Ne morem verjeti, da nekateri partnerje še vedno naslavljajo z »boljša polovica«. Pa kakšna polovica nekaj? Zato pa pride do trkov, ki jih povzročajo posesivnost in ljubosumje. Ker posameznik misli, da je pol, če ni ob ljubljenji osebi. Nekatere v to prepričanje najbrž pripelje nizka samozavest, drugi pa mislijo, da lahko izkažejo spoštovanje samo, kadar ponižajo sebe. Jaz mislim, da je ravno obratno. Ko se zaljubiš v svoje življenje, ko najdeš ljubezen v malih stvareh in je ne iščeš brezupno, takrat te najde. 

Ko sva se spoznala, zaljubila in sem po dveh mesecih odletela v New York, sploh ni podvomil v mojo odločitev. Sprejel jo je, kot je sprejel mojo svobodo in jaz njegovo. In vsakič, ko sva se obiskala, sva se imela rada še bolj. 

Vsakemu je namenjena ljubezen. Veliko nje. In vse, kar ti je namenjeno, se zgodi brez sile. Sila bogu ni mila. In najina ljubezen je bog. Vsa(ka) ljubezen je bog. Jaz sem svojo ljubezen v obliki življenjskega sopotnika našla, takrat, ko sem se odločila, da ne bom več iskala. Da se bom imela rada in molila, da me sreča vse dobro. Pa me je res srečal. Moja najboljša celota. 

Samo pazit je treba da boga ne zamenjamo z iluzijo. No čeprav, če se zgodi, se pač zgodi, smo vsaj bogatejši za eno izkušnjo. Je pa fino, če iluzijo tekom življenja razkrinkamo, oziroma, si dovolimo priznati, da smo se v njo zapletli. Žal mi je tistih, ki se vedoč ali ne prepričajo, da jim je nekdo usojen, pogosto zaradi vpliva družbe. To so nevarne igrice ega, ki nas oddaljujejo od višjega dobrega. 

A ni Einstein prav povedal, da je ljubezen vedno pravilen odgovor? Moraš se ji prepustit in ji zaupat. Se kdaj tudi podati na pot v neznano. Neznano zna biti strašljivo, ampak saj je jasno, ego se boji neznanega, boji se presenečenj. Samo v miru si lahko pripeljan do sorodne duše. Verjamem v sorodne duše. Seveda verjamem, saj jo občutim na lastnem srcu. Zaupanje > oklepanje. Ko sva se spoznala, zaljubila in sem po dveh mesecih odletela v New York, sploh ni podvomil v mojo odločitev. Sprejel jo je, kot je sprejel mojo svobodo in jaz njegovo. In vsakič, ko sva se obiskala, sva se imela rada še bolj. In ti občutki se še vedno stopnjujejo, vsako jutro je ljubezen večja. 

Upam, da nisem preveč pameti solila in te kolumne sladkala. Rada bi samo, da verjamemo, upamo in ljubimo, ker to je vse kar zares imamo. Jaz si upam upati, vdihnem navdih in izdihnem kakšno takšno ljubezensko… 


VSEMIR
Ogromno pogubno zenico
zastira metlica
na robu vekinega prepada.
Preblizu, da bi se umirila,
in ti povedala
kako te imam rada.
Čelo prislonim na tvoje.
Ukineva razdalje in čas,
isto sva vesolje.
Prisluhnem zgodbi vsake pore
tvoja bistra solza
je moje morje.
Tvoja dlan na mojem platnu.
Ne verjamem v začetek.
Konca ne poznava.
Prepuščena božji volji.
Prvič čutim svoj obstoj.
Obstaja kar imava.