Minka Govekar je bila ena najpomembnejših Slovenk, ki se je v času pred drugo svetovno vojno zavzemala za pravice žensk. Bila je tudi učiteljica in prevajalka. Hkrati se je posvečala urednikovanju revije Slovenska gospodinja in priloge o gospodinjstvu v reviji Ženski svet, izdala pa je tudi dve knjigi.
Njene spise je učiteljica prebirala pred celim razredom
Minka Govekar se je rodila 28. oktobra 1874 v Trebnjem, njen prvotni priimek pa je bil Vasič. Njen oče Ljudevit Vasič je delal kot zdravnik, mama Marija Vasič pa je bila gospodinja. S starši je imela dober odnos in kot je sama nekoč dejala, sta jo dobro vzgojila. Njeno šolanje se je odvijalo pri ljubljanskih uršulinkah. Minka je v šoli najbolj uživala v pisanju in branju, njeni spisi pa so bili tako dobri, da jih je učiteljica pogosto prebirala pred celim razredom. Govekarjeva se je kasneje usposabljala za učiteljski poklic, saj je bil ta v tedanjih časih eden redkih, ki so ga ženske lahko opravljale. Že v času šolanja je na površje prišla njena aktivistična narava. Zavzemala se je namreč za izboljšanje položaja slovenskih gojenk in gojencev ter se borila za uveljavitev slovenskega jezika v izobraževalnem sistemu.
Po zaključenem šolanju se je kot učiteljica zaposlila v Mirni Peči, poleg tega pa se je še naprej pridno učila tujih jezikov, zaradi česar se je kasneje vzporedno lotila tudi prevajanja iz ruščine, poljščine, nemščine, srbščine in hrvaščine. Minka se je nekaj časa rada udeleževala plesnih tečajev in dogodkov. Prav tam je nekega dne spoznala tudi Frana Govekarja. Med njima je vzniknila simpatija, ki je skozi čas prerasla v globoko navezanost in spoštovanje.
Pritegnile so jo tematike, vezane na pravice žensk
Fran je imel Minko zelo rad. Poleg lepote je občudoval tudi njeno inteligenco, ustvarjalnost in pokončnost, ki se je zrcalila v njenih dejanjih. V času, ko sta se spoznala, je na Dunaju študiral medicino, zaradi česar sta v začetnih letih njune zveze živela ločeno. V tem času sta si redno dopisovala, Fran pa je Minki z Dunaja pogosto pošiljal časopise, članke, knjige in drugo čtivo, ki bi jo utegnilo zanimati. Minka si je tako še dodatno širila obzorja, še posebej pa so jo pritegnile tematike, vezane na borbo za pravice žensk. Ko je prišel Fran naposled nazaj na Slovensko, sta se z Minko po petih letih, odkar sta se spoznala, poročila. V zakonu so se jima rodili tri hčere in sin, ki je kasneje umrl.
S poroko se je Minkina učiteljska kariera zaključila, zato se je posvetila pisanju, prevajanju in urednikovanju. Čedalje bolj se je začela osredotočati na vsebine na temo žensk in njihovih pravic. Pisala je o njihovem gibanju doma in po svetu, pa tudi o gospodinjenju, vzgoji otrok ter o kulturi in književnosti. Njeni prispevki so bili objavljeni v Slovenskem svetu, Edinosti in v Slovenskem narodu. Članke je pogosto objavljala pod lažnim imenom Josip Trdina, kot so to počele številne ženske, saj so bili moški kot avtorji v tistih časih bolj cenjeni. Njeni članki so bili sicer objavljeni tudi v tujini.
V okviru Splošnega slovenskega ženskega društva organizirala številne proteste
Govekarjeva se je začela kasneje povezovati s somišljenicami, ki so si tako kot ona prizadevale za izboljšanje pravic žensk. Kot posledica tega je bilo leta 1901 ustanovljeno Splošno slovensko žensko društvo. Minka je postala tajnica društva in je to pozicijo zasedala nadaljnjih 27 let. Članice društva so igrale pomembno funkcijo pri bitki za pravice žensk v tedanjem času. Zahtevale so enakopravnost z moškimi, volilno pravico, enake pravice glede izobraževanja ter na splošno večjo zastopanost v javnem življenju. V te namene so organizirale številne shode in proteste. Pripravljale so tudi peticije, med katerimi je bila najbolj uspešna tista za podporo Majniški dekleraciji, saj je bilo v te namene zbranih kar 200.000 podpisov. Zaradi svojih aktivističnih dejavnosti je veliko časa preživela tudi v tujini; največ na avstrijskih, hrvaških in srbskih tleh.
Še preden se je začela druga svetovna vojna, je Govekarjeva odkrito nasprotovala fašizmu in uporabi nemškega jezika pri nas. Hkrati je sodelovala pri pomoči političnim zapornikom. Zaradi tovrstnih aktivnosti ni bila po godu takratni oblasti. Preganjali so jo, na neki točki pa ji je grozila celo zaporna kazen. Vendar je bila Minka pogumna ženska, ki je stala za svojimi prepričanji in dejanji, zato to ni zamajalo njene močne volje.
Zase trdila, da je feministka v dobrem pomenu besede
Govekarjeva je zase trdila, da je feministka, vendar v dobrem pomenu te besede. Medtem ko naj bi bile 'klasične feministke' tiste, ki niso marale moških in so se odločile, da se ne bodo nikdar poročile ali imele svojih otrok, Minka ni bila takšne vrste. O moških je imela dobro mnenje, zgolj prizadevala si je, da bi se jim ženske, kar se tiče pravic, čim bolj približale. Zagovarjala je tezo, da mora biti ženska izobražena. Le tako je lahko najboljša mati svojim otrokom, je bila prepričana.
Govekarjeva se je leta 1924 lotila tudi organizacije ene največjih akcij za boljšo opremljenost ljubljanske ženske bolnišnice. V njej je namreč primanjkovalo pripomočkov za dojenčke. Ker na razpolago niso imeli primernih oblačil, so dojenčke običajno zavijali kar v plenice. V posebnem pismu, ki je bilo namenjeno širši javnosti, je zapisala: »Ako pomagamo ženski bolnišnici, pomagamo s tem sebi. Sestre za sestro! Svoje može, očete, sinove in brate pa prepričajmo, da kapital, vložen v lepo, vsem higienskim zahtevam odgovarjajočo žensko bolnišnico in porodnišnico, ni mrtev kapital, njegove bogate obresti bodo zdrave; za življenje sposobne žene in zdravi, za bodočnost naše države upapolni otroci.«
O enakopravnosti žensk tudi predavala
Minka Govekar je bila tudi urednica revije Slovenska gospodinja in priloge o gospodinjstvu v reviji Ženski svet. Poleg tega je izdala tudi knjigo Dobra kuharica in zbornik Dobra gospodinja. Tudi v funkciji prevajalke je bila zelo aktivna, saj je v svojem življenju prevedla več kot 50 dramskih del. Uredila je tudi knjigo o ženskem gibanju Slovenska žena, s čimer je širila vedenje o slovenskih ženskah. Na temo enakopravnosti žensk je predavala v javnosti in pripravljala radijske prispevke. Umrla je leta 1950, njen mož pa eno leto prej.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: