V predvolilnem času opazujemo ljudi in posameznike, kako se izražajo, soočajo z argumenti in kako sami nizajo protiargumente. Opazujemo nivoje, kulturo izrekanja in naravo ljudi, kako se odzivajo na potencialno moč, ki jim bo morda dana.

Pravo vprašanje, ki se porodi samodejno je, kako presojati. Na podlagi česa in s kakšnimi merilnimi vatli bi lahko presojali človeški značaj. Njegovo etičnost. Moralo. Vemo, da je etika filozofija morale in da se dandanes vse več govori o vrednotah, saj smo jih nekako pozabili ali pa jih prenehali praktično udejstvovati. 

Kako prepoznati manipulacije, ko nas človek gleda z nasmehom na obrazu in potrjuje, da smo prava izbira zanj, ko vemo, da le igra igro oportunitete, ki nas jemlje le kot orodje za doseganje lastnih ciljev. Kot veter v njegova jadra želja, ki nikdar niso trčila ob zakon gravitacije? 

Lahko presojamo po besedah.

Dejanjih.

Izvornem namenu.

Etiki notranje svetlobe.

Etiki notranje teme.

Odločitvah.

Zablodah.

Okusih.

Podobnostih.

Razlikah.

Lepotah.

Stilih.

Namenih.

In tako dalje.

A rdeča nit ostaja napeta. Saj ne vemo kriterijev in meril, ki bi obče veljala. Ki bi nas zaščitili pred zmoto, napako in napačno presojo. Saj vemo, da je presoja ključna veščina, ki okarakterizira resnično esenco presojevalca. Kjer ni dovolj, da je zgolj racionalno inteligenten. Čustveno odprt in empatičen. Pač pa mora v sebi izgraditi notranji prostor za resnico, ki se v njegovi duši izkaže kot takšna. Večkrat se namreč zgodi, da kljub podatkom, dejstvom in vsem jasnim kazalcem, kaj na nečem je, v sebi nimamo potrditve, da je to resnično takšno, kot se izkazuje. Zato tisti, ki je sposoben zares dobro presojati, doume, da se zadnji stihi resnice odkrijejo v notranjosti.

Ko pri sebi enostavno vemo. Kaj je kaj. In kdo je kdo. 

Foto: fran_kie/Shutterstock

Večina sodi po podobnostih. Po interesih. Po hitrem in površnem preletu površine, ki ne zahteva truda in globine. Torej, podpira tisto, kar jim je podobno. Družinske člane, prijatelje in te, ki tulijo v isti rog, v katerega dihajo tudi sami. In ko se nekomu od t. i. »naših« spremeni pogled, jih to zmoti. Zaznajo odmik, zaznajo korak v svobodo od doktrine večine, kar je neodpustno. In takrat človeku ne dovolijo učenja, saj ga skušajo onemogočiti. Ne dovolijo rasti, ki se hrani z raziskovanjem in opazovanjem življenja, brez obsodb, saj življenje iskanja nikdar ne zatre; le to skušajo narediti soljudje. In svobodomiselnega odpišejo. Odslovijo. Zato radi rečemo, da enoumje kvari potenciale in človečnost. In značaj, ki ni brušen, grajen od znotraj, je kvarljiv; na dolgi rok nikomur ne prinese ničesar dobrega. Zato resnično značajnih ljudi ne iščemo v pozabah množice. 


In da. Rdeča nit presoje se razrahlja ob sproščenem pogledu učitelja, ki presoja s srcem. In razume, da je znanje brez milosti nevarno, um brez sočutja pa bolan. In rdeča nit presoje se zopet napne ob kritičnem naskoku osebnostnega profila »nadzornika« ali »policaja«, ki le išče napake in najde smisel svojega življenja le v njih potrditvah. In ko jih najde, se nit pretrga. Takrat se vključijo ideologije, ki takšen človeški zdrs opravičijo in poiščejo izgovore tam, kjer je ljudem ljubo. V izmislekih in izgovorih, ki opravičijo lenobo ali delno upravičeno nedelovanje povprečneža.

Kako presojati šovinista, ki je prepričan, da mu biološki spol nudi pozicijo nadvlade in da je njegova naloga omejevati pravice žensk na vse možne načine, začenši z vtiskovanjem pričakovanj v njeno telo, v proporce telesa in v videz, ki je minljiv? Kako presojati moža, ki ženo sili v vnovičen porod, a ima sam poleg nje še skrivna razmerja, ki jih skrije v službene poti, večerne sestanke in naporne seje, ki se jih ne udeleži, da bi lahko posedal s skrivno izbranko? Kako presojati nekoga, ki skriva lastno življenje še pred seboj in ki po stotič izgovorjeni laži verjame, da bo postala resnica, ki ga bo ščitila še pred bogom samim? Kako prepoznati manipulacije, ko nas človek gleda z nasmehom na obrazu in potrjuje, da smo prava izbira zanj, ko vemo, da le igra igro oportunitete, ki nas jemlje le kot orodje za doseganje lastnih ciljev. Kot veter v njegova jadra želja, ki nikdar niso trčila ob zakon gravitacije?

Danes bom ostala pri vprašanjih. Saj so odgovori prekompleksni.

A dvom, ki je nastal, odpira vrata novim podobam presoje, ki so se ravno s tem razlogom razkrile z namenom, da se poglobijo. 

*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.