Duško Milovanović je osebna stiska, je namreč mati otroka s posebnimi potrebami, gnala, da se je s partnerjem pridružila pobudi ocene ustavnosti odloka o zaprtju šol in skupaj so dosegli, da je ustavno sodišče vladi naložilo, da najpozneje 4. januarja omogoči začetek izvajanja programov za otroke s posebnimi potrebami.

Dosežka se mama dveh otrok, Aljoše in Bora, ki se je rodil z diagnozo delecija 8p kromosoma (8p23.1 del), spominja s ponosom. »Ko smo pred božičnimi prazniki izvedeli, da se morajo naši otroci vrniti v šole najkasneje četrtega januarja, smo se zagotovo počutili zmagovalno. Uspelo nam je doseči, za kar smo se izpostavili in borili. Ne glede na to, kako je komu šlo doma, bolje ali slabše, nujno je bilo, da se naši otroci vrnejo v šolo in dobijo strokovno obravnavo. Starši, sploh v tako dolgem obdobju, ne moremo biti učitelji, logopedi, fizioterapevti, delovni terapevti, psihologi, negovalci, kuharji, čistilci, mame, očetje, prijatelji … Ne znanja ne pripomočkov nimamo,« nam je zaupala v intervjuju, ki ga lahko preberete tukaj.

Iskrena je bila z nami tudi glede tega, kako je biti starš otroku s posebnimi potrebami. »Je velik izziv. Za našo družino. Zame osebno. Za atija. Za brata Aljošo. Prilagajanje Borovim potrebam in razpoloženju je stalno. Denimo, vedno se moramo malo ločevati, če hočemo kaj početi, ker Bor ne zmore vsega. A obenem so njegova čustva, tako pozitivna kot negativna, pristna, ljubezen, ki jo Bor daje tistim, ki jih ima rad, je čista, mila, iskrena. On ne zmore manipulirati – ko mu kaj ne ustreza, to z vsem svojim telesom in bitjo tudi pokaže.«

Ko smo jo vprašali, za kaj se je po njenem mnenju vredno boriti, pa je dejala: »Brez dvoma se je vredno boriti za boljši jutri vseh naših otrok. Moja želja pa je tudi, da bi se naša družba bolj poenotila. Da bi uvideli, da lahko za vse nas dosežemo dosti več, če stopimo skupaj, skrbimo drug za drugega in sprejemamo razlike med nami.«