Pričaka nas pred svojo staro hišo v družbi kobile Kapre, ki žuli jabolko in patru sledi kot psiček. Tudi med pogovorom v hiši vsake toliko zarezgeta, da bi opozorila nase. Ura in pol v družbi patra Gržana je meditativni odmik, ki potrdi občutenje, da je čisto resnico mogoče doživeti le ob iskrenem srečanju dveh parov oči. Nedavno je pri založbi Sanje izšla njegova nova knjiga z naslovom 95 tez za izhod iz slepe ulice vzgoje in izobraževanja. Pomagala nam bo ugotoviti, kako vsakemu, tudi sebi, omogočiti zaupanje, da smo vredni kot (p)osebni, izvirni, neponovljivi posamezniki v »koktajlu«, kot pravi pater, svojih osebnih talentov.

»Jutranja rosa izgine v soncu, norost pa v smehu.« Všeč mi je ta vaš stavek.

Smeh je umetnost, predvsem smeh, ki osvobaja. To ni hahljanje, to ni posmehovanje. Že Aristotel je v Poetiki pisal o smehu, domnevamo lahko, da kot o umetnosti za osvobajanje, preraščanje – izstop iz modela šahovske igre črnih in belih figur. Šah ni kraljevska igra zaradi belega in črnega kralja na šahovnici, temveč ker je kralj tisti, ki se s kraljem igra in želi, da se vse odvija po pravilih izključujoče dvojnosti. Vrojeni smo v svet dvojnosti – dvobojevati se znamo, sodelovanja pa se moramo naučiti. Ves svet, tudi izobraževalni sistem, temelji na tekmovalnosti, na tem, da morata vedno obstajati zmagovalec in poraženec. Igre dopolnjevanja pa so silno redke, saj nas od rojstva oblikujejo z razgrajajočimi koncepti, ki vodijo le do konfliktov. Ko jih bomo ozavestili, jih bomo lahko z ironijo in smehom tudi preoblikovali.

Predvsem pa ne smemo onih, ki se nenehno pogovarjajo, dogovorijo pa nič, jemati smrtno resno. Zataknili so se namreč pri samo svoji »sveti« resnici – gredo se religijo!   

Mnogi si želijo izstopiti iz tega norega sveta, a ne znajo. Je edina rešitev osama, je mogoč tak izstop, ki ti vseeno dopušča biti del hitrega sveta?

Izstopiti ne znamo, ker nas tega nihče ni naučil. Učijo nas igre med dvema ognjema, v kateri naši zmagajo, vaši pa izgubijo. V ozadju pa se kuje kapital. In tako je povsod. Imamo leve in desne, domače in tuje, ki smrdijo in nas ogrožajo. Zato zavračamo v njih tudi to, kar je dobro. Prof. Gabi Čačinovič Vogrinčič govori o sistemu 5 : 1 – kdor ni sposoben na eno raznolikost ozavestiti pet razlogov za sodelovanje, nima v državnem zboru ali na prižnici kaj iskati.

Pravite, da iz sveta polarizacije ni mogoče izstopiti, dokler se ne naučimo, kako. No, kako?

Treba bo vzpostaviti drugačne koncepte. Če že imamo igre, ki nas modelirajo v dvobojevitost, je izziv, da se domislimo igre, v kateri ne moreš napredovati, če poprej ne izkoristiš potenciala drugega pola, da bi prerasel svojo ujetost. Svet nas vzdržuje v stalni pripravljenosti za bojevanje, konflikt. To moramo ozavestiti. Predvsem pa ne smemo onih, ki se nenehno pogovarjajo, dogovorijo pa nič, jemati smrtno resno. Zataknili so se namreč pri samo svoji »sveti« resnici – gredo se religijo! Priča smo zanimivemu paradoksu: religija se odpira drugim in drugačnim, politika levih in desnih pa se zapira. Imperij hrematizma (krivični in nedopustni model, v katerem večina ljudi v bolj ali manj suženjskih razmerah služi izbrancem, op. p.), ki vsiljuje sedanje globalno delovanje, je prevzel od religioznih ustanov, ki so vladale pred njim, preverjeno učinkovite in nedopustne modele vodenja, obvladovanja in manipuliranja. Na primer: posedovanje edinih zveličavnih rešitev, dogmatična nespremenljivost resnic, strah pred pogubo itn. Potem si mislim, naj se, če že od Cerkve povzemajo vse to, politika loti tudi ekumenizma – spoštljivega sprejemanja drugih kot drugačnih.



Česa se bojimo, da se nam je težko soočiti z našo lastno temino?

Šele ko nas bo nekdo vzljubil v celoviti resničnosti, v tem, kar smo, in tem, kar nismo, bomo tudi sami zmožni soočenja. Velikokrat slišim povsem napačne interpretacije Boga kot nekoga, ki nas zaradi slabosti zavrača. A Bog nas kot Sveti svetli in vrača k nam samim. Šele ko sprejmeš svojo izvirnost in spoznavaš samega sebe, spoznaš svet in Boga v njem. V tem ni nikakršne manipulacije. Danes pa živimo v svetu paradoksov; bojimo se polža na solati, ne pa rakotvornih kemikalij, ki jih uporabljajo, da je naša solata videti čista.

Da bi sprejeli temino, se moramo torej najprej počutiti varne?

Da, najprej moraš začutiti, da si vreden. Velikokrat staršem rečem, naj prepoznajo otroka v njegovi odličnosti in mu najprej povedo, da je. Tudi če prinese cvek, kaj pa je vedel? To je edini način, da se sooči tudi s svojim mankom. Sam sem težak dislektik in dobro vem, kako je to. Da otroka ne bo strah lastne nemoči, smo mu odrasli dolžni povedati, da tudi mi nismo vsemogoči, da smo tu in tam šibki. To mora izvedeti, da se ne bo bal svoje resničnosti in igral naših pričakovanj.

Spomnim se, kako grozno sem se počutil, ko so me kot otroka zaradi disleksije razglasili za neumnega ravno na področju, iz katerega sem kasneje, kako zanimivo, doktoriral. V prvem razredu osnovne šole – še zdaj se spomnim, kako je bilo – so v šolo poklicali mamo, da bi me prepisala v posebno šolo, saj so bile moje črke obrnjene na vse strani. Vidim tisti njen pogled: »Ojej, je to res moj Karli? Kako mu bo uspelo?« Vsak starš želi slišati, da ima zlatega otroka, in vsak otrok si želi biti prepoznan v svoji odličnosti – potrjen v njemu lastnih sposobnostih in podprt v nemoči. Način pomnjenja, ki ga zahtevajo današnje šole, ustreza samo dvema odstotkoma ljudi. Pozabljamo pa, da inteligenca ni zgolj racionalna, temveč tudi čustvena, socialna, praktična, duhovna, cel kup jih je. Vsak otrok je mešanica njemu lastnih inteligenc. Vsak otrok je stoodstotno vreden v svoji inteligenci. Ja, v redu je, če v šoli dobiš petko, to je za veselje, a za srečo je ključno, da se čutiš ljubljenega – sprejetega in ovrednotenega v svoji celoviti resničnosti.

Veste, moja kobila Kapra vse začuti. Če me kaj duši, začne kašljati. Dan preden me je zadela možganska kap, je bila nemirna in sočutna. Klanjam se živalim. Ko bomo ljudje ovrednotili čustveno inteligenco, bomo tudi v odnosu do njih nehali biti kruti.   

Ampak vrniva se k malemu Karliju in dejstvu, da na koncu vendarle ni šel v posebno šolo. Kako se je razvijalo vaše izobraževanje?

Ko sem imel nedavno predavanje v Celju, je k meni pristopila profesorica za slovenski jezik. Z njo je povezana zelo lepa zgodba. Zaradi disleksije sem imel v srednji šoli ob koncu prvega letnika tri cveke. A ker je bila moja profesorica ne samo jezikovna strokovnjakinja, temveč tudi odlična pedagoginja, ji je uspelo videti, kje je problem. Videla je, da se trudim, a da preprosto ne zmorem. To, da nisem bil sposoben ločiti poudarjene zloge od nepoudarjenih, v njeni glavi ni bil dovolj velik razlog za to, da bi imela pravico končati moje izobraževanje. Zato je trem cvekom mirno dopisala namišljeno petico in mi na koncu konference celo rekla, da mi več kot z dvojko res ne more zaključiti. Doktoriral sem na področju slovenistike, si mislite? Zakaj? Zato ker so ljudje, ki so na nekem področju izjemni, v resnici »ljudje z napako«. Ne morejo misliti po utečeni poti, njihova misel išče pot k dobremu na povsem svoj način. Nekdo, ki je utečen v ukalupljenem razmišljanju, novih poti, zamisli in uvidov ni zmožen prepoznati.

V istem hipu, ko sva se s fotografom pripeljala do vašega odmaknjenega gozdnega doma, sva nemudoma začutila globok mir. Glede na to, da se v tej številki sprašujemo o tem, ali ljudje živimo ali životarimo, to vprašanje postavljam vam. Ste bili tudi vi, ki ste tako blizu Bogu, kdaj v takšni stiski?

O, seveda! Lastno trpljenje nas usposobi za sočutje. Solze ljudi, solze živali, solze sveta so tiste, ki nas morajo prebuditi, da bomo začeli ironizirati hrematizem, ki brezobzirno izkorišča ljudi, živali, naravo – da se bomo vrnili k človečnosti. Da, morda je nam trenutno še dobro, a solze ljudi te ne morejo pustiti brezbrižnega.

Kako ste našli vir svojega prebujenja od životarjenja k življenju ravno v pojmih, kot sta ekonomija in hrematizem?

Bral sem stare Grke. Že Tales iz Mileta, Platon in Aristotel so za legitimno družbeno urejanje pojmovali le ekonomijo v njenem pravem pomenu besede – oiko plus nomó, hiša plus zakoni, pravila –, kjer imamo vsi dovolj, kjer je vsem zagotovljeno dostojanstvo v (so)bivanju. V nasprotju s hrematizmom, ki temelji na kopičenju in bogatenju posameznikov, na račun zasužnjevanja ljudi in stvarstva. Tako kot znamo ločevati odpadke, bomo morali ločevati tudi pojme: kaj je resnično ekonomija in kaj to ni, ker je hrematizem. Iz pojmovanja ekonomije bomo morali odstraniti vse, kar je neetično in zato nedopustno – kar je hrematistično. Dokler ne bomo ločevali pojmov, bo največja globalna prevara, v kateri se hrematizem predstavlja za ekonomijo, še naprej mogoča. Razčistiti bo treba tako znanost kot prakso: iz ekonomije bomo morali tudi z ironizacijo odstraniti logiko zajedavskega hrematizma.



Leta 2013 ste napisali odmevno delo Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih. Knjiga je neke vrste poskus rehabilitacije podobe Boga, ki je bila pred tisočletjem popačena za obrambo posvetnih interesov Cerkve. Pritegnila je številne neverne, tudi mene. Ne verjamem v Boga ...

A vendarle niste tuji sebi! In ljudje, ki niso tuji sami sebi, so pogosto celo bolj vpeti v enost in sočutje z vsem obstoječim kot marsikdo, ki je religiozen samo na površini!

Se strinjam. Tisto, kar mi je bilo v knjigi všeč, je bilo, da se niste postavili v vlogo božjega odvetnika, sodnika in rablja.

Vesel sem za papeža Frančiška, ki govori jezik sožitja, spoštljivosti; ki se ne postavlja nad druge, ker se zaveda, da moramo skupaj graditi boljši svet. To pa je mogoče le v medsebojnem spoštovanju in dopolnjevanju. Raznolikost bogati, le skupne cilje človečnosti moramo ozavestiti. V krščanstvu govorimo, da je Bog Svete trojice – raznolikost v enosti Ljubezni. Pomembna je ponižna spoštljivost tudi v odnosu do stvarstva. Vse, kar je ustvarjeno, nosi globinski pečat svete Enosti, ki se izraža v raznolikosti. Sv. Frančišek Asiški pravi, da smo z vsem ustvarjenim bratje in sestre.

Preden sva se začela pogovarjati, ste mi namignili, da bi morali ljudje najprej znati ločevati med srečo in veseljem. Mi lahko razložite, katerih pojmov v resnici ne razumemo?

Slovenska beseda sreča je res lepa. V sreči je tudi veselje, ni pa vsako veselje že v znamenju sreče. Sreča je pojem, ki ne more biti povezan z loterijsko srečko, sreča je namreč podarjena in je vedno zastonj. Prebudi se v odnosu. A kaj se dogaja? Pojem sreče je postal del hrematističnih interesov. Ne razumemo, da je veselje pomembno, da se je pomembno veseliti tudi tega kolačka, ki ga imava zdaj na mizi, a sreča je nekaj drugega. Sreča je nekaj, kar se zgodi, ko se srečamo v sočutju, takrat ko nismo več notranje osamljeni, ko nam ni treba igrati pričakovanj, ko preprosto obmolknemo in nam je drug ob drugem dobro. Ne samo ob ljudeh, temveč tudi ob živalih. Veste, moja kobila Kapra vse začuti. Če me kaj duši, začne kašljati tudi ona. Dan preden me je zadela možganska kap, je bila nemirna in sočutna. Klanjam se živalim. Ko bomo ljudje ovrednotili čustveno inteligenco, bomo tudi v odnosu do njih nehali biti kruti. Kdo lahko trdi, da živali nimajo duše?! Če je Bog duh, če je globina, ali je lahko kar koli ustvaril samo površno? Ta misel je ena največjih herezij, ki omogoča človeku suženjsko razmerje do vsega ostalega bivajočega.

Preberite še: Karel Gržan o tem, da smo drug drugemu največji dar

Prej ste omenili, da je napredek mogoč, če smo ljubljeni, če imamo nekoga, ki nas sprejema v vsej celovitosti. Z vami se strinjam. A me bega, ker ne vem, kako naj živijo tisti, ki nimajo nikogar.

Zato je naloga nas vseh, da iz sodobne ekonomije izvržemo vse, kar je neetično in nedopustno! Pokazati moramo s prstom na hrematistične podtaknjence, ironizirati jih moramo in zavreči. Vsakega, ki stopi v politiko, bi morali najprej vprašati, ali loči ekonomijo in hrematizem. Če ne, nima v njej kaj iskati. Vsakega, ki ekonomijo poučuje, bi morali vprašati, ali je postal znanstveni zagovornik hrematističnih konceptov v okviru ekonomije ali pa je njegova drža etična in vse drugo zavrača kot nedopustno. Pred leti, ko je bil Tone Partljič še v politiki, mi je povedal, da je Drnovšku nekoč predlagal, da potrebujemo ministrstvo za smeh, ki bi skrbelo, da bi izsmejali norosti v družbenem urejanju. O, kako zelo bi ga potrebovali. Kot so nekoč potrebovali dvorne norčke. To so bili ljudje z globokim miselnim uvidom, ki jih lahko najdemo vse od časa faraonov pa do 18. stoletja. To so bili miselno pronicljivi ljudje, ki so znali ločiti zrno od plev. Na podlagi zavesti tega, kar je vredno, in v obrambo pozitivnega so izpostavljali v ironijo le to, kar je bilo vredno v smehu izničiti. Danes bi morali – samo za primer – z ironizacijo in smehom osvoboditi birokracijo podivjanega birokratizma, ki duši življenje. Žal, Partljiča niso razumeli. Mislili so, da se – šali.

»Smeh je znamenje, da uspešno predelujemo slabosti v sebi in ob sebi v prst za novo rast v prihodnosti,« ste zapisali v svojih 95 tezah, pribitih na vrata smetišča kapitalizma za osvoboditev od zajedavskega hrematizma. Zakaj je smeh tako zelo pomemben, da se od životarjenja premaknemo v resnično življenje?

Mama mi je, ko sem odhajal od doma, rekla mnogo reči, a kar se mi je zdelo šokantno in je v meni močno odzvanjalo, je bil stavek: »Karli, nikoli se ne jemlji preresno!« No, jaz sem se zelo dolgo jemal zelo resno. Tako zelo, da sem sebe in druge vse prevečkrat zamoril. Kasneje so se ob meni pojavili ljudje, ki so se mi pomagali nasmehniti v mojo resničnost. Smeh nas razbremeni in osvobodi. Ponudi nam pogled, ki omogoči preraščanje obstoječega stanja. Dokler se ne nasmehnem in jemljem sebe in okoliščine samo resno, se ne morem osvoboditi. Tudi družbo osvobaja zdrav smeh, ki temelji na samozavestni zaščiti vrednega in ironiji norosti.