Oto, priznati vam moram, da sem bila v dvomih, ali naj se knjige lotim. Že stavek na prazni strani pred prvim poglavjem z naslovom Pričnite, gospod Sabo! – In memoriam (1966–2011) mi pove, da je nekdo prehitro umrl. Ta nekdo je vaša soproga A. Nato pa se je zgodilo tisto nekaj, kar je očarljivo predvsem zato, ker je tako redko, silna lepota besed namreč. Delim mnenje književnika Miljenka Jergovića, ki je o knjigi napisal: »To ni roman o smrti, pač pa roman o njenih živih posledicah. Je tudi najlepši roman moje generacije, kar jih poznam.« Zame ni prozno, temveč poetično delo.

Knjigo sem v tej obliki začel pisati zato, ker sem začutil, da najine zgodbe v pesmi ne morem ubesediti. Čeprav sem pesnik in čeprav sem izdal sedem zbirk poezije, sem ob tej vsebini zastal. Ko sem se prvič lotil pisanja, sem imel pred sabo le fragmente, ki jih nikakor nisem mogel spraviti v celoto. Nisem vedel, kaj naj z njimi. V času, ko sem obiskoval psihoterapijo, pa se je v meni začela oblikovati misel, da lahko iz teh koscev misli vendarle sestavim celoto tako, da jo oblikujem kot neke vrste intervju. Kajti res sem si želel napisati to knjigo. Res sem želel ne samo A. narediti neke vrste spomenik, temveč samemu sebi dati priložnost, da grem naprej. Nisem več mogel živeti v tej travmi.

Minilo je že kar nekaj let, a se še vedno tu in tam ujamem v občutkih krivde. Najbolj nenavadno pa je, da sem knjigo napisal zato, da bi se lahko od njene smrti po svoje oddaljil, a je izzvala tolikšno pozornost, da zdaj o njej govorim nenehno.   

Pa vendar zapišete: »Pisanje ne pomaga pri tem, da bi preživeli žalost. Travmo. Minevanje dni in mesecev, čas!, pri tem prav tako ne pomaga. Najhujše je, ker nič ne pomaga. Ne samota ne nekogaršnja prisotnost.« A nekaj je moralo pomagati.

Veste, piscu nikoli ne smete vsega verjeti. (In se nasmehne.) Imel sem srečo, da sem spoznal žensko, s katero imam otroka. Tako da sem se po svoje pobral. Imam pa, jasno, do tega, kar sem pisal takrat, še vedno ambivalenten odnos. Po eni strani sem z izdajo knjige opravil, kar sem si zadal, jo posvetil pokojni soprogi. Vajen sem, da so moje zbirke poezije natisnjene v nizki nakladi, kot tudi sicer velja za poezijo, zato si od nje nisem obetal veliko. Po drugi strani pa je knjiga izzvala nepričakovano pozornost in hvalo. To se mi je zdelo absurdno, saj sem bil vedno prepričan, da bom, če bom že postal bolj znan, zaradi pesmi. (Smeh.) Ko sem knjigo pisal, me je dejansko prevzemala tragičnost. Ampak sem šel naprej.

Kako se potemtakem počutite zdaj, ko je minilo od ženine smrti že osem let, vi pa še vedno dobivate vprašanja o njej, o delu, ki je nastalo iz bolečine?

Ko rečem, da sem šel naprej, moram poudariti, da takšne travme v resnici nikoli ne moreš dokončno razrešiti. Njene smrti ni moč pozabiti. Čeprav je minilo že kar nekaj let, se še vedno tu in tam ujamem v občutkih krivde. Najbolj nenavadno pa je, da sem knjigo napisal zato, da bi se lahko od njene smrti po svoje oddaljil, a je izzvala tolikšno pozornost, da zdaj o njej govorim nenehno. 

Omenili ste, da se še vedno spopadate z občutki krivde. Tudi v knjigi velikokrat preberem samoočitajoče vzklike Ti, izdajalec! Pa res obstaja kaj, kar bi lahko naredili drugače, ali je občutek krivde v resnici gola žalost?

Žalost je, jasno. Žalost, ker se je končalo življenje mlade ženske, ženske, ki je imela pred sabo številne cilje, želje. Velikokrat se spomnim, koliko je sama pripomogla k svoji prezgodnji smrti, ker ni hotela pravočasno k zdravniku. Že zelo zgodaj sem jo spodbujal, jo spraševal, kaj je narobe, ji prigovarjal, naj vendar gre na pregled, a ni hotela. Sam namreč sodim med tiste, ki gredo k zdravniku tolikokrat, da jih ima že vrh glave. (Smeh.) Raje naredim vse, kar je v moji moči, prevetrim vse možnosti preventive, da mi ja kasneje ne bi bilo žal. 

V življenju sem se pogosto selil, prevečkrat, tudi zaradi vojne. Nikoli mi ni bilo težko spakirati kovčkov in oditi, tega sem navajen, a mislim, da je bilo dovolj. 

Zdaj pišete nov roman, je tako?

Res je. Tudi v tem bo veliko poezije, ne morem se je otresti, pišem jo namreč že vse življenje. Pisanje poezije me je naučilo, kako uporabiti čim manj besed tako, da poveš kar največ. To je čutiti tudi v romanu, ki ga pišem zdaj in ga nameravam dokončati do konca leta. Je nekakšna avtobiografija, a pospremljena z grotesko, karikirana. Uživam v pisanju, to je najbolj pomembno, ker si lahko sproti izmišljujem. Govori o človeku, ki se vrne v rojstni kraj, da bi našel svoje korenine. Brska po arhivih in muzejih, povsod, da bi le našel odgovor na svoje vprašanje. A ne najde ničesar. Zadnjo noč pred vrnitvijo v Italijo se odloči obiskati vse kraje, ki so mu nekoč veliko pomenili. Vmes pa se mu utrinjajo spomini. Knjiga je v resnici zgodba ene noči.

Živite v Firencah, kjer ste si ustvarili dom. A vseeno, jih nameravate zapustiti?

Zdaj sem tukaj in tukaj nameravam ostati, tukaj sem si ustvaril družino. V življenju sem se pogosto selil, prevečkrat, tudi zaradi vojne. Nikoli mi ni bilo težko spakirati kovčkov in oditi, tega sem navajen, a mislim, da je bilo dovolj.