Ženska je najlepša, ko se prepusti moškemu

Vse več žensk se šele po tridesetem letu prvič opogumi in začne odkrivati lepote plesa. Sploh ko ti gre dobro, se mu je težko upreti, kajne?

Se strinjam. Prepričana sem, da smo prav ženske ustvarjene za ples. To imamo v krvi.

Najsrečnejša bom takrat, ko si bova s hčerko Elo z nekom ustvarili novo življenje, novo družino. 

Zakaj mislite, da je tako?

Dobro vprašanje. Že v naravi ženske je, da izraža lepoto gibanja, estetiko, eleganco. Menim, da bi morale te veščine izpopolnjevati, se jih učiti.

Že v drugem nastopu ste se odlično izkazali. Žirantka Katarina Venturini vam je celo dejala: Plesalka je rojena! Pred priključitvijo šovu Zvezde plešejo ste se pol leta posvečali flamenku, dva meseca pa plesu ob drogu. To je vse?

No, nekoliko smo se učili plesati tudi na fakulteti (za šport, op. a.), vendar mislim, da sem ljubezen precej podedovala po mami. Tudi ona odlično pleše in ima v sebi prirojeno eleganco.

Zagotovo imam enako pravico do novega življenja, veselja in sreče kot kdo drug. Sem jaz kriva, da mi je umrl mož? 

Mnogo žensk se pri plesanju v paru ubada s težavo, kako se prepustiti moškemu, da vodi, kar je nujno.

Zagotovo. Ironija današnjega časa je prav v tem, da smo postale tako zelo emancipirane, samostojne in svobodne – vse to sicer podpiram in tudi sama živim – da se nam je hkrati izmuznilo iz rok najosnovnejše zavedanje, namreč da je ženska najlepša, ko se prepusti moškemu. To velja tudi na plesišču. Pa čeprav jo on vodi, sta oba enakovredna, delujeta kot celota. To je zame bistvo življenja. Prav zato sem se tako zelo našla v plesu v dvoje.

Med vama z Miho je prav posebna kemija. Le plesna?

Seveda. Nič drugega ni, ker oba veva, kje je meja. (Nasmeh.) Miha ima ogromno izkušenj, jaz se pa tudi nikakor ne bi želela zapletati v kar koli dodatnega, ker sem tam z njim le zaradi plesa. Glede teh stvari sem zelo načelna. Se pa spletajo lepe prijateljske vezi in seveda se navežeš na človeka, s katerim deliš vsakodnevno plesno intimo.

Vam izražanje strasti na plesnem parketu po drugi strani pomaga odpirati srce, ki se je po tragični smrti vašega moža, priznanega fotografa in režiserja Jureta Breceljnika pred dvema letoma in pol zlomilo? Dejali ste že, da si nekoč spet želite ljubiti, imeti moškega, ne nazadnje tudi očetovsko figuro za svojo hčer.

Ples mi nedvomno pomaga celiti rane. To je tudi eden glavnih razlogov, zakaj sem sprejela vabilo v šov. Vedela sem, da bom tako laže predelala tiste stvari, ki mi jih doslej ni uspelo. Pri dobrem plesanju daš gledalcem vedno svoje srce kot na pladnju. To je zame največji izziv, saj hkrati občutim strah, kako bodo zdaj name gledali ljudje glede na mojo zgodbo.

Kot na mlado vdovo?

Tako je. Opazila in začutila sem nekaj, kar me zelo žalosti in se mi zdi grozno, namreč ljudje pogosto menijo, da se ne spodobi, če vdova ali vdovec poskuša zaživeti na novo, uživati življenje; da mora biti sam, medtem ko imajo lahko ločenci že kmalu novega partnerja. V zvezi z njimi obstaja veliko večja toleranca. Vsaj jaz sem to tako začutila, verjetno pa ni pri vseh enako in se s to težavo spopadajo tudi oni. Tega res ne razumem in to je eden od glavnih zadržkov, ki jih moram pri sebi predelovati. Zagotovo imam enako pravico do novega življenja, veselja in sreče kot kdo drug. Sem jaz kriva, da mi je umrl mož?

Iskreno povedano, mislim, da je njegova žarnica preprosto pregorela. Imel je izjemno intenzivno, polno življenje. 

Po uradnem poročilu je umrl v Bruslju med spanjem zaradi možganske kapi. Ali je bil sicer zdrav?

Ja. Vsaj rekel ni nikoli, da bi bilo kaj narobe. Zakaj se je to zgodilo? Iskreno povedano, mislim, da je njegova žarnica preprosto pregorela. Imel je izjemno intenzivno, polno življenje. Preden sva se spoznala, je bil tudi malo rokenrolerski, divji. V tem ni bilo nič slabega, ker je pač živel, kot si je želel. Predvsem zadnja leta, ko sem zanosila in sva odkupila hišo ter vzela kredit, pa je veliko delal in doživljal ogromno stresa. Sploh v svojem zadnjem letu življenja, ko se je začela neodvisna produkcija Zadnjih ledenih lovcev (dokumentarnega filma o negativnem vplivu globalizacije na dragoceno tradicijo Inuitov na vzhodni Grenlandiji, ki ji ga je po njegovi smrti skupaj z ekipo uspelo dokončati in si je na Festivalu gorniškega filma prislužil glavno nagrado, op. a.) ter z njo povezan šestnajsturni delovnik. Večino bremena je prevzel na svoja ramena.

Njegov priljubljeni stavek se je glasil: Vsak lahko živi svoje sanje. O čem trenutno sanjate vi? Si morda želite zmage v oddaji ali kaj drugega?

Zmaga se mi zares ne zdi bistvena, lahko živim brez zlatega odličja, saj sem se sama sebi že zadosti dokazala v življenju, si pa močno želim odplesati vseh enajst oddaj oziroma priti v finale. Tako bi se lahko tudi največ naučila z maksimalnim plesnim izkoristkom. O tem trenutno sanjam jaz: da s srcem in dušo odplešem vse oddaje. Zase in za svojo žensko dušo.

Koliko si k srcu jemljete mnenje žirantske četverice?

Zame so zelo pomembne besede Katarine Venturini in Andreja Škufce, pa čeprav je lepo prisluhniti tudi Ladu Bizovičarju in Niki Urbas Urbančič. Komaj čakam, da bosta začela Katarina in Andrej kot nekdanja svetovna plesna prvaka in izkušena učitelja podajati še bolj strokovne komentarje. Tako še bolj veš, kje se moraš popraviti oziroma na kaj moraš biti pozoren.

Zelo dobro se spomnim najinega zadnjega telefonskega pogovora. Klicala sem ga v sredo popoldne, on pa je umrl s srede na četrtek. Nikoli prej ga nisem slišala tako zelo veselega, srečnega in izpolnjenega kot prav med tistim najinim pogovorom. 

Zakaj občinstvo po vsakem negativnem Škufčevem komentarju vpije »buuuu«? Mar ni to nespoštljivo do takšnega strokovnjaka oziroma otročje?

Meni je Andrej Škufca všeč, ker je dosleden, pošten in strog. Njegovi kriteriji so zelo natančno določeni in to spoštujem. Odziv občinstva je po svoje razumljiv, saj se vsi potrudimo maksimalno in je vsaka pohvala dobrodošla, pa vendar je namen njegovih komentarjev, da spodbuja napredek in poučuje občinstvo o tem, kakšen je določen ples, kaj mu je manjkalo, in prav je tako. Zaradi njegovih strokovnih komentarjev imam sama toliko večjo motivacijo, da odplešem še bolje, sicer bi mi postalo dolgčas. (Nasmeh.)

Glede sanj v zvezi s plesom ste odgovorili. Kaj pa v zasebnosti?

Najsrečnejša bom takrat, ko si bova s hčerko Elo z nekom ustvarili novo življenje, novo družino. Kdaj bo to, pa bo pokazal čas; vse ob svojem času.

Ste morda že v koga zagledani?

(Se na kratko zasmeji.) Tega pa ne bom komentirala. No, če bi bilo kaj na tem, bi povedala. Seveda obstajajo simpatije, a od tega do česar koli konkretnega so še svetlobna leta.

Bi imeli še kakšnega otroka?

Ja, komaj čakam! Upam, da bom imela vsaj še dva. Nočem, da bi bila Ela edinka. Čutim, da je tako prav, in če bi bil Jure še živ, bi zagotovo imela vsaj še enega otročka. Tudi sam si ga je želel.

Zdaj vem, da je bila takratna nenavadna silna žalost verjetno prav posledica intuicije, nezavedne slutnje. 

Zdaj je Ela stara tri leta. Glede na to, da je bila ob smrti svojega očeta stara le pet mesecev, se ga verjetno ne spominja.

Morda le podzavestno. Vesela in hvaležna sem, da je imela vsaj petmesečno pozitivno izkušnjo z očetom in imava nekaj lepih skupnih videoposnetkov, ki si jih bo lahko ogledala.

Se morda spomnite zadnjih besed, ki sta si jih izrekla z možem?

Zelo dobro se spomnim najinega zadnjega telefonskega pogovora. Klicala sem ga v sredo popoldne, on pa je umrl s srede na četrtek. Nikoli prej ga nisem slišala tako zelo veselega, srečnega in izpolnjenega kot prav med tistim najinim pogovorom. Ta se je vrtel okoli običajnih stvari, ki zadevajo družino in posel. Takrat nisem pomislila, da bi se mu lahko zgodilo kaj hudega. Po drugi strani pa sem bila prav v tistih dneh, ko je bil v Bruslju, izjemno žalostna, vendar za to nisem imela nobenega pravega razloga. Načeloma ne sodim med ljudi, ki bi se predajali žalosti, zato mi to ni bilo razumljivo.

Vse do naslednjega dne.

Ja, kot bi se v zraku nekaj pripravljalo na tragični dogodek. Sem zelo občutljiva in večkrat začutim takšne stvari, le da si jih prej ne znam razumsko razložiti. Teh občutkov sem se zavedela šele kasneje, po njegovi smrti, ko sem obudila spomin. Zdaj vem, da je bila takratna nenavadna silna žalost verjetno prav posledica intuicije, nezavedne slutnje. Morate vedeti, da je bil Jure med snemanjem velikokrat v zelo nevarnih okoliščinah, denimo na ledenih gorah Grenlandije, sredi ledenega morja na čolnu. Lahko bi se mu zgodilo kar koli, a sem vedno zaupala vanj, da bo znal vse urediti, kot je prav, saj je bil izjemno inteligenten, iznajdljiv oziroma sposoben predvideti vse mogoče zaplete ter se primerno odzvati nanje.

Znašla sem se v hudi finančni stiski in tudi zato sem vztrajala, poleg srčne želje, da končamo vse to – zanj. 

Ali je med vama ostalo kaj neizrečenega?

Ne. Sama nimam nobenih obžalovanj. To je tako lep občutek, zaradi tega sem v sebi mirna. Spokojna.

Leta 2011 po koncu kariere izjemno uspešne plezalke z večkratnimi nazivi prvakinje ste dobili službo v mediacijskem podjetju in hkrati trenirali mlajše rodove plezalcev. Po smrti moža pa ste prevzeli njegovo podjetje in s tem dodatno odgovornost ter breme.

Res je. Takrat sem bila pred težko odločitvijo, ali vse pustiti ali dokončati njegove projekte, in začutila sem, da moramo iti naprej in dokončati njegovo delo. Znašla sem se v hudi finančni stiski in tudi zato sem vztrajala, poleg srčne želje, da končamo vse to – zanj. Z ekipo smo res garali dve leti in pol ter v težki preizkušnji ob Juretovi izgubi presegli vsa pričakovanja ter končali vse tri njegove nedokončane projekte. Prepričana sem, da smo mu s tem postavili najlepši spomenik, tudi nekaj, kar bi si sam od vsega najbolj želel.

Čestitke! Katero poslovno pot boste izbrali v prihodnje?

Po izobrazbi sem profesorica športne vzgoje. V šoli nisem nikoli učila, a me še vedno vleče v pedagoške vode. V dveh, treh letih produkcijskega dela sem se zaljubila tudi v ta poklic, ker je nadvse dinamičen. Zdi se mi, da mi gre zelo dobro od rok. Po plesnem šovu – čas zanj sem si vzela, ker to potrebujem – bom iskala novo službo, morda prav v produkciji, ali pa bom šla v delo z otroki, ki me prav tako veseli. Bom že nekako. S tem se zdaj ne obremenjujem. Uživam vsak trenutek, ker sem o tem sanjala res dolgo.

V zvezi s pokojnim možem imate še en cilj, in sicer da bi njegov pepel, ki je trenutno na ljubljanskih Žalah, raztresli po Grenlandiji.

Drži. To ni le naš namen, ampak tudi odločitev Juretovih staršev. Glede na to, da sem Jureta res dobro poznala, vem, da si svoje zadnje postaje zagotovo ne bi izbral med tisočerimi žarami. On je bil v vseh pogledih svobodnega duha, svetovljan. S prijatelji so prav zadnji večer pred njegovo smrtjo kupili vozovnico za Grenlandijo in vem, da je bila kvečjemu ta v resnici njegov zadnji cilj; vse življenje je bil zaljubljen v led in sneg. Ne vem pa, koliko bomo imeli sreče s slovensko birokracijo, to bo zagotovo velik podvig in upam, da ga bomo izpeljali takoj, ko bo pravi čas za to. Zdaj še ni.

Juretova smrt je bila kot najhujši, najbolj boleč padec s strme stene. Zlahka bi ostala tam, vsa obtolčena na dnu prepada, a sem se raje odločila, da grem korak za korakom naprej; počasi, a vztrajno.

Še plezate?

Premalo. Z Juretom sva šla večkrat skupaj plezat v naravo, ponavadi konec tedna. Takrat so nastali najlepši spomini nanj.

Spoznala in zaljubila sta se prav takrat, ko je o vas kot uspešni plezalki posnel film, kajne?

Res je, zaljubila sva se na premieri najinega prvega dokumentarnega filma Magnezij in čokolada. Jure ga je režiral, jaz pa sem bila glavna igralka. (Nasmeh.) To je bilo pred natančno devetimi leti, marca 2009.

Kako vas je ta huda izkušnja, ko nepričakovano izgubiš ljubljeno osebo, spremenila? Ne le razžalostila, ampak tudi oplemenitila – sem izbrala primerno besedo?

Ja, lepo ste povedali. Kljub vsej tragediji, žalosti in praznini, ki jo še vedno čutim in jo tudi bom, saj se sčasoma naučiš živeti z njo, sta bili zadnji dve leti najbolj produktivni v mojem življenju. Zagotovo sem postala zrelejša, odločnejša, pa hkrati senzibilnejša in bolj ljubeča oseba; takšna ženska, kot sem si vedno želela biti. V sebi sem našla notranje moči, za katere prej nisem niti vedela, da obstajajo. Tudi v športu se dogajajo vzponi in padci. Juretova smrt je bila kot najhujši, najbolj boleč padec s strme stene. Zlahka bi ostala tam, vsa obtolčena na dnu prepada, a sem se raje odločila, da grem korak za korakom naprej; počasi, a vztrajno. Kadar si povsem na tleh, je najpomembneje, da zbereš moči in se pobereš, spet poiščeš pot proti vrhu. Rešila me je prav simbolika iz plezanja, da sem se tudi tu borila. Bilo je nepredstavljivo težko, a ko nimaš manevrskega prostora in ko veš, kaj si želiš ter poslušaš svoje srce, je vse mogoče. Takrat vse vesolje teži k temu, da se ti želje uresničijo. Danes iz te izkušnje izhajam kot še večja notranja zmagovalka kot kadar koli prej v športu. Moja Ela in to, da sva živi, zdravi, nasmejani in zadovoljni, je moja največja nagrada in priznanje za zadnji dve leti in pol. Počasi s tem obračam nov list in se veselim novega življenja. Predvsem pa vsakotedenskih plesnih izzivov. (Nasmeh.)