Tri ameriške raziskovalke, Melanie Rudd, Kathleen D. Vohs in Jennifer Aaker, so pod drobnogled in temeljito znanstveno obravnavo vzele občutke čudenja in strahospoštovanja (angl. awe). Čeprav slovenski izraz spremlja marsikatera negativna konotacija, ki jo nase privleče beseda strah (ta je kljub svoji votlosti izrazito neprijeten), pojem vseeno označuje nekaj dobrega. Z njim poimenujemo občutek, ki se rodi iz srečanja z nečim tako obširnim, v dejanskem ali prenesenem smislu, da so naši možgani prisiljeni ustvariti nove povezave, pravo nadgradnjo našega dotedanjega dojemanja sveta. Strahospoštovanje se vzbudi, ko se zagledamo v neukrotljiv ocean, krvavo žareče sonce ali osebo, ki jo občudujemo že od malega. Ko slišimo simfonijo, tako veličastno, da nas oblije kurja polt, ali občudujemo antično arhitekturo, zgrajeno na temeljih popolnih razmerij. Takrat se v odnosu z veličino, ki nam stoji nasproti, počutimo čisto majcene ter se zavemo, da je vesolje, ne glede na vse, magičen kraj.

Po letih nadvlade minut smo pozabili, kako subjektivna je pravzaprav narava časa – kako smo mi tisti, ki upravljamo s časom in ne obratno. 

Ti dramatični občutki strahospoštovanja, dokazano (glej raziskovalke zgoraj), v ljudeh vzbujajo zadovoljstvo, nižajo nepotrpežljivost, ljudi vzpodbujajo, da izberejo izkušnje namesto materialnih dobrin in – najboljše od vsega – upočasnjujejo čas. Tako je, prav ste prebrali, ljudje, ki so v raziskavi večkrat občutili strahospoštovanje, so poročali o manjših občutkih naglice, ki jih dobro pozna sodobni človek, pravzaprav so trdili, da imajo občutek, da so bogati s časom. Hm, kdaj ste nazadnje slišali kogarkoli, ki bi izrekel kaj tako drznega?

Čeprav so dan na ure razdelili že stari Egipčani, so brezoseben čas, kot ga poznamo danes, torej neskončen teror sekund, minut in ur, prinesle šele mehanske ure in kasneje industrijska revolucija. Razmeroma naravne enote časa, po katerih so se ravnali prej, so zamenjale sterilne enote, enake za vse. Nujno potreben pogoj seveda, za poenotenje razlik in upravljanje zapletenih sistemov, ki krojijo družbo, a za človeka precej neprijetna sprememba. Po letih nadvlade minut smo namreč pozabili, kako subjektivna je pravzaprav narava časa – kako smo mi tisti, ki upravljamo s časom in ne obratno.

Strahospoštovanje vpliva na to subjektivno komponento časa, ki ima sposobnost, da nas vrne v sedanjost ter povzroči, da na čas enostavno pozabimo. Odločitve, ki jih sprejemamo v takšnem stanju, tako ne temeljijo na stresu in paniki, temveč na občutku miru. Testno skupino v raziskavi so izpostavili občutkom sreče, a ti niso prinesli enakih rezultatov zmožnosti podaljševanja časa. Tudi veselje in radost očitno nista dovolj – treba je iskati trenutke čiste zamaknjenosti, ki jih lahko prinese šele pristno doživetje ali sveže odkritje. Kar nikakor ne pomeni, da je za ščepec strahospoštovanja vsakič znova potrebna pot okoli sveta (čeprav ne škodi!), marsikaj se najde veliko bližje, kot se zdi. Zato si naslednjič, ko bodo nestrpne minute znova grozile, da posrkajo še zadnje veselje do življenja, privoščite kanček ali kar zajeten kos – strahospoštovanja!