Covid ni spremenil le našega občutka za notranjo varnost, ki ji radi rečemo psihološka varnost, ko je naš vsakdan običajen, brez pretresov. Šestletniki se morajo sami, brez pomoči učiteljic, samotestirati. Na pošto po novem vstopamo s preverjanjem identitet in pogoja PCT. Gre za pravila, ki se jim moramo ukloniti. Za skupno dobro. S pravili tega tipa nimam težav. Navadila sem se na maske in se cepila takoj, ko sem se lahko. Razumem posameznike, ki imajo kronične zdravstvene težave, da se bojijo govoric o stranskih učinkih cepiva, ki ga injiciramo v telo. Razumem strah otrok, ki celotne stiske covid sveta ne morejo v celoti sestaviti, saj je še odrasli nismo sposobni. Razumem starše. Stisko vseh nas.

Kaj manjka temu času?

Občutek za skupnost. Razumevanje drug drugega. Toplina. Trud za obče dobro. 

Čas covida tako nazorno priča o neodgovornostih in neizkoriščenih zmožnostih resničnega povezovanja na pravih osnovah, da nas sooča z našimi sencami, ki so se tokrat pokazale zares barvito. A tudi ta čas se bo slej ko prej končal. Zagotovo. A kako bomo končali mi? 

Res je. Manjka empatije. Sočutenja sočloveka. Prijaznih besed, ki so lepe, tvorne, radostne in zveneče. Ne rečem, da se ne soočamo z zahtevnimi časi in smo prisiljeni iskati rešitve tam, kjer jih nismo potrebovali še nikdar. Lepota zdravi, pravi znani izrek, ki v lepem razume prapočelo stvarstva, ustvarjanja življenja in živosti. Harmonija hrani, saj se ljudje, ki se počutijo v sobivanju z občestvom cenjeni, gradijo in postavljajo zdrave temelje skupnosti, kjer se vsakdo počuti vrednega in varnega. Skladnost podpira tako lepoto kot harmonijo, saj raztaplja grenkobo in zdravi neusklajene ritme časa in prostora. Razdor, ki je kralj Senc, vpenja razpoke v sisteme, ki so kleni in trdni. Saj to je cilj, praska za prasko, natrgajoč vlakna celo kamnin. Kar je natrgano, ne zdrži zahtev spoja lepote, harmonije in skladnosti. Le te zahtevajo milino, ki je kvaliteta višje zavesti. 


Kaj pa ljubezen? Mehkoba, toplina, prijaznost, skrbnost in sprejemanje? Sprejemanje, ki razume jezik lepote, harmonije, skladnosti in se otepa razdoru, vselej poišče jezike sprave in miru. A nikdar brez truda. Brez notranje askeze in odpovedovanja brezplodnemu besedičenju in vrtenju okrog lastne osi idejnega, koristnega in minljivega, človeštvo ne more napredovati v duhu, razvoju umovanja in delovanja, ki naj bo usrediščeno v notranji luči, ki pooseblja živost vrlin, po katerih živimo. In z dejanji pokažemo lastni stav, v besedah, ki se ne materializirajo, pa le odmev želje, ki ji zmanjka moči in energije, da postane meso. V miru, ki se rodi po viharju, vejejo potenciali, ki čakajo na priložnost. Priložnost, da se prepoznajo v plesu vrtnic in trnja, saj se čez nasprotja kalimo in krepimo. Stran od razdora in periferije človeške slepote, ki tako velikokrat ogluši ob zvokih glasov angelov, je pot vsakogar, ki se odpove samopašnosti, da začne iskati dobro za vse.

Človeška dejanja z dajanjem in prejemanjem, dobrim in slabim, šivanjem in trganjem, določajo usode. Čas covida tako nazorno priča o neodgovornostih in neizkoriščenih zmožnostih resničnega povezovanja na pravih osnovah, da nas sooča z našimi sencami, ki so se tokrat pokazale zares barvito. A tudi ta čas se bo slej ko prej končal. Zagotovo. A kako bomo končali mi? Z lastnim moralnim odtisom? Empatičnim odtisom? Ali zares dojemamo, kako totalna je moč človeške bližine in čustvene energije, ki lahko zdravi ali uniči? 

Foto: Gballgiggsphoto/Shutterstock

Toplina njene roke jo je predramila iz bolečin. Spala je na hrbtu, saj se je po težki operaciji komaj premikala. Toplina besed izkušene medicinske sestre ji je dajala moč, da se bori naprej. Naprej, naprej in samo naprej. Spominjala se je, kako se je kot mlado dekle zbala topline bodočega moža in kako je bežala pred njo. Saj je ni bila vajena. In v objemu njegove topline je počasi razbirala, plast za plastjo, kako kruti so bili ljudje do nje. Starši, ki so jo gledali kot veliko presuho preklo, ki ni za nobeno rabo, in učitelji, ki niso razumeli njene ljubezni do živali in narave, so ji poplesavali v mislih. Razumela je, zakaj ljudje bežijo pred ljubečo prisotnostjo in zakaj se je sama znašla v bolezni. Vedela je, da jo je bolezen približala njej sami. In tu na bolnišnični postelji se je v oklepu bolezni živo spominjala vseh dogodkov preteklosti. 


Ko je po operaciji odprla oči, ji je bilo tako slabo. Vse okrog nje je bilo megleno, črno. Spomin nekje raztreščen po etru, tako da niti ni dobro vedela, kje se nahaja. A toplina, prijazne besede medicinskih sester, trud vse ekipe za njeno moč, motivacijo in napredovanje, so jo predramili nazaj v življenje. Okrevala je kar dolgo, saj je poleg težke bolezni imela težave še s kolki, in čakala jo je nova operacija. Razmišljala je, kako nemogoče bi bilo zdržati v bolnici brez prijaznih besed, podpore in opogumljanja vseh, ki so ji stali ob strani. Doživela je moč podpore skrbnosti tujcev, ki so se predali poklicu podpore drugim.

Ovedla se je, kako slabe besede, gnev in neprijaznost uničujejo dobre namere, občutljive vezi in ravnovesja, ki jih ljudje večkrat z velikim naporom medsebojno tkemo in gradimo. V sebi je čutila upanje, a hkrati strah, kaj ji bo prinesla prihodnost. Bala se je ledenih pogledov naključnih sprehajalcev in čudnega odbleska prestrašenih ljudi v trgovinah, ki so stali v vrsti za kruh. A verjela je v srčiko dobrote, ki je v vsakomer.

In odločila se je, da bo vsak dan v vsakomer poiskala tisto dobro. Zase in za vse, ki so ji na poti ozdravljenja pomagali. Saj moč topline zdravi, luč ljubezni pa prežene vse sence. Vabi tudi tebe, draga bralka, dragi bralec, da se odločiš tako, kot se je odločila ona.