Recimo, da ima vsak od nas v življenju le 100 enot časa, ki soodločajo o naši usodi. Tja, kamor jih vlagamo, takšni postanemo. Od malega se učimo, tako od staršev in okolice, kam vlagati čas in energijo, da postanemo odrasla oseba. Seveda so vzorci prenosa znanj in vsega, kar poimenujemo pod besedo »vzgoja« kompleksni in ključni so tisti, ki jih prenesemo s tem, kar počnemo in z načinom, kako to počnemo ... Pripovedovanje o tem, kako naj bi nekaj bilo, pogosto ne šteje kaj dosti. Torej, vsak od nas ima 100 enot. Nekdo se nauči in je odločen, da bo celotno zalogo časa in življenjske energije vložil v delo, izpopolnjevanje in kariero. In če ima talent, lahko doseže vrhunske dosežke. Nekdo drug v sebi nosi poseben žar, ki je združen s toplino. Zato svoj čas in življenjsko energijo vlaga v odnose, v pomoč potrebnim in jim zna prisluhniti. In tako vsakodnevno ponavljamo neke vzorce, ki se akumulirajo. Nalagajo se plast za plastjo in sčasoma ponovljena delovanja postanejo avtomatizmi ali navade. Tako e rodijo deloholiki, empati, umetniki, inovatorji, brezdelneži, manipulatorji, saj nas tisto, o čemer mislimo in v čemer rastemo in delujemo, močno določa. Tako velja, da sta delavnost in lenoba obe posledici discipline – ali kontinuirano delamo ali kontinuirano lenarimo –kar počnemo redno je navsezadnje disciplina, mar ni? Kje pa je tisto pravo ravnovesje več dimenzij bivanja? 

Vse enote časa, pretočene le v en kanal, vselej dajo isti rezultat. Če nič pomnožite z milijon, boste vselej pridelali nič. In če ne vlagate v toplino in mehkobo, boste zamrznili v sebi! 

Boris je bil zares priden in marljiv otrok in zrasel je v zelo odgovornega posameznika, ki je vselej dal prednost dolžnostim pred ugodjem. Lepo je skrbel za družino, vsaj kar se tiče gmotnih dobrin. Prav tako je bil zgleden meščan, konzervativen in uglajen. Ker je celo življenje bolj ali manj delal, nikdar ni razvil notranje tišine ali prostora za kaj drugega kot dolžnosti. Da je bil v tem sila sebičen, je spoznal šele takrat, ko je izvedel, da ima žena ljubimca. Če ima vsak od nas 100 enot časa, jih je Boris le pet namenil srčni kulturi. Po procesu ločitve, ki je minila mirno, je razmišljal o lastnem suženjstvu: spoznal je, kako ga je dolžnost izpopolnjevala in kako sebično je vse življenje negoval svoj posel, ki mu je zares pomenil največ na svetu. Žena je odšla. Ostale so mu nepremičnine, denar in spomini. Ter, kot ga je poučila terapevtka, morje možnosti. Saj nič ni izgubljeno in vsak si zasluži novo priložnost. 

Na drugem koncu Slovenije pa je bila Tanja drugačna. Že kot študentka ekonomije si je prisegla, da bo bogatašinja. Kar jo je zares osrečevalo, je bil denar. V svoji glavi je hitro znala preračunati vse prednosti in vselej poiskati nove priložnosti tam, kjer se večini ni niti sanjalo, da obstajajo. Zato ni čudno, da je finančno neodvisnost dosegla že pred tridesetim letom. Na pogovor je prišla zaradi intimnih težav, in sicer hudega strahu pred spolnostjo. Seveda je Tanja ves svoj čas, življenjsko energijo in strast pretakala le v en kanal, v služenje denarja, kar ji je obenem dalo notranjo potrditev, da je dobra in vredna. In edina stvar, ki jo je zares osrečevala, so bile nepremičnine in tekoči projekti, ki so ji dnevno prinašali velike dobičke. Ko je govorila o vseh materialnih podvigih, so se ji oči svetile v neizmerni ljubezni. Tako, kot je ta ženska ljubila prestiž, je prestiž ljubil njo. A konkretni moški, s katerimi je imela oblico preglavic, niso dragocen kos pohištva. Potrebujejo nežen dotik, razumevanje, jasnost in odločnost. A nežnosti in mehkobe Tanja ni poznala. Intima je bila zanjo le še ena od kljukic, zato so jo moški zapuščali, saj je bila kljub kupljeni lepoti in umetnemu seksapilu brez barve in prazna; v intimnih odnosih se ni znala vesti. Vse enote časa, pretočene le v en kanal, vselej dajo isti rezultat. Če nič pomnožite z milijon, boste vselej pridelali nič. In če ne vlagate v toplino in mehkobo, boste zamrznili v sebi! Tanja tekom terapije ustvarja pogoje za notranjo tišino in mir. Za čudenje. Za čas, ki ga nameni le sebi, ne le prevajanju sleherne minute v denar. Tanja je postala odvisnica od dela, denarja in poltenih energij. Vso strast, ki bi jo morala dati v intimno odnos, je prodala na trgu. Vse enote časa je usmerila le v en kanal. Zato je postala le lepa, a tragično nesrečna lupina, ki pa je svojo zmoto hvala bogu dovolj zgodaj prepoznala. 

Mario je prav tako vrtel svoj čas tako, kot je ustrezalo le njemu. In ker je bil v poklicu zelo spoštovan, je znal vrteti pozornost, čas in energijo vseh, s katerimi se je poslovno srečeval. Zlasti uspešen je bil pri ženskah. To, da so zanj delale nadure, ki jih ni nikoli plačal, je bilo še najmanj. Malo nasmeha tu, en kompliment tam in vse samske samice, verujoč v dobroto svojega srca, so samo čakale, kako mu lahko ustrežejo. Njegov čas je bil vreden več od časa drugih ljudi, saj je bil na samem vrhu piramide uspeha in ker nihče ni dojel, kako narcisoiden in neempatičen je, mu je uspelo zasužnjiti velike kroge ljudi. Vselej je pričakoval empatijo in razumevanje lastne pozicije. A topline in mehkobe v njem ni bilo, zato je ni nikdar zmogel vračati. Tako predvidljivo je dosegal en vrh za drugim in nič kaj razsvetljeni sopotniki in publika je odvisniku od dela in megalomanskega jaza le ploskala … Revež bo še v grobu delal in snoval projekte …

Nič kaj drugačna pa ni bila Maša. Ker je bila nezadovoljna v domačen okolju in ker je na tiho flirtala z vsemi sodelavci, je delala vsak dan do poznih ur. Svojo spogledljivost in željnost po stikih in odnosih je zapakirala v delavnost in požrtvovalnost. V takšen scenarij običajno skoraj nihče ne dvomi.

Sonji se je godilo identično; čas in življenjsko energijo je usmerjala v delo. Veliko je potovala in počasi dojemala, da je postala sužnja. Sužnja času, ki ji ga določa sicer zelo širokogruden delodajalec, ki ji poleg dobre plače nudi službeni avtomobil in ostale bonitete, zaradi katerih je njen kritičen um uspavan. In tako vse enote časa in življenjske energije usmerja v nadgradnjo, izboljšave in neprestano rast. Da sebe ne čuti več, jo je pričelo skrbeti. Da nima nobenega notranjega veselja in zadovoljstva nad kapitalskimi dobički, njene svetovalke ni presenetilo. Če pozornost posvečamo le eni dimenziji življenja, počasi umremo v sebi. Žar duše bledi, notranja živost presahne in postanemo le lupina, ki se iz točke a v točko b prevaža v letalih, dragih avtomobilih, spi v luksuznih hotelih … ki so tako prazni kot notranjost človeka, ki je izgubil stik s svojo človečnostjo. Z lastno toplino, mehkobo, ranljivostjo, zmedenostjo, živostjo in veseljem. 

Vsakodnevno lahko srečujete sužnje. Vsakovrstne sužnje. Navad, dobrega imena, iluzij in seveda časa. Nekateri so sila bogati in uspešni, drugi so bolj revni, spet tretji so sužnji krivde, saj vedo, kaj vse so zamudili, ker so le drveli in drveli ... Sužnji lastnega ega, prestiža in oblasti. In sužnji lastne ubogosti. 

Prav podobno se je godilo Martinu. Vrhunski raziskovalec v laboratoriju, ki je bil po nadurah že tretjič izbran za »top potencial leta«, že dolgo ne more spati brez pomirjeval. Njegov um je prezasičen in preaktiven. Njegov jaz je brez zraka. V njem se vse, kar opazuje pod mikroskopom tekom dneva, odtiskuje kot imprint. Njegova bit je postala hladna in sterilna, kot laboratorijski pripomočki. Njegove oči so brez žara. Njegova duša ne pozna melodije utripanja src. Nikdar nima časa za ljudi; najraje njih izločke opazuje pod mikrskopom. Izogiba se pristnih stikov, saj čuti, da je kot človek zašel s poti. Zakaj se čudi, da je sam? Zakaj ne more obdržati nobene ženske, saj ji lahko ponudi ves luksuz in prestiž, sprašuje. Mar ni bistvo dobrega prijateljstva stik dveh src in preplet niti, ki vselej bogatijo, tudi sredi ničesar ob ničemer? Mar ni bistvo intimnega odnosa v kvaliteti dotika, sposobnosti dajanja sebe in pretanjenim občutkom za pravi čas in pristnost? Martin je takšno razlago slišal prvič, a se je pripravljen učiti in naučiti kako ljubiti. »Biti le robot, brez zavesti, brez zavedanja? Ne, to ni smisel bivanja«, prepoznava.

In vsakodnevno lahko srečujete sužnje. Vsakovrstne sužnje. Navad, dobrega imena, iluzij in seveda časa. Nekateri so sila bogati in uspešni, svetleči se v soju občudovanja številnih oči, ki hrepeneče pogledujejo proti navideznemu blišču, saj ne vidijo ozadja. Drugi so bolj revni: slabo plačani in izkoriščani, ujeti v slaba izhodišča in revščino, iz katere težko izstopijo. Spet tretji so sužnji krivde, saj vedo, kaj vse so zamudili, ker so le drveli in drveli za novim projektom, novim zadovoljenim gonom naslade občudovanja ... Sužnji lastnega ega, prestiža in oblasti. In sužnji lastne ubogosti.

Zares v današnjem svetu težko srečate osvobojenega človeka, ki biva, žari in raste. Ki zna počakati na trenutek. Ki v sebi goji mir in vzgaja tišino. Ki deluje in aktivno soustvarja.  Ki žari pristno. V svoji človeški mehkobi, ranljivosti, zmotljivosti, dajajoč ali prepuščajoč se … času in izkušnjam … in s tem modrosti let, ki hranijo mnoge.