Mnogi verjamejo, da so edina prava potovanja tista, ki zahtevajo letalsko vozovnico, tuje, oddaljene dežele, nove kulture. A obstajajo tudi druge vrste potovanj, za katera pa v resnici ni treba daleč. Kakšna so vaša potovanja?

Ko pomislim na počitniško potovanje, pomislim na tiste kotičke, ki me na poseben način pritegnejo k sebi. Ko sem kot otrok kolovratil po bližnji okolici, sem za določene kraje imel občutek, kot da so me poklicali. Kraj mojega počitniškega potovanja je tako od mojega doma oddaljen le okoli 200 metrov. To je prostor ob potoku, kjer so gozdarji zgradili preprosto kolibo, nad katero raste drevesce, kot bi bilo baldahin. Ko si vzamem 14 dni počitnic, vsako jutro po nujnih opravkih stopim 200 metrov od doma pod ta baldahin in prvih nekaj juter – še posebno, če imam glavo polno vsega – le opazujem potok in poslušam melodijo narave. To me sprosti. Zdi se, kakor da voda iz mojih misli odnaša vse, česar bi se rad osvobodil. Po nekaj dneh začnem zares uživati, uživati v tem, kar sem si določil kot počitnikovanje – običajno je to prebiranje kupa knjiga. 

Ko smo površni navzven, lahko sicer vidimo, lahko nas svet gane. A ko vstopiš v notrino lastnega jaza, si povezan z vsem, si v obnebju sočutenja. 

Mir, sočutje, sozaznavanje, narava – to je tisto, kar me pomirja, kar name deluje blagodejno. Počitnikovanja ne razumem kot želje po spoznavanju nečesa novega, temveč kot prehod iz napetosti v spokojnost. Počitnikovanje razumem kot prehod iz vsega, kar se dogaja navzven, v sočutenje tega, kar me obdaja. Še posebno me priteguje živi stik z mamo zemljo. Ko sedem, opazujem kamne. Vsak ima drugačno energijo in moč. To so zame počitnice – počitek, ki me spravi nazaj k sebi. Preprosto – sočutenje. 

Mnogi prav tako pravijo, da so potovanja pomembna tudi zato, ker so edini vir, ki človeku omogoča negovanje sočutja do ljudi, ki ne živijo kakor mi. Ko se namreč gibamo med ljudmi, ki živijo drugače od nas, smo menda šele zares sposobni zaznati enakosti med nami. A kako lahko še na druge način treniramo to, kako bi rekla, mišico sočutja?

Če nisi tuj samemu sebi, če znaš stopati v obnebje tihote, v notrino lastnega jaza, potem ti postane sočutno vse bližje. Že na preročišču v Delfih, na Apolonovem templju, je bilo zapisano: Spoznaj samega sebe. Zunanjost templja predstavlja površnost človeka, povabilo, da se zazreš vase, umiriš, pogledaš v svoje osebno jedro. In ko si nato vstopil v svetišče, si prebral: In spoznal boš svet in boga. Ko smo površni navzven, lahko sicer vidimo, lahko nas svet gane. A ko vstopiš v notrino lastnega jaza, si povezan z vsem, si v obnebju sočutenja. 


Verjamem, da ni le vesolje tisto, ki vsebuje obnebja presežnosti, črnih lukenj, kjer se ukrivi prostor, kjer se pojavi druga razsežnost, singularnost. Tudi človek ima tudi v svojem jedru – Cankar je rekel »v skriti kamrici« – obnebje singularnosti, presežnosti. Na drugi strani smo vsi eno. To je ta mistična razsežnost. Zato je tihota oddiha tako zelo pomembna, saj predstavlja potovanje v notrino lastnega jaza. To potovanje je nekaj najboljšega. To je res dobro! Tamkaj je vse eno. Tam je obnebje božanskosti, svete enosti, notranje povezanosti, v kateri se prebuja ne samo sočutenje do tistih, ki trpijo – ne samo ljudje, tudi živali – temveč se prebuja tudi odnos. Vzgib, ki ti omogoča narediti prve korake. Korake, ki niso koraki le do tistih, ki trpijo v daljnih krajih, temveč tudi tistih, ki so pred nami, tistih, ki ne zmorejo izreči svoje stike. Na drugi strani smo vsi v mistični povezanosti, ki nam pomaga, da smo tudi navzven lažje povezani s konkretnimi stiskami, konkretnimi trpečimi, ki se pojavijo pred našim pragom, a smo jih ves čas spregledovali. In pri lajšanju teh stisk lahko konkretno pomagamo. Ne spreglejmo trpečega, ki trka na naša vrata. 

Ko si določim svojih 14 dni počitnic, sedim in čutim. Kamor grem, tja sem bil poklican, povabljen. Le zakaj bi šel v tujino in radovedno opazoval, ponavljal »kako lepo«, če pa doma doživim tisto notranjo povezanost – čustveno, duhovno, globoko. 

Človeka od pradavnine vodi želja po napredku. Zaradi nje se je odpravil tudi v vesolje, kjer pa, kot tudi na Zemlji, za sabo pušča sledi, smeti pravzaprav, ki onemogočajo pogled v vsemirje. Vi, pater Karel Gržan, ste iskalec presežnega. Kako razumete to človekovo željo po potovanju v vesolje?

Človek najbolj išče samega sebe, a prav tako od samega sebe najbolj beži. Želimo priti do osebnega jedra, spokojnosti in ravnovesja. To je tisto potovanje, ki ga lahko zares opravimo. Nedvomno je makrokozmos zanimiv, a je obenem vsa ta zanimivost osrediščena v vsakem od nas. Vprašali pa ste me o smeteh ... Ob tem pomislim na človeka turista. Človek je lahko turist tako, da plača visoko ceno, se odpravi na pot misleč, da lahko tam, kamor gre s svojo nadstandardnostjo in brezobzirnostjo, pušča nedostojne sledi. Zato si jaz, če že grem na pot, želim predvsem živega stika z ljudmi, z naravo. Ne v sterilnem okolju, temveč v prisotnosti. Morda ravno zato ne hodim pogosto od doma. Največjo pristnost doživljam doma, kjer me nenehno kliče nešteto kotičkov. Ko si določim svojih 14 dni počitnic, sedim in čutim. Kamor grem, tja sem bil poklican, povabljen. Le zakaj bi šel v tujino in radovedno opazoval, ponavljal »kako lepo«, če pa doma doživim tisto notranjo povezanost – čustveno, duhovno, globoko.