In, ideje polnijo naše ume, če si le vzamemo nekaj minut ali ur na dan in prelistamo tiskane in spletne medije, kjer nas intervjuji s posamezniki puščajo odprtih ust in večkrat tudi vedrih glav. 

Zdi se, da se resnično nekaj premika. Ali pa, da se je premaknilo že davno pred covidom. Ko smo opazovali, kako nas določa okolje in vrednote, ki jih vsakodnevno v nas vtiskajo mediji in poslovna okolja, katerih del smo. Ko smo opazovali, kako smo krhki in nemočni in kako je pomembno, da med nami zaveje duh skupnosti in veselja. Zaupanja in vere v dobro, ki gradi prave stike med ljudmi. 

Čas, ki je pred nami, bo odločal o tem, kakšna bo usoda tega naroda nadaljnjih sto let. Odločal bo o tem, ali bomo obstali, od Karantanije naprej do danes. 

Je človek sploh še vrednota, se sprašujejo mnogi, ki so že dolgo nazaj prenehali verovati v tisto srčiko dobrega, ki naj bi bila v vsakomer od nas. Kaj se je zgodilo z ljudmi, so se spraševale starejše generacije, rojene pred obema vojnama, izkušajoč največje krutosti, ki jih zmore bratova ali sosedova roka. Zares se vprašanja o tem, kaj človek je, vrstijo in kopičijo …. Pa nam odgovore ponuja znanost. Zelo obetavna nevroznanost pokaže, da so naši možgani kot plastelin: tisto, kar vidijo, tisto posnemajo. Zato postane evidentno, da se ne učimo le iz knjig, pač pa zlasti in predvsem iz opazovanja pomembnih drugih, njihove prisotnosti in njih dejanj. Zato ni vseeno, ob kom se kalimo. Navzočnost drugih, njihova energija in avra nosijo v sebi naboje in nevidne subtilne duhovne ravni, ki sovplivajo. Odgovore so nam dale tudi psihologija in vse ostale velike znanosti, ki proučujejo psiho: antropologija, teozofija, psihoanaliza in razne oblike psihoterapij. Človek je reka, ki vselej najde pot. In ponikne, ko pride njegov čas. Vse v nas žari v barvah, preko katerih so nas oblikovala okolja. In primarni odnosi s starši so določili meje in obzorja svobode, po katerih smo in si še vedno upamo posegati. 


In če so nam starši dovolili žareti v pristnih barvah in nas omejili le takrat, ko so zaznali, da se motimo in nam ponudili obzorja drugačnih možnosti, smo zrasli v zdrave ljudi. Ki zdravijo druge. Jih osvobajajo in jim nudijo pot iskanj in rešitev. Saj za zdravo rast otrok kot mladih in starih moramo soustvarjati okolja, kjer imamo tudi pravico do napak in zmot. In zgodovina znanstvenih odkritij pokaže, da so ravno znanstvene in metodološke napake tisti odgovorni agensi, ki botrujejo vsem novitetam v znanosti. Saj na primer merska napaka pokaže omejitve aparata ali pa hipotez, po katerih oblikujemo parametre znanstvenih paradigem.

In kot sem že zapisala, je pred nami zelo zahteven čas raziskovanja »nevidnih« subtilnih svetov človekove duševnosti, ki so jih najjasneje in eksaktno popisala starodavna tibetanska izročila. Zlasti zanimiva je šabd joga, joga življenja in umirjanja, ki uči o svetovih onkraj utelešene zavesti. Da smrt ni konec, razjasnjuje sant mat, joga slišnega življenjskega toka, ki uravnava vse živo in neživo. Svet je daleč od dvodimenzionalnega in le rigidni, neozaveščeni umi verjamejo kaj takšnega. Zato pa ne prenesejo naprednih in vseh, ki si s pogumom tlakujejo poti. 

Foto: Billion Photos/Shutterstock

V kakšnem svetu želimo živeti, sama pišem že leta. Raziskujem človekovo psiho, zlasti pa me zanimajo podzavestne vsebine, ki so vir številnih skrivnosti in brez dvoma odgovarjajo na vprašanja, ki burijo našo zavest. Trdim, da smo na pragu nove dobe in nove znanosti, ki se bo specializirala za proučevanje tematik, kot so telepatija, psihokineza in ostalih oblik duševnega so-vplivanja, ki jih danes proučuje zlasti spodobna, sicer pretirano marketinško in prodajno nastrojena »duhovnost«. Prvo okno, ki bo dalo brez prizivne dokaze za obstoj višjih ravno zavesti, bo nevroznanost z umetno inteligenco in mehanskih učenjem, ki jasno potrjuje, da nas vodijo vzorci. Obenem pa kaže smeri, kako se iz neoptimalnih vzorcev izviti. 

Sebi, prednikom in zanamcem dolgujemo pravo odločitev. Vsi, ki rečete, da vas volitve ne zanimajo, pojdite, pojdite in oddajte svoj glas. Saj šteje vsak. Čisto vsak. 

Zato je prav, da podpremo tiste ljudi, ki vidijo dlje. Ki si upajo misliti svet jutrišnjega dne, obenem pa ukrepati danes in takoj. Čas, ki je pred nami, bo odločal o tem, kakšna bo usoda tega naroda nadaljnjih sto let. Odločal bo o tem, ali bomo obstali, od Karantanije naprej do danes. 


Ali bomo obstali?

Bomo dovolili, da tisti, ki jim je Bog dal talente, zasijejo v njih v vsej svoji svetlobi, darujoč sebe vsem nam? Saj ko ljudem dovolimo, da zažarijo, se njihov žar prenese vsenaokrog. Dobro se multiplicira in čudež je pred vrati!

Bomo obstali?

Se bomo odločili prav?

Res je. Čakajo nas tri zelo burna, zanimiva desetletja. In ta naš narod si zasluži, da se pokaže, da zažari. Ne le doma. Pač pa v svetu.

Sebi, prednikom in zanamcem dolgujemo pravo odločitev. Vsi, ki rečete, da vas volitve ne zanimajo, pojdite, pojdite in oddajte svoj glas. Saj šteje vsak. Čisto vsak.

Uglasite se s seboj. Poiščite svete kraje, ki jih je v Sloveniji ogromno. Svete točke, kjer je energija čista in tvorna, najdete na vseh koncih Slovenije. Pojdite tja, uglasite se s seboj.

In odločite se po notranjem glasu, ki bo soodločal o tem, da bomo obstali in zažareli na visokih ravneh uma, duše in duha. 

*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.