Tisti, ki nismo vpeti v plesni svet, mislimo, da profesionalne plesalke živijo pod hudim pritiskom, da ostanejo vitke. Kako se vi spominjate tistih časov, tudi po odrekanju?

Spomnim se, da so nekateri moji konkurenti res imeli posebne diete, da ne bi pridobili teže, meni pa nikoli ni bilo treba paziti, kaj jem in koliko. Še dandanes ne. (smeh) Jem, kar mi prija. 

V času epidemije sem »pridobila« teniški komolec od računalniške miške, toliko več časa preživim za računalnikom. In seveda posledično toliko manj v plesni dvorani. Kriza! 

A kot pravite, vsi plesalci nimajo te sreče, krizno obdobje navadno pride po koncu profesionalne kariere.

Res je, kritičen čas je, ko končaš kariero profesionalnega športnika. Takrat ne treniraš več toliko, še vedno ješ enake količine hrane. Jaz na srečo nisem imela teh težav.

Ste se kdaj v življenju lotevali diet ali postenja? Ste morda vegetarijanka ali veganka?

Nisem ne veganka ne vegetarijanka. V času, ko nisem mogla zanositi, sem se res lotila tudi posebne diete. Skoraj leto dni nisem jedla mesnih in mlečnih jedi, sladkorja … In na koncu sem ugotovila, da neplodnost ni povezana s prehrano. 

Ste se po koncu profesionalne kariere lotili še kakšnega športa ali vam učenje plesa zadostuje?

Povsem ljubiteljsko, lahko bi rekli tudi kampanjsko, konec tedna ali nekajkrat na sezono, kolesarim, kar je moj poletni šport, in tečem na smučeh, kar je moj zimski šport. Še vedno pa je ples moj vsakodnevni šport. In zelo mi je všeč, da sem pri svojem delu lahko povezala ples v hobi in posel. 

Pri nas so v isti skupini tako študentke kot dame starejše generacije. In veste, kaj je najbolj zanimivo? Da leta ne pogojujejo, kako dobro gre kateri. Vsaka dejavnost, naj bo ples ali katera druga, vpliva na vitalnost, prožnost telesa in duha ter dobro počutje. 

Ples je šport, ki največkrat poteka v zaprtih prostorih. Kako poskrbite, da se naužijete dovolj sonca in svežega zraka?

Konce tedna imamo po navadi rezervirane za odklop in pobeg v naravo. 


Ko sva se dogovarjali za intervju, ste mi dejali, da vas do vstopa v peto desetletje življenja loči še leto in pol, ste doslej pri sebi opazili kakšno prelomnico v letih, ki je korenito vplivala na gibčnost telesa in metabolizem?

Za zdaj še nisem čutila nobene prelomnice. Najverjetneje zato, ker se spremembe dogajajo tako počasi in postopno, da jih ne opazimo. Opazili pa bi jih, če bi za desetletje zapustili svoje telo in se potem vrnili vanj.

V vaši plesni šoli plešejo dame različnih generacij. Kako ples vpliva na vitkost in vitalnost žensk po petdesetem letu?

Tako je, pri nas so v isti skupini tako študentke kot dame starejše generacije. In veste, kaj je najbolj zanimivo? Da leta ne pogojujejo, kako dobro gre kateri. Vsaka dejavnost, naj bo ples ali katera druga, vpliva na vitalnost, prožnost telesa in duha ter dobro počutje. Narediti je treba samo prvi korak, priti in vztrajati. (smeh) 

Kaj vam pravijo učenke, tiste malce starejše, kakšne rezultate opažajo? In koliko časa morajo trenirati, da vidijo prve učinke treningov na svojem telesu?

No, zagotovo ni dovolj, da na vadbo prideš enkrat tedensko ali pa še to ne, in misliš, da se bo po štirinajstih dneh kaj poznalo. Rednost in vztrajnost sta na dolgi rok in za vidnejše rezultate še vedno ključni.

Zdaj že eno leto več sedimo, kot se gibljemo, vaši plesni tečaji so večinoma potekali po spletu. Kaj opažate pri svojih učencih? Kakšne posledice pušča epidemija?

Res je, v tem času sem »pridobila« teniški komolec od računalniške miške, toliko več časa preživim za računalnikom. In seveda posledično toliko manj v plesni dvorani. Kriza! Zanimanja za spletne vadbe je bilo jeseni in pozimi več kot v tem trenutku. Upam, da so ljudje namesto pred računalnikom na sprehodih. Zdi pa se mi, da smo vsi na koncu s potrpežljivostjo in si želimo samo eno, svobodo, da gremo, kamor bi želeli, in počnemo tisto, kar bi želeli.