Delta najdaljše italijanske reke Pad se razprostira med slikovitima obmorskima mestoma Chioggia in Comacchio. Sestavljena je iz številnih vodnih kanalov, s katerimi so v preteklosti regulirali poplavna območja ter omogočali plovbo v notranjost. Nekoč močvirno ozemlje z redkimi naseljenci, med katerimi je kosila malarija, je postalo pomembno kmetijsko območje. Vodne kanale omejujejo visoki nasipi, ki pokrajino varujejo pred poplavami. Nad raziskovanjem samosvoje pokrajine so navdušeni predvsem ljubitelji narave in miru. Rečno delto in njene peščene bregove prerašča svojevrstno rastlinstvo, bogat pa je tudi živalski svet s tisočerimi pticami na čelu, med katerimi mnoge gnezdijo prav tu.

Irka v Italiji
Po dnevu, preživetem v divjini, se vedno prileže vsaj malo razvajanja. Tako sem se razveselil pogleda z enega izmed vodnih nasipov: med visokimi topoli je kot privid stala velika rdeče obarvana vila. Osamljena in obdana s tišino, kot bi življenje v njej obstalo vsaj pred stoletjem.
»Dobrodošel v našem paradižu,« me skozi odprto okno pozdravi Maria Adelaide Avanzo. Trenutek kasneje je že na dvorišču in v njenem spremstvu se začne sprehod v preteklost. Sobe in hodniki v pritličju so polni pohištva in predmetov, ki prehajajo iz roda v rod. Zgodovino odsevajo tudi številne slike, med katerimi nekatere upodabljajo irsko pokrajino. Marijina mama Elaine je namreč Irka, poročena z domačinom. S svojo ljubeznijo je prišla na posestvo leta 1960 in ostala. Z možem sta delila ljubezen do konjev in ti so še danes prepoznaven del posestva. Prav Elaine se je domislila, da bi vilo odprli tako z organizacijo različnih dogodkov, od koncertov do porok, kot z oddajanjem sob. Prvi gostje so bili navdušeni, saj je redko naseljena pokrajina nedaleč stran od prometnih poti kot speča Trnuljčica: le malo turistov zna poiskati njene čare.

Tudi za razvajene goste
Leta 2004 sta vodenje posestva prevzela hčerka Maria in njen mož Paolo. Odločila sta se za temeljito obnovo delov vile, ki so bili zapuščeni več desetletij. Na željo gostov so zgradili še bazen. Zakonca sta se lotila tudi obnove gospodarskih objektov, katerih del je danes namenjen pogostitvi večjih skupin. »Tudi več kot 120 obiskovalcev smo že imeli,« ponosno pove Maria. Eno izmed zgradb sta spremenila v očarljiv bungalov. »Čaka naju še veliko dela, saj je posestvo ogromno,« pripomni Maria, ko povprašam, ali sta uresničila načrte. »Že samo vzdrževanje zahteva obilo truda in denarja.« Ob ogledovanju rustikalno opremljenih sob, od katerih je vsaka drugačna, lahko samo prikimam. Značilnost vseh je staro masivno pohištvo, ki vsaj v enem kosu spominja na davno minule čase. Tudi novejša oprema je izdelana iz masivnega lesa in pogosto ne vem, ali gre za nov ali zgodovinski kos. V prav vsaki sobi bi zlahka bival nekaj časa, saj imajo kaj povedati. Seveda je poskrbljeno za udobje s sodobnimi posteljnimi vložki in veliko kopalnico ter nepogrešljivo brezžično internetno povezavo. Vse skupaj lahko zadovolji tudi najzahtevnejše goste in ni čudno, da je pri njih že bival belgijski kraljevi par.

Pesnikova muza
Nenavadno ime posestva Tenuta Ca' Zen ima preprosto razlago: tenuta pomeni posestvo, besedica ca je okrajšava za casa – hiša, kar v Benečiji pogosto uporabljajo. Zen pa je priimek premožne družine, ki je zgradila vilo v začetku 18. stoletja. Takrat zaradi odmaknjenosti in malarije bivanje tod ni bilo najbolj prijetno. A nad romantičnostjo kraja se je stoletje kasneje navduševal lord Byron, ki je več let bival v Raveni. Na odročnem posestvu je našel eno izmed svojih ljubezni, grofico Tereso Gamba Guiccioli. Teresa je bila poročena z beneškim grofom Alessandrom. Ta je bil ves čas ljubosumen na svojo mlado ženo, zato jo je iz radoživih Benetk poslal na oddaljeno posestvo. Toda to ni ustavilo Byrona in jo je poiskal. Na njuno prepovedano ljubezen spominja pesem Po, the river (Reka Pad). V njej Byron ni hotel izdati grofice, zato jo omenja kot Ljubezen, v svojih dnevnikih pa kot grofico G.

Ta del Italije je najlaže dosegljiv po avtocesti do Benetk, potem pa se je treba znajti med več možnostmi, ki jih ponuja preplet običajnih cest. Prenočišča je najlaže najti s pomočjo spletne platforme Airbnb. Za prenočitev v dvoposteljni sobi boste odšteli vsaj 45 evrov. Nekoliko več pa vas bo stalo razvajanje v vili Tenuta Ca' Zen (tenutacazen.com, prenočitev v enoposteljni sobi od 69 evrov). Najcenejša možnost so avtokampi ob bližnji morski obali.

Griči kot privid
Vila je še danes pravi paradiž za ljubitelje miru in vse, ki so jim pri srcu davno minuli časi. Poleg prenočitev z domačim zajtrkom ponujajo tudi tečaje angleščine, joge, razvajanje z masažo in še kaj. Znani so kot izvrstni organizatorji porok. Organizacijo teh jim olajša kapela na posestvu. Maria z zunanjimi sodelavci organizira tudi različne aktivnosti, od kolesarjenja do spoznavanja rečnih kanalov z ribiči. Tako nisem prav nič pogrešal živžava bližnjih morskih obal.

»Vozi proti Padovi, ko prideš do avtoceste, pa jo prečkaj in zagledal boš hribovito pokrajino,« me Maria ob slovesu pospremi do še ene zelene oaze. Sredi ravnic so bili Euganejski griči, porasli z gozdovi, videti kot privid. Med njimi se prebija več cest, ki vodijo do slikovitih vasi. Posebno, poleti za kanček hladnejše podnebje kot v ravnini je privlačilo že stare Rimljane, ki so se tod med drugim razvajali s termalno vodo. Pod enim izmed vrhov me je presenetila idilična podoba vasi Arqua Petrarca. Po slavnem pesniku se imenuje zato, ker je Francesco Petrarca zadnja leta preživel v njej. Po številnih potovanjih si je zaželel mirnega okolja in tako si je na robu vasi postavil udobno hišo. Danes je urejena kot muzej. Vas sem si zapomnil tudi po številnih drevesih žižol. Uspevale so na vsakem vrtu in celo v vaškem parku. V ličnih prodajalnah sem naletel na različne lokalne proizvode iz teh malo znanih sadežev: od marmelade, žganja pa do izdelkov za nego telesa.

Duh umorjene graščakinje
Močvirno ravnino pod Euganejskimi griči so začeli izsuševati že stari Rimljani, kasneje pa so kraje po vodnih kanalih povezali z Beneško laguno. Takrat so tod postavili več gradov in eden izmed največjih stoji še danes. Castello del Catajo je nekoč premogel kar 350 sob. Zdaj ga počasi obnavljajo in je odprt za oglede. Zanimivo je veliko notranje dvorišče, ki je bilo nekdaj po potrebi spremenjeno v bazen, v katerem so za zabavo gostov uprizarjali bitke na vodi! Lastniki so obogateli z najemniško vojsko, katere storitve so ponujali kronanim glavam po vsej Evropi. Svoje bogastvo pa so z razkošnimi sprejemi kazali obiskovalcem. Kot se za graščino spodobi, ima tudi svojega duha. To naj bi bila žena enega izmed lastnikov, ki jo je ubil zavrnjen oboževalec. To se je zgodilo v drugem kraju, toda mož je v graščino prinesel kamnito ploščo, na kateri je žena izkrvavela. Ploščo je pritrdil na steno, kjer je še danes. Z njo pa se je v zgornja nadstropja naselil duh umorjene. »Pazniki so v večernih urah že večkrat slišali korake v zgornjih prostorih in nikoli pojasnjeno petje,« mi ob slovesu z resnim glasom prišepne vodnica.