Že nemški filozof Friedrich Nietzsche je opozoril na zanimiv temeljni nesporazum ljubezni, ki smo mu priča še danes. Po njegovih besedah je treba razumeti predvsem razliko med suženjsko in božansko ljubeznijo. Prva se podreja in razdaja ter hkrati idealizira in vara. Druga zaničuje in ljubi ter obenem ljubljeno preustvarja, povzdigne.

Najprej jok, nato zmenek na tindru 

Kdor ti, medtem ko stoji na robu prepada, zre v oči in na pol v solzah izjavi, da bi zate naredil vse, tudi umrl ter ti je in bo vedno zvest, potem pa si tik pred napovedanim tragičnim koncem nenadoma premisli ter se na tindru na skrivaj zmeni za zmenek z nekom drugim, ne sodi v kategorijo božanskega. Najbliže temu je človek, ki do tebe ni vedno le prijazen in sladek, morda celo hinavski, temveč ti zna postreči tudi najbolj grenak pelinov čaj, kadar iskreno verjame, da lahko tako kar najbolj pomaga okrepiti tvojo srčnost, pogum in poštenost.

Izgubili smo občutek za to, katera kritika zvezi koristi in katera jo razkraja. Do te mere, da žena, ki ji je mož pred leti podaril prečudovit prstan s kamnom v odtenkih njegovih oči, ob pogledu vanje zdaj ne začuti več strasti. Morda še najhuje – tudi spoštovanja ne.   

Od samozaničevanja do odvisnosti

Seveda je treba zaničevanje razumeti kot močno, pekočo začimbo, ki jo smemo v ljubezni uporabiti le redko, v vsakem primeru pa zelo premišljeno, sicer lahko naredimo več škode kot koristi. Ne le ljubljeni osebi, temveč tudi sebi. Grobo nasilje, telesno ali psihološko, sploh ponavljajoče se, ni sprejemljivo, saj ubija, jemlje veselje do življenja in zato težko prispeva k osebnostni rasti in napredku.

Zaničevanje drugega s pretežno negativnimi opazkami je posebej uničujoče, kadar se napaja iz samozaničevanja ter zatekanja v odvisnosti in druge bolezni. Kdor ne zna oziroma noče poskrbeti za svoje zdravje in dobro počutje, bo to težko iskreno privoščil drugim oziroma jim pomagal na poti do sreče.



Ljubezen pametne ženske

»Najzanesljivejša pomoč zoper moško bolezen samozaničevanja je ljubezen pametne ženske,« je še trdil Nietzsche in s tem nakazal, da največ odgovornosti v skrbi za kakovostno partnerstvo in s tem boljšo družbo sloni na ženskah. Kako pa kaže sodobni ženski, ali je v njej več ali manj moči kot nekoč? Vsekakor si ne sme dovoliti, tako velijo tudi mnogi psihološki priročniki, da bi jo zaničeval kdo drug, niti v sanjah! Vsako nestrinjanje v družinskem krogu in v zasebnem partnerstvu tako ženska prepogosto razume kot zločinski napad nase, prvorazredno nasilje. Morda smo tudi zato izgubili občutek za to, katera kritika zvezi koristi in katera jo razkraja. Do te mere, da žena, ki ji je mož pred leti podaril prečudovit prstan s kamnom v odtenkih svojih oči, ob pogledu vanje zdaj ne začuti več strasti. Morda še najhuje – tudi spoštovanja ne. Posledično najprej postane boginja, ki moškega zavrača, na koncu pa le še sužnja, ujeta v lastne okove in frustracije. Vse dokler v njej ne vzklije misel, podobna tisti, ki jo je zapisal že cesar in vojskovodja Mark Avrelij: »Ne zaslužim si, da bi samega sebe mučil, saj nisem bližnjemu nikoli vedoma žalega storil.« Kdor je načrtno škodil nekomu, ki ga ima rad, pa tudi ve, kaj mu je storiti. Naj popravi, kar se da, sicer pa odide čim dlje stran. Z okovi ali brez.