Da tišina govori in da je lahko zelo klepetava, izkusi vsak, ki jo posluša. Pogosto, ko zboli in je prisiljen prisluhniti notranjemu nemiru, ki je v tišini dokaj zgovoren in neomajen gost. Nemir, oče resnice, opozarja na tisto, kar želimo odstraniti. Potlačiti. Pozabiti. Da je Jasna vselej želela vedeti resnico in je v njej vztrajala, niti ni bilo tako čudno. A zakaj ni nikdar prepoznala, da je sama obenem preblizu a tudi predaleč od resnice, ne vemo.

Vsi začetki in konci so obeleženi s tišino. Otroška tišina je drugačna – je čista in prazna. Tišina odraslega, ki se ne čisti sproti, je prepolna, mučna, težka in gosta. 

Vsak ima svojo sliko resnice in nekaj, kar se zgodi, se zgodi v polju dveh ljudi in s tem dveh resnic. In včasih, pogosto šele čez leta v tišini dneva, dopusta, zimskega večera, nemirne noči, mirnega jutra ali le dlje časa trajajoče napetosti to esenco resničnosti zaznamo. Ugledamo jo. Tisto resnico! Saj v tišini zares zaslišimo sebe. Svojo notranjo melodijo, pesem in vibracijo. Zaslutimo tiste igrive dele duše, ki so pod težo bremen življenja izgubili voljo do igre. V tišini jih ponovno obudimo in prepoznamo. Ko jih ponovno prebudimo od mrtvih, jih ponotranjimo. In takrat je naša tišina igriva, preobražajoča, dajajoča se in polna. In ko po svetu hodimo z zaupanja polnim srcem, nas sreča Sreča. Dovolimo se ji prepojiti z upom in željo po iskrivem, veselem in nedolžnem, saj je točno takšna naša duša. In ko nas sreča Sreča, nas spremlja zvonka tišina.

A tišina je lahko tudi sramežljiva in nedorečena. In tako je Alenka v dragi restavraciji opazovala daljno sorodnico, katere imena se ni več spomnila. Opazovala je tišino prostora, ki je bil med njima. Po tem, ko sta se pozdravili bežno, sramežljivo, je vsak lahko opazil tisto napeto tišino. Kljub krvnemu sorodstvu si nista sorodni v mislih, občutkih in prepoznanih barvah življenja. Zato je takšna tišina neprijetna, skorajda težka.

In ko Pavla po prepiru z ženo ponovno spreleti spomin na tišino nekaj dni, ki so pred njim, prepoznava, da s tišino mnogi kaznujejo. S tišino kažejo svojo premoč. Z ignoranco svoj več vrednostni položaj. A včasih prav paše, da ne klatijo neumnosti; takšna tišina je balzam za utrujena ušesa.

Medtem ko se Bojan spomni na vonj morja, ki v tišini večera pričara nekaj srčnega in skrivnostnega, kar ponovno da krila domišljiji, se razveseli. Tišina, tako zvonka ob popolnem jutru, ki se prebuja ob spremljavi petja ptic in nežnega penečega brbotanja vode in kamnov, zareže dovolj tiho, da se predramijo vsi tisti najnežnejši spomini. Na otroštvo in igrive vodne pustolovščine. Res je, otroška tišina je drugačna – je čista in prazna. Tišina odraslega, ki se ne čisti sproti, je prepolna, mučna, težka in gosta.

Najbolj drzne ideje in velika dela so vselej rojena iz tišine. Tišine v sebi. 

Kaj pa tišina vseh, ki so sami in nekje pozabljeni? Žalostna je in bridka. Tišina dveh, ki se ljubita in ne potrebujeta besed, je božja. Kakšna pa je tišina naroda? Verjetno vsebuje vzorec doživljanja tišin posameznikov. In tista nenavadna mimobežna tišina, ki nas presune še hitreje, kot se pojavi, nekje ostane. Tisti občutek, ko je nekje nekaj začeto ali končano. Vsi ti prehodi, ko se premaknemo iz enega stanja v drugo, iz študenta v diplomanta, iz ženske v mater, na nas pustijo pečat. Drugačnih tišin, ki nas preobrazijo. Ob novem rojstvu ali smrti. Vsi začetki in konci so obeleženi s tišino. Vsa srečevanja in vsa slovesa. In ko je čas za slovo, se prav ta ustavi. In soočeni smo s tišino zadnjega trenutka ali prvega vstopa v Bleščeči začetek, ki je onostranstvo.

Kulture, ki so vzgajale tišino in ljudi urile, da se poglobijo v lastni nemir, da bi dospeli do večne Tišine znotraj sebe, so že davno izumrle. A starodavni raziskovalci duha so poznali cikle narave in vedeli, da bo dom tišine večno dostopen vsem, ki ga iščejo. Najbolj drzne ideje in velika dela so vselej rojena iz tišine. Tišine v sebi. Seveda pa ni prav nič narobe, če svet človeka tudi kdaj utihne in se vpraša, kakšen (ne)besedni hrup povzroča in čemu. Kaj bi se zgodilo, če bi v tem trenutku začutil(a) popolno tišino? Da bi za en sam trenutek vsa zemlja utihnila … rodil bi se primarni zvok, ki je začetek vsega …