Na plesni akademiji Codarts v Rotterdamu sta bila vsak v svoji generaciji izbrana med več kot 900 študenti! Med vsemi prestolnicami, kjer sta delovala, sta se odločila za Novo Gorico. Zakaj?
Michal: Zdelo se nama je, da je svet majhen in da povezave niso ovira. V Rotterdamu sem živel sedem let. Naveličal sem se tamkajšnjega vremena in življenjskih razmer. Plesalci smo bili sicer cenjeni in imeli smo odlične možnosti za ustvarjanje s produkcijskimi hišami. V Novi Gorici, od koder prihaja Nastja, pa sva želela vzpostaviti plesni ansambel. Zdela se je idealen kraj za uresničitev ideje, saj je v bližini meje z Italijo, pri plesu pa ni jezikovnih ovir. Toda zapletlo se je pri birokratskih zadevah in nekaterih stvari pač ne moreš premakniti. Večkrat sem se spraševal, ali je bilo prav, da sva prišla sem. Ne me narobe razumeti, lepo mi je tu, toda ko se srečuješ z vsemi birokratskimi ovirami, se pojavijo dvomi.
Nastja: Plesni ansambel deluje kot gledališče, v katerem zaposleni plesalci ustvarjajo predstave. Povsod po svetu je status plesalcev veliko bolj urejen. V Sloveniji imamo en sam ansambel za sodobni ples, ki zaposluje le peščico plesalcev, in dve operno-baletni hiši. Na Nizozemskem ima vsako mesto najmanj en plesni ansambel za sodobni ples ali več.
Michal: Ideja se nama je zdela uresničljiva in še vedno verjameva v to. Bila sva polna energije. Začela sva z manjšimi predstavami v koprodukciji z nizozemskimi gledališči Korzo Theater Haag, Lantaren Theater Rotterdam ter De Gouvernestraat Theater Rotterdam, potem pa smo ustvarjali večje predstave. Potencial v Sloveniji nedvomno je, saj je tu ogromno dobrih plesalcev.
Nastja: Ja, plesalci so na visoki tehnični ravni. Velika škoda pa je, da gredo študirat v tujino, potem pa se nimajo kam vrniti oziroma nimajo možnosti zaposlitve.
Nastja: Kadar pride njegova družina na obisk, kar ne more verjeti, da toliko ljudi poseda po barih dopoldne med delovnim časom. Ko je prišel v Slovenijo, je imel precej težav s tem. On pride na kavo, jo dobi, na hitro spije in gremo naprej. Ni bil navajen posedati in si vzeti čas. … No, zdaj se je že navadil! Ni imel druge možnosti!
Vidva sta razvila svoj plesni slog contemporary fusion in za eno svojih izjemnih plesnih predstav izbrala Platonov Simpozion, ki se posveča raziskovanju odnosa med moškim in žensko. Iskanje celote v nasprotnem spolu. Je to tudi vajina zgodba?
(Se spogledata.)
Nastja: Predstava On/a je iz treh delov. Prvi je mitološki, ki govori o tem, da smo moški in ženske bili enkrat eno. In ker smo bili preveč …
Michal: … popolni …
Nastja: … nas bog je razdelil na dva dela. Na moškega in žensko oziroma dve osebi. In to je popolna ljubezen. Kajti ko si v zvezi, si eno. Midva sva ves čas skupaj: ustvarjava skupaj, živiva skupaj …
Michal: … se dopolnjujeva.
Vi, Nastja, ste divji, ognjeviti – na to napeljuje tudi vaša prepoznavna rdeča barva las. Vi, Michal, pa delujete umirjeni, premišljeni …
Michal: Ti si malo bolj ognjena, ja … (Smeh.)
Nastja: … Zgovorna, glasna … Michal je bolj umirjen.
Michal: Mislim, da se tudi to spreminja, ker nisem bil vedno tak. Tudi ples, ki sem ga prej plesal, je bil bolj eksploziven.
Bili ste petkratni svetovni prvak v hiphopu!
Michal: Hip hop je bil v časih, ko sem jaz plesal, atraktiven ulični ples. Mene pa je zanimalo raziskovanje, pripovedovanje zgodbe. Okrog tega je še ves svet: gledališče, scenografija … in študij v Rotterdamu se mi je zdel lepa nadgradnja – videnje plesa kot široke umetnosti …
Še danes vama tudi najbolj ostri plesni kritiki priznavajo izredno pripovednost.
Nastja: Rada ustvarjava predstave, ki so namenjene širokemu spektru ljudi. Mislim, da nama to uspeva. Za vsakim korakom je zgodba, a tisto, kar je 'fajn' pri plesu, je, da pušča svobodo interpretaciji posameznika.
Všeč mi je bila vaša misel, Michal, da je naše telo »struna, ki najlepše zavibrira, ko zaigramo nanjo v celoti«. Za plesalce pa ste dejali, da »razmišljajo s telesom« … Torej um odpade?
Michal: To je gibalna intuicija. Nekaj, kar ima vsak v sebi. Vsekakor sta potrebna tudi predznanje in tehnika. Ko zaigra glasba, se prepustiš …
Michal: Dopust je za naju takrat, ko v tujini učiva po samo tri ure na dan.
Kako pa na avdicijah izbirata plesalce? Je pomembnejša tehnika ali intuicija?
Nastja: Tehniko lahko opazuješ, a po določenem času postane dolgočasna. In takrat iščeš tisto, kar je posebno v plesalcu. To je včasih težko, saj na avdicijah nimamo dovolj časa, da bi se posvetili vsem in pogledali vsakega plesalca, kot bi si želeli. Pri 400 prijavah z vsega sveta je to težko. A se trudiva. Je pa res, da vsaka predstava zahteva drug značaj.
Michal: Doslej smo bili z izbiro vedno zadovoljni. Potrdilo se je, da intuicija deluje. In vesela sva, da se na avdicije prijavljajo plesalci iz vse Evrope, Afrike, Avstralije, Izraela. V naši prvi predstavi smo imeli Japonko.
Je kultura plesanja iste zvrsti – sodobnega plesa – na Japonskem drugačna kot pri nas? So razlike znotraj istega žanra?
Nastja: Zagotovo! A nekatere sodobne plesne tehnike ostajajo enake.
Michal: Poleg klasičnega baleta in tradicionalnih plesov je treba omeniti tudi zanimiv izrazni ples buto. Gre za izrazito izrazen žanr, manj plesen, bolj gibalen, a izjemno zahteven in poglobljen. Razvil se je po 2. svetovni vojni – z njim izražajo zelo težke občutke.
Pa je res osnova vsega balet, kakor pogosto poudarjajo v tujih plesnih šovih?
(Michal nagajivo odkimava in se smeje.)
Nastja: Kar ti da balet, ti nobena druga tehnika ne more. Balet je osnova, predvsem tehnična.
Michal: Gotovo je močan temelj za mnogo plesalcev. Obstajajo pa tudi zelo uspešne institucije na svetu, ki ne temeljijo na baletu, temveč na različnih tehnikah prek improvizacije in podobno. Tudi od tam prihajajo izjemni plesalci. Sam sem se z baletom srečal šele na rotterdamski akademiji …
In smo spet pri Platonovi popolnosti. Sodelujeta z gledališčem SNG Nova Gorica, vsako leto pa pripravita tudi samostojni projekt. Ga lahko že napovesta?
Nastja: MN Dance Company praznuje 10 let, zato sva predstavo naslovila DE-SET. To bo preplet plesa, glasbe v živo in atraktivnih vizualnih podob. Vanjo sva vključila nekatere motive iz svojih dosedanjih predstav, ki tematizirajo večne resnice in človeška vprašanja, tako najbolj intimna kot družbena, vedno pa ostajava v tesnem zanimanju za človekovo bistvo, njegovo povezavo z drugim, tako z najbližjim kot neznanim. Z najinim lastnim plesnim slogom bova svoje spomine in pretekle zgodbe povezala v novo konceptualno formo, ki jo bova soustvarila z glasbeniki dua Silence, vokalistom Borisom Benkom in pianistoma Primožem Hladnikom in Igorjem Vićentićem. Glasba dua Silence naju že od začetka navdihuje; spremljala je tudi najino prvo predstavo Mit. Premiera predstave DE-SET bo 16. oktobra v Cankarjevem domu v Ljubljani.
In trajala bo DE-SET minut?
Nastja: Magari! (Smeh.) Ko sva začela v duetu ustvarjati celovečerne plesne predstave, sva bila deset let mlajša in že takrat je bilo naporno. Zato je predstava nedvomno izziv, ki se ga bova z veseljem lotila!
Kdaj pa plesalec postane »star« v tem umetniškem žargonu?
Nastja: Pomembno je, kako skrbiš za svoje telo in telesno pripravljenost. Midva sva res aktivna in delava tako rekoč vsak dan. Želim si biti kot moj prvi plesni učitelj Siniša Bukinac, ki še pri svojih 50 letih odpleše tako zahtevne kombinacije, kot jih celo bistveno mlajši ne zmorejo.
Michal: Telo se ves čas spreminja in moraš ga poslušati. Vedno pa lahko najdeš nekaj novega. Gibalno ekspresivnega. Četudi ni v njem toliko fizično zahtevnega.
Kaj pa Poljaki in Slovenci? Verjetno smo Slovani podobni drug drugemu – tudi ko govorimo o plesnem temperamentu?
Nastja: To boš pa ti povedal! (Smeh.)
Michal: Smo si podobni tudi po kulturi.
Nastja: Jaz mislim, da so Poljaki veliko bolj delaven narod! (Smeh in pogled proti Michalu.)
Michal: Jaz si tega nisem upal reči.
A res? Kako se to kaže?
Nastja: Kadar pride njegova družina na obisk, kar ne more verjeti, da toliko ljudi poseda po barih dopoldne med delovnim časom. Ko je prišel v Slovenijo, je imel precej težav s tem. On pride na kavo, jo dobi, na hitro spije in gremo naprej. Ni bil navajen posedati in si vzeti čas. … No, zdaj se je že navadil! Ni imel druge možnosti! (Smeh.)
Pa vidva? Si znata vzeti čas zase? Zdi se, da bosta vse življenje preplesala!
Nastja: Pridejo napori, ko telo ne zmore več, in po toliko letih sva se naučila, da si morava vzeti nekaj dni prostega časa in regenerirati telo, tako da si vzameva kak vikend oddih.
Pa plešeta tudi na dopustu ali vseeno odklopita?
Nastja: Midva ... (Se spogledata, nekoliko nerodnosti.) Midva sva bila lani prvič po mnogih letih na dopustu, tudi na poročno potovanje nama še ni uspelo iti.
Michal: Dopust je za naju takrat, ko v tujini učiva po samo tri ure na dan.
Nastja: Pa tudi ko sva lani dejansko šla v Rovinj, sva potem obiskovala vse mogoče aktivnosti, ki jih je hotel ponujal – fitnes, skakanje na trampolinih, vodna aerobika, namizni tenis. Ne moreva poležavati.
Nastja: Bega me misel, da se prav v tem trenutku nekaj plesalcev odloča, ali bodo ples izbrali za svojo poklicno pot. In ker nimajo možnosti za zaposlitev, se za to ne odločijo ali pa nadaljujejo v tujini. Talent odhaja iz Slovenije.
Ustvarjata kot plesalca, koreografa, pedagoga, sta avtorja celovečernih plesnih predstav, plesnih videov in filmov z več milijoni ogledov, pa tudi plesnih miniatur. Že vesta, kaj je vajino pravo poslanstvo?
Nastja: Kot pedagoga predajava znanje mlajšim generacijam, ki rastejo v izjemno kakovostne plesalce, na vseh tekmovanjih dosegajo prva tri mesta, so izredno delavni in ponosna sva nanje. To je veliko zadoščenje in priznanje za najino strokovno in kakovostno plesno vzgojo mladih. Predstave … to pa je to, kar naju izpolnjuje, saj se s tem izražava. Vse je povezano. Idealno bi bilo, da bi izobraževala plesalce, ki bi jih pozneje lahko zaposlili v domačem plesnem ansamblu.
Michal: Nimamo ansambla, da bi ves čas delali z njim, so pa ponovitvene predstave in raziskujeva nove načine gibanja. Z učenjem pa si blizu mladim, vidiš, kaj je zahtevno, kaj jim je všeč in kaj jih zanima. Radi bi vzbudili zanimanje pri mladi publiki. To se nama zdi zelo pomembno. Vsa tehnologija sodobnega časa odmika mlade od gledališča.
Nastja: Zato se nama zdi pomembno, da ustvarjava predstave, ki so zanimive tudi mladim.
Pa vaju bomo lahko zadržali v Sloveniji?
Michal: Včasih je res težko in priznam, da nastopijo tudi takšni trenutki, ko bi želel svojo plesno kariero naprej graditi kje v tujini. Veliko sva prisotna v tujini – lahko rečem, da celo več kot v Sloveniji. A ostajava optimistična – zagnana in delavna. Sicer pa v najinem kreativnem svetu meje ne obstajajo in svet je naš dom.
Nastja: Bega me misel, da se prav v tem trenutku nekaj plesalcev odloča, ali bodo ples izbrali za svojo poklicno pot. In ker nimajo možnosti za zaposlitev, se za to ne odločijo ali pa nadaljujejo v tujini. Talent odhaja iz Slovenije.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: