začetek zdrsa v brezno, ki je prišel že naslednji mesec, mu bo rekla. 

Že prvi mesec ni bilo stanja na računu, da bi ček lahko unovčili. Da ne bi izvedel mož, si je znova sposodila denar, tokrat drugje. Z njim je poravnala dolg. Izpet je bil prvi verz peklenskega soneta pogube neke ženske, katerega magistrale bi se lahko slišale kot sama si kriva, lahkomiselna milostljiva. Verzi dogajanja so se potem usipali drug za drugim, vsak je bil pogubnejši. Psiholog je sodil, da morata vzvode za njeno ravnanje iskati dlje nazaj, v otroštvu. Njej izkopanine otroštva niso bile neznane. Oblikovale so njeno osebnost. Travma ne sodi na nobeno cvetočo gredo, na nobeno jasno nebo. Mož ni želel slišati zanjo. Naj jo reši psiholog. Prevzel je njene finance, njene kartice, drugega ne. Le še za tipa iz črne mrcine ne ve. Od psihologa prihaja kot iz vzporednega sveta. Kar ji svetuje, ne zna uporabiti doma z možem. Njemu je lažje, da je pač blokovka. Ne želi se soočiti z njenim otroštvom. Pomembno je, da je del življenja preživela v bloku, kjer menda živijo ljudje posebne sorte, posebnih nagnjenj, blokovci. Ni pomembno, kako deluješ v življenju, kakšen si z ljudmi. Dokler nečesa ne zavoziš, si spodoben. Potem bodo rekli, saj je bilo pričakovano, je pač blokovka. Najbrž je lažje nekoga zapreti v predal, kot mu pomagati. 

Zapelje na dvorišče pred hišo, od koder se bo jutri spet odpeljala v nov dan svoje nedokončane zgodbe. Ponoči se bo zbujala, v prsih jo bo tiščalo. Odšla bi na streho, izrekla vse, da bi se besede bolečine razsule naokrog, se vrnila, pristavila za kavo in počakala jutro. A kot blokovka se je navadila, da ni lepo biti preglasen in vznemirjati ljudi v njihovem skromno odmerjenem miru. Navada, ki se je nekateri ne bodo nikoli navzeli. Tiha in mirna bo počakala konec svoje zgodbe.