Andreas Malm: Na katastrofe ni treba več čakati, katastrofe so že tukaj

Konec junija je bil v Ljubljani Andreas Malm, švedski okoljski aktivist in profesor na Oddelku za človeško geografijo Univerze v Lundu. V svojih raziskavah se ukvarja z vprašanji, zakaj je gospodarstvo toliko odvisno od fosilnih goriv, kakšno vlogo so igrala v zgodovinskem razvoju kapitalizma in katere so tiste sile, ki ne jenjajo ustavljati procesa, ki svet vodi v pogubo. Naše stoletje je stoletje tektonskih klimatskih sprememb. 

Na podlagi njegove letos izdane knjige How to blow up a pipeline (Kako razstreliti plinovod, op. p.) bo septembra v Slovenskem mladinskem gledališču premierno uprizorjen avtorski projekt Vročina v režiji Žige Divjaka. Še kako primeren naslov, saj se je Malm z novinarji srečal ravno v tednu, ko se živo srebro v mestu čez dan ni spustilo pod 30 stopinj Celzija. 

Klimatska kriza bo vedno hujša. Svet postaja dejanski pekel. Srčno upam, da bo človeštvo kmalu in enotno dojelo, da tako ne gre več naprej. Kaj bomo naredili z elitami, oblastniki, katerih interesi so stkani z dobički iz fosilnih goriv? Uničevati je treba njihovo infrastrukturo, ni druge možnosti. 

Razbita okna in paketi s kerozinom

Za začetek se s sogovornikom lotiva prvega dela njegove knjige, v katerem razblini nekaj mitov o najuspešnejših uporih v človeški zgodovini. Da so bili vse prej kot miroljubni, je jasen v knjigi. »Suženjstvo se ni končalo z zavestno namero belcev. Spodkopavanje sužnjelastniške institucije je vzniknilo v zasužnjenih Afričanih, ki možnosti nenasilne civilne neposlušnosti niti niso imeli,« zapiše. »Uprizoritev upora z nedelom na polju ali zavračanje gospodarjeve hrane bi samo pospešilo njihovo smrt. Prvi koraki osvobajanja so se pokazali v Haitijski revoluciji, v kateri se je prelilo veliko krvi. Konec suženjstva v ZDA je prinesla državljanska vojna, katere število smrtnih žrtev še vedno prekaša število žrtev vseh ostalih vojn, v katere so se ZDA zapletle. Če je že obstajal beli abolicionist, ki je pomagal pospešiti ta obračun, je bil to John Brown s svojimi oboroženimi napadi na nasade in orožarne. 'Pogovor, pogovor, pogovor' je vzkliknil po še eni pacifistični konvenciji abolicionističnega gibanja. 'To ne bo nikoli osvobodilo sužnjev! Kar potrebujemo, so dejanja!'«

Malm se poglobi tudi v gibanje sufražetk. Ker desetletja potrpežljivega pritiska na parlament, da bi ženskam omogočil volilno pravico, niso obrodila sadov, je bila leta 1903 s sloganom 'Dejanja, ne besede' ustanovljena Ženska socialna in politična zveza. Pet let kasneje so njene članice začele militantna dejanja in razbile okna premierjeve rezidence. Marca 1912 je Emmeline Pankhurst in njena druščina središče Londona spravila na kolena. Razbila je izložbe draguljarjev, zlatarjev, trgovine igrač Hamleys. Obenem je sežigala poštne nabiralnike in celo metala pakete, namočene v kerozin. Močno je gorelo. 

Lažni svetniški sij

Kaj pa Gandhijeva metoda nenasilnega upora? Zagotovo čudovita ideja, a nekatera njegova dejanja kažejo drugačno sliko. Komaj se je prva svetovna vojna končala, že je Gandhi sebe in 'prostovoljce' ponudil Imperiju. Čeprav je bila leta 1918 želja po uporu generalom, da bi se na ta način pokoli končno prenehali, že zelo močna, je Gandhi presodil, da bi bilo treba v jarke vreči še več Indijcev. »Če mi dovolite, da rekrutiram v vašem imenu, bo mož deževalo,« je laskal kraljevemu namestniku in obljubljal dodatnega pol milijona Indijcev. Poleg milijona, ki je že bil v polkih ali na grobiščih. »Dokler bodo Indijci videti poženščeni in šibki,« je bila njegova logika, »tako dolgo jih Britanci ne bodo videli kot sebi enake in jim omogočili samostojnost.« Prepričan je bil, da morajo Indijci pokazati moškost in moč, to pa lahko naredijo le tako, da postanejo »bratje v boju«. Gandhijeva strategija sicer ni nikoli nagovarjala k nasilju proti Britancem, a je ni motilo nasilje ob boku z njimi. 

Običajni ljudje niti približno nimajo tolikšnega vpliva na okolje, kot bi nas radi prepričali. Nobenega dvoma nima o tem, da so najbolj usodne odločitve o naši prihodnosti v rokah elit, na odločanje katerih v resnici neposredno nimamo veliko vpliva. 

Potrebujemo učinkovitejše taktike 

Zakaj kljub vsemu, kar vemo o uspešnih uporih v zgodovini, še vedno verjamemo, da je le mirna civilna nepokorščina prava pot? »Okoljska gibanja imajo velikokrat močan pridih pravičnosti, celo moralne superiornosti. K obojemu pa seveda spada le nenasilje,« pojasni. »Seveda ni prijetno slišati, da so bili zgodovinski heroji osvobajanja tudi nasilni. Tudi če vemo, da so se borili proti izjemno močnim silam, še vedno mislimo, da jih je malodane obdajal svetniški sij. Ideja strategije za nastanek boljšega sveta, v kateri strneš vrste pod vodstvom antagonista, narediš strategijo, ki ji sledi soočenje, no, te malodane ni več.« A ker se čas izteka, je treba zavihati rokave, je prepričan. 

»Nikakor ne mislim, da bi morali opustiti miroljubno protestiranje in začeti uničevati vse naokoli, sploh ne,« nadaljuje. »Trdim le, da so trenutne okoliščine tako ekstremne, da je treba o taktikah resno razmisliti. Ko govorim o nasilju, imam v mislih uničenje infrastrukture fosilnih goriv, uničenje lastnine, nikakor za ceno človeških življenj. Poglejmo si samo temnopoltega Georgea Floyda, ki je umrl, ker mu je policist devet minut klečal na vratu. Tri dni kasneje so ljudje zasedli policijsko postajo, kjer je delal Derek Chauvin, ki so ga nedavno zaradi umora obsodili na 22 let zapora. Iz stavbe so izgnali policiste, zažgali postajo. Nihče ni izgubil življenja. Večina Američanov je to dejanje podprla. Nato je državo zajel vsesplošni upor, ki je prerasel v gibanje, kot ga ameriška zgodovina ne pomni. Prineslo je številne politične spremembe, njihov namen pa nikoli niso bile človeške žrtve. Pa ne zato, ker bi ZDA manjkalo orožja. Zavračam kakršne koli ideje, da radikaliziranje taktik upora povzroči nenadzorovano spiralo nasilja.« 

Svet postaja dejanski pekel

Zamišljen se vrne v problematiko globalnega segrevanja: »Poglejmo, kaj se dogaja. Okoljske spremembe, ki jih že čutimo, so samo začetek. Če so v Kanadi nedavno zabeležili več kot 49 stopinj Celzija, si lahko le mislimo, kako grozno šele bo. Kajti klimatsko krizo ni mogoče primerjati z določeno družbeno neenakostjo, ki lahko obstaja desetletja, a ves čas ostaja na enaki ravni. Klimatska kriza bo vedno hujša. Svet postaja dejanski pekel. Srčno upam, da bo človeštvo kmalu in enotno dojelo, da tako ne gre več naprej. Kaj bomo naredili z elitami, oblastniki, katerih interesi so stkani z dobički iz fosilnih goriv? Uničevati je treba njihovo infrastrukturo, ni druge možnosti. Nedavno so moji kolegi iz Barcelone objavili podatke o tem, koliko so uspešni tovrstni podvigi. V dvajsetih odstotkih onemogočijo nadaljnji razvoj infrastrukture fosilnih goriv na določenem področju. Kaj to pomeni? Da uspeh ni zagotovljen, a je mogoč.«  

Najbolj šokantni so podatki o količini emisij CO2, ki ga izločijo superjahte. Če vzamemo recimo 300 takih jaht, toliko jih ima recimo svetovna superelita, to pomeni, da v enem letu v zrak spustijo toliko CO2 kot deset milijonov prebivalcev Burundija! In zasebni poleti. Samo en polet iz Londona v Edinburg pošlje v zrak več CO2, kot ga povprečen Somalec v enem letu. 

Ne ljudstvo, usodna so dejanja elit 

Zadnja desetletja na vsakem koraku poslušamo o individualni odgovornosti, o posameznikovem ogljičnem odtisu, o tem, da je od vsakega od nas odvisno, v kakšen svet se bomo zbudili jutri. Malm samo zamahne z roko. »Občutek imam, da niste ultra bogata kapitalistka. Jaz tudi nisem. Običajni ljudje niti približno nimajo tolikšnega vpliva na okolje, kot bi nas radi prepričali.« Nobenega dvoma nima o tem, da so najbolj usodne odločitve o naši prihodnosti v rokah elit, na odločanje katerih v resnici neposredno nimamo veliko vpliva.

»Ste brali The ministry of the future (Ministrstvo prihodnosti, op. p.) Kima Stanleyja Robinsona?« nadaljuje. Odkimam. »Dogaja se leta 2025 v severnoindijski državi Utar Pradeš. Zaradi vročinskega vala umre več kot 20 milijonov ljudi. Ko se temperatura mokrega termometra (ta kaže temperaturo vlažnega, ne suhega, zraka, op. p.) dvigne nad 35 stopinj, ljudje niso več sposobni reguliranja telesne temperature z ohlajanjem in umrejo. Katastrofa rodi uporniško gibanje Children of Kali (Kalijini otroci, op. p.), ki začne po vsem svetu uničevati infrastrukturo fosilnih goriv. To povzroči tektonske spremembe v družbi. Še več; poleti v zasebnih letalih, jahte superbogatašev in terenci končno pomenijo to, kar so v resnici – nasilje. In bodimo realni, vsebina te knjige sploh ni nerealističen scenarij.« 

Koralni greben, nedolžna žrtev

Obstoječe elektrarne, tovarne, vozila in zgradbe, ki izkoriščajo fosilna goriva, bodo, če bodo normalno obratovale, v celotni življenjski dobi skoraj zagotovo ogrele Zemljo bolj, kot si prizadeva Pariški sporazum. Da ne bi dosegli alarmnega dviga temperature za stopinjo in pol, bi morali ne samo prenehati graditi novo infrastrukturo fosilnih goriv, še ta, ki že obstaja, bi morala izginiti. Vseeno še kar gradimo in gradimo.

»Humanitarna organizacija Oxfam poudarja, da je ogljični odtis odstotka najbogatejših 175-krat večji kot tisti najbolj revnih deset odstotkov,« nadaljuje. »In superjahte. Če zanemarimo dejstvo, da se je recimo jahta enega od soustanoviteljev Microsofta Paula Allena leta 2016 zaletela v zaščiteni koralni greben in ga uničila več kot 80 odstotkov, so najbolj šokantni podatki o količini emisij CO2, ki ga izločijo takšna plovila samo zato, da se premikajo. Če vzamemo recimo 300 takih jaht, toliko jih ima recimo svetovna superelita, to pomeni, da v enem letu v zrak spustijo toliko CO2 kot deset milijonov prebivalcev Burundija! In zasebni poleti. Samo en polet iz Londona v Edinburg pošlje v zrak več CO2, kot ga povprečen Somalec v enem letu.« 

Vem, da se vse več ljudi danes odloča za to, da ne bodo imeli otrok, saj jih nočejo pošiljati v svet, kot ga slikajo okoljske katastrofe. Mislim, da to ni prava pot. Če bodo progresivci nehali imeti otroke, kaj, a bomo potem ta svet pustili nazadnjakom? Prav zato potrebujemo več dobrih ljudi, več otrok, ki jih bodo vzgojili ljudje s srcem na pravi strani. 

Potrebujemo več dobrih ljudi 

Na vprašanje o tem, ali ima otroke, prikima. »Dva,« odgovori. »Stara sta dve in šest let.« Vas skrbi zanju? »Seveda me,« reče. »A si v večini primerov pomagam s kognitivno disonanco. Ne smem nenehno premišljevati o tem, kakšna prihodnost ju čaka na tem vse bolj vročem planetu. Vem, da se vse več ljudi danes odloča za to, da ne bodo imeli otrok, saj jih nočejo pošiljati v svet, kot ga slikajo okoljske katastrofe. Lahko jih razumem, a mislim, da to ni prava pot. Najprej zato, ker zanikovalcev podnebnih sprememb, skrajne desnice, fašistov čisto nič ne ustavi pri tem, da ne bi rojevali kopice otrok. Če bodo progresivci nehali imeti otroke, kaj, a bomo potem ta svet pustili nazadnjakom? Ne, hvala. Zavedam se, da bo okoljska kriza samo še poglabljala konflikte. A prav zato potrebujemo več dobrih ljudi, več otrok, ki jih bodo vzgojili ljudje s srcem na pravi strani.« 

Nočna mora, ki postaja resničnost 

Tokratni obisk v Sloveniji je že njegov tretji. Pritrjuje, ko pravim, da živimo v okoljsko raznovrstni državi, ki bi jo bilo treba pred predatorstvom koristoljubnih elit na vse kriplje ščititi. Dati prednost drevesom, ne betonu. Zelo naravno bogata pa je tudi njegova Švedska. »Ko sem bil otrok, sem se vedno veselil zimskih počitnic, ko nas je mama otroke peljala na smučanje. Zadnja leta se mi ponavlja nočna mora, v kateri se znajdem na vrhu smučišča ali pa gledam proti njemu. Nato se zgodi, da se mi ali pokvarijo smuči, ne zmorem na progo, ali pa, še huje, vidim dež, kako z vrha izpere še zadnji sneg. In moj raj izgine. Ko sem bil najstnik, sem se zaljubil v pohodništvo. Velikokrat sem splezal na Kebnekaise, goro, katere vrh sestavlja mogočni ledenik. Vse do leta 2019, ko je državo zajel močan vročinski val, gozdove pa so pustošili požari, je bil Kebnekaise najvišji vrh Švedske. Ker se je začel ledenik na njem taliti, je zdaj le še – drugi najvišji vrh.«

Na katastrofe ni treba več čakati. Katastrofe so že tukaj.