Robert Goreta je človek močne volje in številnih talentov. Po izobrazbi je diplomirani ekonomist, vendar pa ga je pot življenja ponesla v drugačne vode. Trenutno se ukvarja predvsem z izdelavo spletnih strani, v preteklosti pa je vodil seminarje retorike in bil motivacijski govornik. Napisal je štiri knjige z življenjskimi nauki, ukvarja pa se tudi s pisanjem pesmi. Poleg tega je navdušen plesalec; salso namreč pleše že 11 let. Vse to počne, kljub temu da se že celo življenje sooča s hudimi težavami s sluhom; od leta 2017 dalje je izguba njegovega sluha 100-odstotna. 

S svojim optimizmom, srčnostjo, odprtostjo in vztrajnostjo dokazuje, da se da z močno voljo marsikaj doseči ter da se sledenje notranjemu glasu bogato obrestuje. S svojim zgledom opominja, da ne smemo dopustiti, da nas pri doseganju postavljenih ciljev ovirajo mnenja in pričakovanja drugih, saj je vsak sam kreator svojega življenja.

Po pripovedovanju staršev naj bi, ko sem bil star pet let, sam povedal, da na levo uho ne slišim. Obisk pri otologu je to le še potrdil. Vzroka za izgubo sluha zdravniki niso mogli najti. Ko sem bil v prvem razredu osnovne šole, pa se mi je poslabšal še sluh na desno uho. Ko sem bil letos poleti na preizkusu, je ta pokazal 100-odstotno izgubo sluha.


Tvoje težave s sluhom so se začele pojavljati v otroštvu, nato pa se je situacija z leti slabšala. Lahko malo bolj opišeš, kaj se je takrat dogajalo s tvojim sluhom? Kakšno je stanje tvojega sluha v tem trenutku?

Po pripovedovanju staršev naj bi, ko sem bil star pet let, sam povedal, da na levo uho ne slišim. Obisk pri otologu je to le še potrdil. Vzroka za izgubo sluha zdravniki niso mogli najti. Ko sem bil v prvem razredu osnovne šole, pa se mi je poslabšal še sluh na desno uho. Takrat so me zdravili v ljubljanski bolnišnici in me po 14 dneh poslali domov. Že v bolnišnici sem dobil svoj prvi slušni aparat, ki mi je pomagal, da sem bolje slišal.

Kako je prišlo do ponovnega poslabšanja mojega sluha leta 2017, pa je zgodba, ki je preobširna za tokratni pogovor. Naj povem samo to, da sem bil letos poleti na preizkusu, ki je pokazal 100-odstotno izgubo sluha. To je sicer že moje tretje soočenje s tišino. Vseeno ostajam optimist. Če mi je že dvakrat uspelo priti iz tišine, zakaj mi ne bi tudi v tretje?

Kako težko se je bilo soočiti s to diagnozo? Katere so bile največje ovire, ki si jih zaznal na začetku, in katere zaznavaš danes?

Ko sem dobil prvo diagnozo, sem bil star pet let. Takrat še nisem razumel in dojel vsega, kar se je dogajalo z mojim sluhom. Podobno je bilo tudi dve leti kasneje. V času šolanja mi je bil največji izziv, kako učinkovito slediti učitelju oziroma predavatelju. Pri tem sem bil, še posebej na fakulteti, odvisen tudi od dobro volje sošolcev in sošolk; na primer v kolikšni meri so mi bili pripravljeni pomagati s svojimi zapiski in mi jih posoditi, da sem si jih fotokopiral.

Ob vsem tem mi je najtežje to, da okolica pogosto nima posluha, razumevanja in sočutja zate, če imaš težave s sluhom. Vse prehitro te »odpravijo« v smislu, da če imaš tovrstne težave, potem si nesposoben ali pa ti marsičesa ne bo uspelo doseči. 

Ko so bile v zadnjih dveh letih in pol v zaprtih prostorih obvezne maske, smo se številni gluhi in naglušni srečevali še z drugimi stiskami in preizkušnjami, saj mnogi sogovorniki niso želeli sneti maske, kljub temu da si jih opozoril, da bereš z ustnic. Najbolj me je v tem obdobju presenetilo nerazumevanje na tem področju s strani zdravniške stroke.

Znakovnega jezika ne uporabljam in se ga tudi nikoli nisem naučil, saj sem bil dolga leta naglušen in mi je branje z ustnic predstavljalo le dodatno pomoč pri razumevanju tega, kar sem slišal. Veščine branja z ustnic sem se sam spontano naučil v zgodnji mladosti, ko sem se prvič srečal s težavami s sluhom. Učenje branja z ustnic, ko si še otrok, je precej lažje kot takrat, ko odrasteš.

Pri sporazumevanju ne uporabljaš znakovnega jezika, temveč si se naučil brati z ustnic, zaradi česar lahko komuniciraš s komerkoli. Lahko malo več poveš o tem, kako ti je uspelo izmojstriti to veščino?

Res je. Znakovnega jezika ne uporabljam in se ga tudi nikoli nisem naučil, saj sem bil dolga leta naglušen in mi je branje z ustnic predstavljalo le dodatno pomoč pri razumevanju tega, kar sem slišal. Veščine branja z ustnic sem se sam spontano naučil v zgodnji mladosti, ko sem se prvič srečal s težavami s sluhom. Učenje branja z ustnic, ko si še otrok, je precej lažje kot takrat, ko odrasteš. To je podobno kot pri učenju tujega jezika; če odraščamo v dvojezični družini, se ga v zgodnji mladosti naučimo samodejno. 

V času šolanja so ti učitelji svetovali, da se prepišeš na šolo, prilagojeno gluhim osebam, vendar so tvoji starši vztrajali, da šolanje nadaljuješ na običajni osnovni šoli, ki si jo tudi uspešno zaključil. Prav tako si uspešno zaključil ekonomsko srednjo šolo in ekonomsko fakulteto, s čimer si dokazal, kako sposoben si. Se ti zdi, da naš šolski sistem pogosto deluje na način, da otroke ovira pri tem, da bi v polnosti uresničili svoje potenciale?

Da, res so mi tako šolski psihologi kot tudi učitelji svetovali, naj se prepišem na šolo za gluhe in naglušne, vendar sem bil pred tem že pol leta utečen v običajni osnovni šoli. Zakaj bi torej menjal šolsko okolje, če prej s tem nisem imel težav? S pomočjo slušnega aparata sem lahko relativno dobro slišal okolico ter razumel učitelje in sovrstnike.

Moje mnenje o šolskem sistemu ni najbolj bleščeče, saj sem v njem izkusil marsikaj bridkega; od nasilja s strani sošolcev do neenake obravnave s strani učiteljev. Blišč in beda šolskega sistema pa sta se pokazala v zadnjih dveh letih in pol. Vso to psihološko nasilje nad otroki z maskami in drugimi ukrepi ni bilo ne smiselno ne potrebno. A to je že druga tematika.

Po prvem intenzivnem poletnem tečaju salse sem mislil, da imam dve levi nogi in da ples preprosto ni zame. Vseeno sem vztrajal. Ko sem dojel, kako je z ritmom in štetjem korakov, sem začel v njem uživati. Trenutno glasbe sicer ne slišim, jo pa čutim. Pogosto si na začetku pesmi pomagam tako, da opazujem druge plesalce, s čimer ujamem pravi ritem, ali pa mi soplesalka nežno namigne, kdaj nastopi prvi takt.

Že 11 let se posvečaš tudi plesu - salsi. Kako si se naučil 'ujeti ritem', glede na to, da glasbe ne slišiš? Kaj ti predstavlja ples v tvojem življenju?

Ko sem začel leta 2011 plesati salso, sem glasbo še slišal. Začetek ni bil enostaven. Po prvem intenzivnem poletnem tečaju salse sem mislil, da imam dve levi nogi in da ples preprosto ni zame. Vseeno sem vztrajal. Da bi lažje osvojil osnove, se plesa nisem učil samo na tečajih, temveč tudi preko Youtube posnetkov. Ko sem dojel, kako je z ritmom in štetjem korakov, sem začel v njem uživati. Trenutno glasbe sicer ne slišim, jo pa čutim. Pogosto si na začetku pesmi pomagam tako, da opazujem druge plesalce, s čimer ujamem pravi ritem, ali pa mi soplesalka nežno namigne, kdaj nastopi prvi takt.

Ples mi predstavlja gibanje, druženje in veselje. Ko plešem, se lahko prepustim gibanju telesa, soplesalki, ritmu glasbe in tudi svojemu notranjemu ritmu.


Nekaj let si vodil tudi tečaje retorike. Katere so po tvojem opažanju najpogostejše napake, ki jih ljudje delamo, ko nastopamo pred množico ljudi?

Več kot 18 let je bil najprej tečaj in kasneje seminar retorike moja glavna poslovna dejavnost, ki mi je prinašala več 80 odstotkov prihodkov. S pojavom covida-19 se je vse postavilo na glavo. K sreči sem že pred tem imel obstransko poslovno dejavnost, izdelavo spletnih strani, ki je sedaj postala moja glavna poslovna aktivnost.

Najpogostejše napake, ki jih delajo začetniki v retoriki, so: premalo zaupajo vase, imajo velik strah pred tem, kaj in kako povedati v javnosti, obremenjujejo se s tem, kako bodo videti in kaj si o njih misli publika, med nastopom ne znajo oziroma ne zmorejo spremljati publike. Ob vsem tem se nekateri govor naučijo na pamet. Tako govor ne prihaja spontano iz človeka samega oz. iz njegovega srca, temveč prihaja iz njegovega spomina. Brati govor ali se ga naučiti na pamet ni enako, kot če spontano govorimo pred poslušalci s pomočjo iztočnic, ki jih imamo napisane na listku. Z javnim nastopanjem je kot s plesom – vaja dela mojstra.

Si tudi velik zagovornik srčnosti in srčnega delovanja. Kakšna je tvoja definicija srčnosti? Kaj bi bilo po tvojem mnenju potrebno narediti, da bi ta vrlina v naši družbi v večji meri stopila v ospredje?

Srčnosti se ne da opisati z eno samo besedo. To je vrlina, veščina in delovanje, ki ima več pomenov. Ko deluješ iz srca, narediš to, kar čutiš, da je dobro. Ko si srčen, ne glede na bolečino, žalost, dvom ali karkoli drugega, kar ob tem čutiš, poveš drugi osebi o svojih občutkih, strahovih, veselju ali žalosti. Srčnost je avtentičnost; slediti svojem pravemu jazu ter poslušati svoje najgloblje vzgibe in želje ter hkrati delovati v dobro vseh vpletenih. Srčnost pomeni, da na sočloveka gledaš kot na človeško bitje, ki ima svoje srce, dušo, čustva, občutke. Da z njim komuniciraš, kot si želiš, da bi drugi s teboj. Biti srčen pomeni biti pogumen, avtentičen, odločen, samozavesten, ne glede na to, kaj ti govori okolica.

Glede na to, da imam težave s sluhom, sem bil pogosto »outsider«; ne samo v šoli, temveč tudi v družbi, partnerstvu in v poslovnem svetu. Zato so se me v največji meri dotaknili ljudje, ki so uspeli kljub svojim 'omejitvam' in vsem, kar so doživljali v življenju. Pri teh ljudeh najbolj cenim vztrajnost, saj je to vrlina, ki je tudi meni velikokrat pomagala.

Bi lahko izpostavil katero osebo, ki ti s svojo osebnostjo in načinom življenja predstavlja vzor? Kaj je tisto, kar najbolj ceniš pri njej?

Glede na to, da imam težave s sluhom, sem bil pogosto »outsider«; ne samo v šoli, temveč tudi v družbi, partnerstvu in v poslovnem svetu. Zato so se me v največji meri dotaknili ljudje, ki so uspeli kljub svojim 'omejitvam' in vsem, kar so doživljali v življenju. Pri teh ljudeh najbolj cenim vztrajnost, saj je to vrlina, ki je tudi meni velikokrat pomagala.


V mladosti sem bil šibek. Bil sem tarča razrednega posmeha. V tistem času sem izvedel za filmskega igralca in bodybuilderja Louja Ferrigna, ki je navduševal in uspel kljub svoji hudi naglušnosti (tudi on uporablja slušni aparat). Tako sem tudi sam od 16. do 23. leta trikrat do štirikrat na teden hodil na fitnes, kar mi je pomagalo, da sem pridobil na moči, samozavesti in zaupanju vase.

Za kaj v svojem življenju si najbolj hvaležen?

Najbolj sem hvaležen za svojo notranjo moč, pogum, zaupanje in vztrajnost. Vse to mi je mnogokrat pomagalo, da sem kljub različnim življenjskim preizkušnjam ugledal luč na koncu tunela.