V Afriko vstopiš s predsodki, hočeš ali nočeš. Afrika je, zgodovinsko gledano, slaba vest belopoltih. Vsi poznamo zgodbe o sužnjih. In to vidiš in začutiš takoj, ko si v Republiki Južni Afriki. Prva stvar, o kateri razmišljaš, je, da te temnopolti prebivalci ne marajo. In to je predsodek, ki te seveda spremlja vso pot. Tudi naju je, ko sva se iz Cape Towna podali v Namibijo, Bocvano do Viktorijinih slapov in nazaj v Južno Afriko, v Johannesburg. 

Že pred potovanjem sva se cepili proti hepatitisu A in B, tetanusu in steklini, če bi naju na poti ugriznila kaka žival. Vzeli sva tablete proti malariji, saj gre za rizično območje. Potem sva morali že kar prvi dan postaviti šotor, pa sva se naučili. Noč je bila čudna, ker sva spali v divjini. Ko sva že po nekaj dneh potovanja po Namibiji ugledali kanjon Ribje reke (Fish River Canyon), ki je drugi največji na svetu in prvi v Afriki, sva pozabili na vse. To je najbolj veličasten pogled, ki ga premore človeško oko. Pogled sega 160 kilometrov v dolžino, 27 kilometrov v širino in 500 metrov v globino. Sprehodili sva se po njem in obžalovali, da nama je namenjen le delček poti.  

Po njem tečejo celo maratone. To velja samo za sušno obdobje, v spomladanskih mesecih po kanjonu teče Ribja reka, ki se izliva v Oranžno reko. Ob izviru vroče vode je v njem tudi zdravilišče Ai-Ais. Ob sončnem zahodu si ogledava namibijsko drevo kokerboom, ki raste v najbolj nenavadnih razmerah te pokrajine in lahko zraste do osem metrov visoko. Domačini so ga nekoč uporabljali za izdelovanje tulcev za puščice. Drevesa le redko rastejo skupaj, veličasten pa je sončni zahod, ko se na nebu skupaj prikažeta sonce in luna. Za poglabljanje v najine predsodke ni bilo časa. Reševali jih bova jutri in utrujeni sva se vrnili v kamp. 

Sončni vzhod v puščavi  

Že sva globoko v puščavi in narodnem parku Namib Naukluft. Po zgodnji jutranji kavi se odpraviva na sipine. Dokler si v varnem zavetju in greš na vrh sipine z ene vidne in točno določene točke, je vse v redu. Sicer pa te verjetno nikoli več ne najdejo. Sipina je podobna sipini in treba je na pot zgodaj, da te ne ujame vročina. Gre za naravni rezervat v puščavi Namib, ki se razprostira na skoraj 50.000 kvadratnih kilometrih. Treba je iti po robu, da te ne piči kakšna kača ali škorpijon, pa čeprav je hoja utrudljiva, noge se vdirajo v pesek. Na vrhu pričakava sončni vzhod. Barve se prelijejo, res lep razgled, še posebno ker okrog ni ničesar. Pesek, nebo, to je vse. Peščene sipine se dvigajo tudi nad 300 metrov, peščena puščava pa spreminja oblike glede na vreme, tako sta nastali slana kotanja Sossusvlei in kotanja Deadvlei, ki je bila nekoč oaza, kjer so rasle akacije. Ker je reka spremenila smer, so se drevesa posušila in počrnela. Kontrast z belim slanim dnom je strašljiv, čeprav ga obdaja rdeča barva sipine. Ob takšnem pogledu se nama spet ne ljubi razpravljati o tem, kdo ima prav in kdo ne. Raje se odpraviva naprej proti gori Spitzkoppe. 

Bližnje srečanje z divjimi prebivalci 

Na prvi pogled popolnoma nepotreben postanek. Sredi divjine, daleč od naseljenih območij, postaviva šotor tik ob granitni gmoti. Potem čakava na sončni zahod. Kar naenkrat se gmote obarvajo rdeče in lahko si privoščiva enega najlepših trenutkov najine poti. To je neopisljiv trenutek, kajti take igre barv ne vidiš kar tako ali kjer koli. Afrika z veliki črkami naju pričaka ravno ob vznožju Spitzkoppa. Te gmote se ponekod dvigajo tudi do 1700 metrov visoko. Ponoči se temperature spet krepko spustijo. Na dan privlečeva vso opremo, da bi se pogreli, in uspe nama zaspati. Naslednji dan se odpraviva proti narodnemu parku Etoša. Ko se približujeva, nama pot zaprejo sloni, žirafa pa ob cesti pogleda iz krošnje drevesa. 

Narodni park Etoša se razprostira na 20.000 kvadratnih metrih, upava, da bova videli vsaj nekaj živali. V njem sicer živi 114 sesalcev, 16 vrst plazilcev in dvoživk, 340 vrst ptic, ribe in žuželke. Sončni zahod počakava ob bazenu, kamor prihajajo živali. Prvi so sloni, nato žirafe in zebre, potem so na vrsti manjše živali, kot so impale in antilope. Vrstni red narave, brez prerivanja, torej. Kasneje v vožnji po parku srečava levinjo in hijene. Ponoči pa doživiva še eno bližnjih srečanj. Prebudijo naju ropot, nenavadni živalski kriki in nekaj se zaganja v najin šotor. Medtem ko v mislih odštevam zadnje minute življenja, se kriki k sreči oddaljijo. Ko se zjutraj zbudiva, izveva, da so bile svinje bradavičarke, ki dobro slišijo, a na najino veliko žalost slabo vidijo. Prišle so po kosti, ki so v koših ostale od večerje. Zakaj spet ni bilo časa za najine dileme, pa še danes ne veva. 

Smrtonosna muha cece 

Posloviva se od Namibije in se podava v Bocvano. Bivali bova v delti reke Okavango, kaj naju čaka, ne veva, pa čeprav bi si lahko mislili, saj sva lahko s seboj nesli le najnujnejše. Predvsem naju skrbi, ker greva v območje, ki je nevarno zaradi malarije. Je pa to samo ena od najinih skrbi, živalski svet je tam ne le raznolik, ampak tudi zelo blizu. Pozneje izveva, da bova spali ob prižganem ognju, ker reko ponoči prečkajo sloni, pa tudi da tamkajšnje osebje narodnega parka ne sme nositi orožja. Zato so jutranji sprehodi po savani dokaj zanimivi, še posebno če ti pred nosom med nogami spolzi mlad piton. A to so podrobnosti, ki niso pomembne, dokler doma vsega dobro ne premisliš. Spiva v šotorih, stranišč ni, je le bližnji gozd, tudi elektrike ni. 

Okavangova delta v sušnem obdobju zavzema 15.500 kvadratnih kilometrov, sicer pa 22.000. Višina vode je odvisna predvsem od količine padavin v Angoli, v letih, ko je največ padavin, je to največja notranja delta na svetu. V njenem osrednjem delu je divji rezervat Moremi, njegovo glavno poslanstvo pa je seveda zaščita rastlin in živali. Najprej si ogledava tamkajšnjo vasico, kamor se peljemo s kanuji. Iz vode gleda precej krokodilov, domačin, ki potiska kanu, zbija šale, dokler po nesreči ne pade v vodo. Ko se končno pobere nazaj na kanu, se počasi pripeljemo do vasi, a domačinov je malo. 

Očitno tradicionalno življenje v divjini ni privlačno za vsakogar, prežečih nevarnosti je zelo veliko. Med njimi je še vedno muha cece, ki se v delti čezmerno razmnožuje in prenaša spalno bolezen. Živali so imune proti njej, za človeka pa je lahko usodna. Povsod po delti tako visijo s strupom prepojeni svetlo modri kosi blaga, na katere se muha cece najpogosteje ujame, saj jo privlači ta barva. Ugotoviva, da nisva rojeni za divjino, prijata nama postelja in čista voda, ki je v Okavangovi delti prav tako ni. Ko se vrneva v mesto, se morava najprej dobro pogledati v ogledalo. 

Pa zakaj ravno midve?

Na poti nazaj v Slovenijo morava v Johannesburg, od koder leti najino letalo. Ker je mesto nevarno, naju tri dni ne spustijo iz hotela. Kako lahko turistkama preprečijo izhod, ne veva, a se tolaživa, da verjetno res gre za najino dobro. Če sva iskreni, si sami po mestu sploh ne bi upali, ker so hiše kot majhne kletke, z rešetkami na oknih, zgodb o predrznih oropanih turistih pa je toliko, da bi bilo neumno tvegati. Odpreva še zadnje ribje konzerve in se sprijazniva z najino usodo. Pa se vseeno vprašava, zakaj ravno midve. Brez odgovora se usedeva na letalo in brez predsodkov prepustiva razmišljanje o njih tistim, ki jih imajo. Pa še nekaj imajo, voljo in veliko preveč časa.