Sosežig (tudi nevarnih) enormnih količin odpadkov v cementarni Salonit Anhovo močno onesnažuje srednje Posočje, a lokalna in državna politika sta gluhi za spremembe zakonodaje, ki bi preprečila okoljsko katastrofo, zaradi katere zboleva in umira že več generacij tamkajšnjih prebivalcev. Čeprav se je pred enim letom prvič v zgodovini samostojne Slovenije zgodilo, da se je zdravniška stroka tako jasno in nedvoumno opredelila proti temu problemu, se od takrat še ni premaknilo nič. 

»Po letu dni ugotavljamo, da so pristojni izkoristili epidemijo korone zato, da so stvari vsaj začasno pospravili v predal. Od poziva zdravnikov in nujne seje odborov v državnem zboru se na državni ravni ni zgodilo tako rekoč nič,« je razočarana Mateja Sattler, ki pa nikakor ne misli vreči puške v koruzo. V intervjuju, ki ga lahko preberete tukaj, nam je zaupala, proti kakšnim oviram se borijo v društvu Eko Anhovo in zakaj ne smemo dopustiti, da bi se zgodovina, kot je bilo pred leti z azbestom, ponovila.

»Prihajam iz krajev, kjer je epidemija z azbestom povezanih bolezni sprejeta kot nekaj povsem običajnega. Predstavljajte si, da zaradi posledic uporabe azbesta izgubite starše, stare starše, prijatelje … Podjetje, ki je odgovorno za to tragedijo in tisoče uničenih življenj, danes sežge dobrih 108.000 ton odpadkov na leto in ne skriva ambicij o povečanju količine sosežiga ter kovanju večjih dobičkov na račun našega zdravja in okolja. Pri tem pa se vam roga, da je zrak, ki ga dihate vi in vaši otroci, primerljiv s tistim v Bovcu ali Bohinju! Prepotentnost, ki jo podjetje v avstrijsko-italijanski lasti izkazuje lokalnemu prebivalstvu, je neizmerna. Če živiš v takem okolju, si postavljen pred izbiro: sprejeti ali se upreti. Naše okolje je zaradi posledic industrije močno ranjeno in storiti moramo vse, da ga obvarujemo. Ne smemo dopustiti, da zasebno tuje podjetje ogroža naše zdravje in skruni naše domove. Temu se moramo odločno upreti. To dolgujemo tako našim prednikom kot potomcem. In za to se moramo boriti!«