Se še spomnite prve informativne oddaje, ki ste jo vodili?

Ko sem še kot študentka začela delati na TV Koper, so me že zelo kmalu »potisnili» v vodenje okrogle mize o položaju državljanov Bosne in Hercegovine pri nas. V Kopru je Luka, tam je bilo zaposelnih veliko delavcev, ki so prišli iz republik bivše skupne države, delali so predvsem težaška dela in se pogosto soočali s predsodki. Tema ni bila lahka, spomnim se, da sem imela precejšnjo tremo, tudi zato, ker je bila ena od gostij moja profesorica s Fakultete za družbene vede. Pred oddajo me je doma mama mirila, češ, saj ne bo hudega. In res ni bilo, po začetni tremi je pogovor stekel. Tudi sicer hitro padem v pogovor in zlahka odmislim zunanje okoliščine in kamere. Če te stvari zanimajo, hitro pozabiš tudi tremo.

Že od malih nog me čudi kako brezbrižno se kot družba obnašamo do starostnikov, kako ne znamo prisluhniti njihovi modrosti in se učiti iz njihovih izkušenj. Vsi bomo enkrat stari, ali si res želimo, da bo tudi z nami tako?    

Zdaj sploh še imate tremo?

Nimam treme, prej bi rekla, da mi ni vseeno. Ker ko ti je enkrat vseeno, potem nima smisla, da opravljaš novinarsko delo. Mora ti biti mar, stvari, s katerimi se ukvarjaš, te morajo zanimati.

Na fakulteti nam je nekoč kot gost predaval vaš sovoditelj Edi Pucer in rekel je, da si novinar 24 ur na dan, da pravi novinar vedno najde vsaj dvajset zgodb. Se strinjate?

Seveda. Že če se ozremo okoli sebe, lahko vidimo, da je okoli nas ogromno zgodb, ogromno izjemnih ljudi, ki vsak dan bijejo velike bitke, a jih pogosto ne opazimo, ker se nam zdijo njihove bitke vsakdanje in nepomembne. Pa niso.

Vam je žal, da se v dnevnoinformativnem programu bolj posvečate t. i. velikim zgodbam in manj takšnim o izjemnih ljudeh?

Vse več je tudi tovrstnih zgodb. Poleg tega vse bolj iščemo pozitivne zgodbe. Po krizi in spremljajočem razkroju vrednot smo se verjetno vsi nasitili negativnih zgodb. Novinarstvo v svetu gre tudi v drugo smer, v smer pozitivizma in ne zgolj iskanja negativnih stvari za vsako ceno.



Alenka Arko mi je nedavno v intervjuju dejala, da se ji smilijo revni upokojenci, ker so tako nemi v svojih stiskah. Se tudi vas kake zgodbe še dotaknejo?

Zelo. Med nami živi veliko ljudi, ki jih ne slišimo ali pa jih v vsakodnevni naglici enostavno preslišimo. Že od malih nog me čudi kako brezbrižno se kot družba obnašamo do starostnikov, kako ne znamo prisluhniti njihovi modrosti in se učiti iz njihovih izkušenj. Vsi bomo enkrat stari, ali si res želimo, da bo tudi z nami tako? V svetu, denimo v Skandinaviji, obstajajo dobri modeli medgeneracijske vključenosti. Ena od zadev, ki me motijo, je tudi to, da morajo ljudje, ki so v hudi stiski, zbirati denar, denimo za operacijo v tujini, s pomočjo različnih zbiralnih akcij oziroma dobrodelnih prispevkov. V razviti državi se kaj takega sploh ne bi smelo dogajati, za to bi moralo biti poskrbljeno. Sramota za državo je, da ljudje v stiski v nekaterih primerih nimajo oziroma ne najdejo druge poti.

Nasvet za vse, ki jih novinarji sprašujemo, bodisi pred kamero bodisi pred mikrofonom: odgovor »ne komentiram« ali pa tišina nista dobri rešitvi, ker vedno skrivata vprašaj.   

Zaščitni znak voditeljev informativnih oddaj na Pop TV je tudi smeh, ki vas včasih premaga med vodenjem oddaje …

Že od nekdaj se rada in veliko smejim. V gimnaziji so me nekoč celo vrgli iz kina, ker sva se s prijateljico tako režali. Ko se enkrat začneš smejati v dvoje, se namreč ne moreš ustaviti. Spomnim se, da sem takrat odšla iz dvorane, se nato vrnila, a sem takoj, ko sem videla le rob njenega čevlja, padla nazaj v smeh. Smeh slutiš, z Edijem (Pucerjem, op. p.) se že tako dobro poznava, da že po njegovem dihanju vem, kdaj mu gre na smeh. Poleg tega v studiu nisva sama, smeha se hitro nalezejo tudi snemalci, zato je to potem res težko premagati. Sicer pa za nastop na televiziji velja, da je najbolje biti tak, kot si. Če se pretvarjaš, ljudje to hitro opazijo in ti sčasoma ne verjamejo več. Če ti gre na smeh, je najbolje, da se zasmejiš, če seveda dogodki, o katerih poročaš, to dopuščajo. Če te napade kašelj, zakašljaš in se nato opravičiš. Gledalci razumejo, sprejmejo vse, kar je naravno. In zaradi smeha se še nihče ni pritožil, prej obratno.

Pogosto vodite tudi predvolilna soočenja, takrat morate gostom večkrat zastaviti isto vprašanje. Se spomnite številke, kolikokrat ste največkrat zaporedoma zastavili isto vprašanje?

Ne spomnim se natanko, trikrat ali štirikrat zagotovo, je pa to, da nekdo noče odgovoriti, že samo po sebi dovolj zgovorno. Če vprašaš večkrat in odgovora ni, gledalci to dojamejo, kot da vprašani nekaj prikriva. Zato nasvet za vse, ki jih novinarji sprašujemo, bodisi pred kamero bodisi pred mikrofonom: odgovor »ne komentiram« ali pa tišina nista dobri rešitvi, ker vedno skrivata vprašaj.



Ste se kdaj poigravali z mislijo, da bi šli v drugo službo?

Verjetno bi težko našla službo, ki bi bila enako zanimiva in dinamična. Že ko sem v šoli izbirala med poklici, se mi je novinarstvo zdelo dobra izbira prav zaradi dinamičnosti. Ta poklic mi je pisan na kožo, vsak dan je drugačen, vsak dan so tu novi dogodki in zgodbe. To je popolna služba za nekoga, ki ga zanima dogajanje v času in prostoru, v katerem živi. Se pa moraš v življenju ob službi oziroma izbranemu poklicu lotevati tudi drugih stvari, si odpirati obzorja, premikati lastne meje in si postavljati nove izzive.

Kako gledate na mlade televizijske novinarje? Sebastian Cavazza mi je nedavno v intervjuju povedal, da je ob ustvarjanju mladinskega filma Gajin svet opazil, da je današnja mladina zaradi uporabe družabnih omrežij pred kamero zelo samozavestna, prej potrebujejo zavoro kot spodbudo.

Večina jih je res bolj samozavestnih, kot smo bili mi, kar pa ni nujno slabo. Še posebej v našem poklicu je samozavest lahko prednost, če ji seveda dodamo znanje in preudarnost. Pri nas se večina mladih novinarjev tega poklica loteva podobno kot smo se ga mi: zagnano, nabirajo si znanje, sledijo razvoju dogodkov, poglabljajo se v stvari, čeprav je današnji svet svet hitrih informacij, od vsepovsod nas bombardirajo s podatki. V času prevlade družbenih omrežij in prodiranja lažnih novic lahko klasični mediji, kot je televizija. preživimo s kakovostnim izborom preverjenih informacij. Gledalci pričakujejo, da so informacije, ki jim jih posredujemo, preverjene, osvetljene z vseh strani in nadgrajene.

Sem novinarka, voditeljica informativne oddaje, nisem nekdo, ki potrebuje nenehno pozornost, da lahko obstaja in obstane.   

Omenili ste, da se radi lotevate novih reči, kmalu boste v Drami igrali v predstavi Diracov akord, ki jo režira Matej Filipčič. Kako ste se našla?

Pred leti sem z Matejem že sodelovala pri predstavi Maria Antonietta, kjer sem bila v vlogi, ki jo tudi sicer opravljam, bil sem voditeljica pogovornega šova. Na odru sem torej bila to, kar sem – novinarka. Tudi tokrat sem na nek način to: sprašujem, podajam informacije, v določenem trenutku pa preklopim. V predstavi Diracov akord se skozi zgodbo Paula Diraca, enega od utemeljiteljev kvantne fizike in avtorja ene od najlepših matematičnih enačb, sprašujemo o odnosu med znanostjo in mistiko, med zavednim in nezavednim v nas. Imam izjemno čast, da lahko sodelujem s tako izjemnima igralcema, kot sta Jožica Avbelj in Boris Cavazza, na vajah včasih kar obsedim z odprtimi usti ob zvenu njunih besed. Prav majhnega se počutiš ob njuni igralski veličini.

Vašo humorno plat pa smo spoznali, ko ste v šovu Na žaru pražili predsednika države Boruta Pahorja …

»Pražim« rada, tudi v zasebnem življenju, rada imam humor in tudi kako črno oziroma sarkastično pripombo, če je le dobronamerna, zato mi je bilo na tistem odru kar prijetno.

Že od začetka kariere svojo zasebnost strogo ločujete od dela, niste gostja razvedrilnih oddaj, ne hodite na družabne dogodke, zakaj?

Tako sem se odločila. Sem novinarka, voditeljica informativne oddaje, nisem nekdo, ki potrebuje nenehno pozornost, da lahko obstaja in obstane. Ljudje nam morajo verjeti, to je tisto, za kar se voditelji informativnih oddaj trudimo in tega ne dosežeš z razgaljanjem svojega zasebnega življenja, pač pa z dobrim in profesionalnim delom. Poleg tega ima verjetno vsak človek rad tudi mir, čas zase, čas za življenje, ki je prekrasno.

Vemo pa, da se radi ukvarjate s športom, zlasti radi imate tenis, kajne?

Ja, po šestih letih prisilnega odmora zaradi poškodbe ravno zdaj odhajam na svetovno novinarsko teniško prvenstvo. Komaj čakam! Šport oziroma gibanje je moj najpomembnejši ventil, ki mi vsakič znova omogoča, da se odklopim.